Preberite. Morda boste bogatejši za 10.000 evrov!

| 23.04.2013, 22:15

Letošnjo pomlad si bodo ljubitelji televizije in slovenskih programov na njej, zapomnili po obilici novih zabavnih vsebin, ki se potegujejo za njihovo pozornost, denarce oglaševalcev in čim večji odmev.

Pred tedni so ulice naših mest preplavili veliki plakati, ki so opozarjali, da prihaja nekaj novega, nekaj težko pričakovanega, z vsebinami, ki jih komaj čakamo. Voditelji, ki so nekaj mesecev pred tem v glavnem bežali z nacionalne hiše pod streho drugih, so se prešerno smejali z dovršenih oglasnih podob in vsak zase (no, mnogi tudi v paru) prepričevali mimo vozeče: le glejte, da boste z nami. Začnemo „takrat in takrat“. Pa se je res začelo!

Prišla je prva oddaja. V njej si lahko iz tedna v teden priboriš osebni avto. V drugem šovu zbijajo ceno izdelkom v enem večjih trgovcev pri nas, voditelj tretjega hodi od hiše do hiše, skriva bankovce v predale po sobah prostovoljcev, ki nato brskajo po svojem perilu in preverjajo kam neki so televizijci vtaknili to silno bogastvo, ki čaka nanje. Naslednji v vrsti novih, za denarno nagrado zahteva vsaj nekaj znanja, zadnji pa nagrajuje pogum sodelujočih v oddaji, v kateri ženske stavijo na sposobnosti svojih moških. Zmagovalni par odnese domov 10.000 evrov.

Vse skupaj se je začelo s komercialnimi radijskimi postajami, ki nagradnih iger vseh sort niso več imele za občasno razvedrilo, ampak jih razumejo kot najmočnejše orodje za iskanje poslušalcev, osrednjo vsebino programa. Ob ponavljajoči se glasbi ...

Avto, popusti, evri … Denar, denar, denar … Sprašujem se, kje so časi, ko smo oddajo čakali zaradi vsebine. Kdaj smo se nazadnje pogovarjali o kakem dobrem filmu, zanimivem intervjuju, oddaji, dokumentarcu, ki je širil obzorje? Kje je produkcija lastnega programa, ki izobražuje in ne ponuja blaznih nagrad za sodelovanje ali spremljanje oddaje. Vem, živeti je treba in ustvarjati vsebino, ki prodaja, oddaje, ki jih lahko tržiš. Pa vendar: bojim se, da so stvari ušle z vajeti.

Ratingi, lestvice in javna mnenja, ki krojijo vsakdan medijev in v njih zaposlenih, so neizprosni. Pozornost povprečnega gledalca in poslušalca je v zadnjem času padla na zelo nizko raven. Tako se mi zdi. Nisem preverjal, ne znam meriti. Le opazujem in se čudim. Ko vidim mladino, ki ne zmore zbranosti, ki bi bila daljša od dveh, treh minut, se vprašam kaj je pripeljalo do tega. Tehnološki razvoj nam je dal vetra. Svet se je zmanjšal, stvari, za katere nekoč niti nismo vedeli, so postale del našega življenja. Zdi se nam, da nujno potrebni del!

Video hec, ki ga spravi skupaj mladenič v Južni Koreji, je v naslednji minuti že lahko na mojem računalniku, tablici, telefonu, v moji glavi. Ja, glasbena šala lahko v hipu objame svet. Pravijo, da od video posnetkov z ogromnim številom ogledov lahko zelo dobro živiš. Najstniška glasbena zvezda celo javno prosi za hudobne komentarje na spletu. Pravi, da od njih posredno živi. Vsak ogled njegovega videa na portalu You Tube mu menda prinese 4 dolarske cente. Nikar ne računajte preveč, ker boste slabe volje. Posebej, če se boste spomnili na resnico, da je denarja na svetu dovolj, le nepravično je razporejen. Z nekaj drobiža mega zvezdnikov bi za lep čas rešili del Afrike ali nahranili otroke, ki zaradi lakote množično umirajo v Indiji. Nerešljivo, a zelo zgovorno.

Žalostno je, da danes ne moremo več prepričati k ogledu ali poslušanju s kakovostjo vsebine. Nujno potrebujemo palico s korenčkom. Nagrado! In Bog ne daj, da bi bila simbolična ali drobna. Ne! Če že nimate avta, pa mi dajte vsaj zajeten paket bankovcev. Saj niti ni tako pomembno koliko bom odštel za davek in koliko od opevane vsote bo v resnici kapnilo v mojo denarnico, na moj račun. Da se le igramo!

Vsaka beseda voditelja je spisana vnaprej, za vsakim delom scenarija stojijo psihologi s svojimi raziskavami, ki sporočajo kako je z našo pozornostjo. Kaj bomo še gledali, kdaj bomo nehali, kdaj obstaja verjetnost, da preklopimo program, kaj nas bo pritegnilo, o čem bomo govorili. No, slednje se lahko preveri že kar isti trenutek. Množice namreč prek socialnih omrežij neposredno komentirajo dogajanje na, denimo, televizijskem zaslonu. Vidiš nekaj, kar te navduši in ... hop, sporočiš širnemu svetu. Twitneš! Zmoti te nekaj, kar se ti zdi neumnost in ... hop, objaviš na Facebooku. Če nisi povedal naglas, nisi doživel. Svet pa gleda in meri.

Včasih si želim, da bi ustavili ta vlak in, da bi vsaj za malo izstopil. Saj pridem nazaj, verjetno se brez vsega omenjenega ne bi več prav dobro znašel. Sicer pa: saj sem povedanemu podoben. Pravkar vam sporočam kaj vse me moti, skrbi. Zakaj? Kaže, da je v človeku res nekaj, kar mu narekuje, da mora občutja preliti na drugega. Le orodja so danes drugačna.

Ko te razočara glasbenik, ki ga spoštuješ, pa so ga razkrinkali pri playbacku, ko objavijo, da obstaja še in še družb, ki prodajajo profile sledilcev na raznih omrežjih, ko izveš, da so milijoni sledilcev fiktivne narave in v resnici sploh ne obstajajo, ko slišiš, da velikih nagrad v raznih šovih pogosto sploh ne podelijo, ko ... Ja, takrat si rečeš: pa kaj na tem svetu je sploh še res, kaj je danes iskrenega v vsem kar me obdaja? Sam pa se vprašam tudi: le kje še najdemo poslušalce, ki nas poslušajo zaradi vsebine, prijaznih besed in resničnih novic? Kjerkoli že, hvaležni smo zanje.

Sicer pa: zakaj neki sploh nagradne igre? Saj smo slišali: „Vi dont nid mani, vi nid tajm!“ Ja, „tajm“. Čas potrebujemo. Za razmislek. Svetovalci iz tujine bi rekli, da sem vam ga ukradel že preveč in, da sem jako predolg. Zato: bodi dovolj. Razmislite o tem kako nas »farbajo«!

Kaj? Kako? Na nagrado čakate? 10.000 evrov iz naslova? Jah, pač niste bili dovolj pozorni! Naslov komentarja je bil: Morda boste bogatejši … Morda! Dandanašnji je treba brati skrajno pozorno. Vse in povsod, med vrsticami, do potankosti analizirati drobni tisk. V njem je pisalo, da si pridružujem pravico in nagrade ne podelim. Šlik šlak … Pa drugič več sreče!