Nataša LičenNataša Ličen
Jaka KorenjakJaka Korenjak
Alen SalihovićAlen Salihović
p. dr. Robin Schweiger (foto: ARO)
p. dr. Robin Schweiger

Beli veter (r)evolucije iz(pod) Andov

| 05.04.2013, 14:33 Matjaž Merljak

Še ne en mesec – natančneje od 13. marca 2013 – katoliško Cerkev vodi novi papež Frančišek, ki prihaja iz Argentine in je 266. Petrov naslednik. Že to, da je prvi papež ne-Evropejec po več kot 1000 letih, prvi iz Latinske Amerike in tudi prvi iz reda Družbe Jezusove (jezuitov), daje slutiti novosti, ki jih bomo videli in razumeli šele čez nekaj časa z določeno zgodovinsko distanco. Je tudi prvi papež v dolgi zgodovini Cerkve, ki si je izbral ime po Frančišku Asiškem, kar nam nakazuje program njegovega življenja in delovanja ter tudi življenja in delovanja Cerkve.

Novi papež je s svojo latinsko-ameriško vedrino, direktnostjo in preprostostjo pravo presenečenje, ki mnogim vliva novega upanja za Cerkev, ki (močno) potrebuje sprememb in prenove v svojih strukturah ter pristopih; je tudi upanje za svet, ki se tako hitro spreminja, a potrebuje trdnejših temeljev; a tudi za človeka, ki išče zdaj tu, zdaj tam trdnosti, varnosti in smisel svojemu življenju, skratka, odgovore na mnogotere potrebe človeškega življenja.

Naj naštejem nekaj misli in tudi dejanj, ki nam dajo slutiti, da je že in bo pontifikat novega papeža – poln presenečenj.

Že prvi trenutek, ko se je pojavil v loži bazilike sv. Petra – malo po 20. uri zvečer v sredo 13. marca – nam je pokazal na preprost način nekaj svojega sloga in tudi vsebine. Zaznali smo njegov umirjen izraz, ko je gledal nepregledno množico ljudi na trgu svetega Petra in njegove prve besede so bile zelo preproste in necerkvene, namreč, dober večer in ne npr. hvaljen Jezus ali kaj podobnega. Na sebi ni nosil rdečega plaščka (mocete), ne velikega zlatega križa okoli vratu, ampak preprost železen škofovski križ s podobo dobrega pastirja in njegove črede. Z nasmehom in s humorjem je spregovoril o »bratih kardinalih«, ki so ga šli iskat »skoraj na konec sveta«. Izjemno dobro je 'obvladal' več stotisočglavo množico in jih je spodbudil naj začnemo »pot bratstva, ljubezni in vzajemnega zaupanja«. Povabil je vse, naj molimo drug za drugega in skupaj za ves svet. Presenetil je vse, ko je navzoče povabil k molitvi in blagoslovu, rekoč »Preden škof blagoslovi ljudstvo, vas prosim, da vi prosite Gospoda, naj me blagoslovi: molitev ljudstva, ki prosi blagoslov za svojega škofa«. Papež se je priklonil pred božjim ljudstvom in nastala je tišina, ki je nagovorila ljudi na trgu in spregovorila v srcih ljudi, ki so poslušali po radiu, gledali po televiziji in spremljali po drugih sodobnih medijih. Prva drža novega papeža je bila vabilo k molitvi.

Pri svoji prvi maši v Sikstinski kapeli ob sklepu konklava je sveti oče Frančišek dejal kardinalom, da lahko hodimo, kolikor hočemo; lahko gradimo kar hočemo, če pa ne izpovedujemo v Jezusa Kristusa, bo Cerkev lahko kvečjemu postala »klavrna nevladna organizacija«, ne pa Kristusova nevesta. Druga drža: vabilo k bistvenemu – h Kristusu in njegovemu oznanilu.

V posebni avdienci (sobota, 16. marca) v dvorani Pavla VI. za skoraj 6000 novinarjev, ki so poročali o izvolitvi papeža in so prišli iz 81 držav, je spregovoril o resnici, lepoti in dobroti ter o pravi naravi Cerkve. Povedal je, da si je izbral papeško ime Frančišek, ker je bil sveti Frančišek iz Assisija človek uboštva in miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. Dejal je tudi, kako »rad bi imel ubogo, revno Cerkev, Cerkev za uboge«. Na koncu je v tišini (!) blagoslovil vse prisotne, s spoštovanjem tudi do tistih, ki ne verujejo. Tretja drža: vabilo k preprostosti in globoko spoštovanje prav vsakega človeka.

Pri maši ob začetku službovanja papeža Frančiška na praznik sv. Jožefa (torek, 19. marec) je sodelovalo 130 delegacij iz vsega sveta in tudi 33 delegacij drugih krščanskih cerkva ter predstavniki judovske, muslimanske ter budistične skupnosti. Slovenijo so zastopali slovenski predsednik Borut Pahor ter nadškofa Anton Stres in Marjan Turnšek. V svojem nagovoru je papež vse spodbudil, naj »ohranjajo Kristusa v našem življenju, da bi varovali druge in stvarstvo«. Četrta drža: vabilo tudi k spoštovanju stvarstva.

V kratkem nagovoru ob svoji prvi opoldanski molitvi angelovega češčenja (nedelja 17. marec), je spregovoril o božjem obličju, ki je obličje usmiljenega Očeta, ki je vedno potrpežljiv. Bog se nikdar ne utrudi nam odpuščati, mi pa se hitro utrudimo prositi odpuščanja. Usmiljenje – s katerim je povezano tudi njegovo geslo – spreminja svet in je še dodal, da že malo usmiljenja naredi svet manj hladen in bolj pravičen. Peta drža: vabilo k spreminjanju sveta.

Med svojo prvo splošno avdienco (sreda, 27. marca), je spregovoril o velikem tednu, kot o času milosti, da bi odprli vrata našega srca, našega življenja, naših župnij, gibanj, združenj ter »stopili naproti drugim, postali bližnji in prinesli luč in veselje naše vere«. Poudaril je, naj vedno izstopamo iz sebe »in to z ljubeznijo in nežnostjo Boga v spoštovanju in potrpežljivosti, zavedajoč se, da mi polagamo svoje roke, svoje noge, svoje srce, a je potem Bog tisti, ki vodi in daje rodovitnost vsakemu našemu delovanju«. Šesta drža: vabilo k duhovni drži, ki se izraža v dejavni ljubezni.

Poudarim lahko še druge geste, ki nam govorijo o novi in drugačni drži papeža Frančiška. Ne samo, da ne bo nosil rdečih čevljev, ampak še naprej bo bival v domu sv. Marte z ostalimi duhovniki, čeprav so papeži do sedaj stanovali drugje. Pri maši na veliki četrtek v zaporu za mladoletne je umil noge desetim fantom in dvema dekletoma, ki so bili pripadniki različnih narodnosti in ver (!) in jim je položil na srce naslednje besede: »Ne dovolite, da vam ukradejo upanje. Ste razumeli? Vedno pojdite naprej z upanjem«

Prav to upanje, ki je tako pomembno za življenje, sem vedno občutil, ko sem srečeval ljudi v Latinski Ameriki, kjer sem preživel večino leta 2005. Njihov animo, ki pomeni pogum, korajža v španščini je možno srečati povsod. Prav to potrebujemo, ko se soočamo z raznovrstnimi izzivi. In sedanji papež se je soočal v svojem življenju z raznovrstnimi situacijami. Naj naštejem le nekatere: obdobje vojaške hunte v Argentini, vojaški konflikt z Veliko Britanijo, preteča vojna s sosednim Čilom in po posredovanju Svetega sedeža mirna rešitev tega spora, prehod v demokracijo, ubogi, zelo težka ekonomska kriza v začetku tretjega tisočletja, večletno vodenje metropolije Buenos Aires z 11 škofijami ter 15 milijoni vernikov in mnogimi socialnimi težavami revnih predelov argentinske metropole. Te in še druge okoliščine so oblikovale in preoblikovale novega papeža Frančiška, da ima pastoralni pristop poln poguma, sočutja, vere ter zaupanja v božje delovanje. Nobena stvar mu ni bila težka. Nikoli ni izgubil upanja in vedno je hodil naprej, saj je bil z njim vedno Kristus – križani in vstali, kateremu je daroval vse svoje življenje. Mislim, da je skrivnost svojega delovanja dobro izrazil papež Frančišek v svojem prvem velikonočnem nagovoru pred slovesnim blagoslovom namenjenim „mestu in svetu“ z temi besedami: »Dovolimo Jezusu, da nas ljubi, dopustimo, da moč njegove ljubezni preobrazi tudi naše življenje. Postanimo orodje tega usmiljenja, bodimo kanali, po katerih bo mogel Bog namakati zemljo, varovati stvarstvo in narediti, da bosta vzcvetela pravičnost in mir«.

Novi papež bo pustil pečat novega upanja v Cerkvi, ki je nekje videti (preveč) utrujena, zbirokratizirana, se 'ukvarja' preveč sama s seboj, a drugje je živa in dejavna ter išče izgubljene ovce na novih mejah ter periferijah življenja. Novi papež bo znamenje novega upanja tudi za svet, ki tako potrebuje več sočutja, človečnosti in predvsem več pravičnosti. Zanimivo bo spremljati, kako bo novi papež razvijal družbeni nauk Cerkve. Njegove misli, pobude in dejanja bodo nekateri interpretirali kot nekaj revolucionarnega, kot je bila prednostna odločitev za uboge v 70. letih, ki smo jo naredili jezuiti in smo jo drago 'plačali' – tudi z nasilno smrtjo čez deset jezuitov samo v Latinski Ameriki. Drugi bodo njegove misli in dejanja razumeli kot proces evolucije, kjer se stvari spreminjajo in razvijajo. Veren človek bo dejal, da je novi papež Frančišek kot Sveti Duh, ki gre kamor hoče in naredi, kar hoče. Morda nas bo vse presenetil v Cerkvi z napovedjo novega koncila, ki je bila že želja pokojnega jezuitskega kardinala Martinija. Pustimo se presenetiti, saj jezuit – zvest idealom svetega Ignacija – nikoli ne neha presenečati! In papež Frančišek s svojimi že 76 leti še toliko bolj.

Naj zaključim s posebnim naravnim pojavom iz Andov. Kdor hodi po tem gorovju, ki povezuje različne države Latinske Amerike ve, da je t.i. beli veter zelo nevaren, celo usoden je bil za mnoge (*), a tokratni beli veter iz(pod) Andov – simbolno – v osebi papeža Frančiška pa je ogenj, ki vžiga druge ognje v srcih ljudi. Ta ogenj bo z evangeljsko globino in sočutjem, božje-človeško ustvarjalnostjo, preprostostjo, pričevanjem in veseljem spremenil ter prenovil srca ljudi ter posledično tudi strukture in sisteme v katerih živimo in delamo. Sem pripravljen, smo pripravljeni za ta posebni izziv 21. stoletja ?

(*) Ko sem bil leta 2005 v Čilu, je bil andski beli veter meseca maja tragičen za čilski bataljon, ko so imeli vojaške vaje na območju vulkana Antuco, ki leži blizu mesta Los Angeles južno od čilskega glavnega mesta. Ko so opravljali marš v zelo slabih vremenskih pogojih, jih je na višini okoli 1500 metrov zajel beli veter. Le najbolj telesno ter psihično pripravljeni so preživeli, a usoden je bil za 44 vojakov in enega oficirja. To je bila druga največja nesreča v zgodovini čilske vojske v mirnem obdobju.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.