Benedikt XVI. - papež veselja

| 16.02.2013, 00:30

Benedikt XVI. je v ponedeljek dopoldne sporočil svojo odločitev da se bo z 28. februarjem odpovedal službi rimskega škofa. Preglejmo nekatere ključne trenutke njegovega papeževanja.

Moj program – izpolnjevati Božjo voljo

„Vztrajno prosimo Gospoda, da bi nam po velikem daru papeža Janeza Pavla II. znova dal pastirja po svojem srcu.“ S temi besedami je v jutru 18. aprila 2005 v vatikanski baziliki dekan kardinalskega zbora Joseph Ratzinger začel sveto mašo za bodočega papeža. V srcih kardinalov, ki so se odpravljali na izvolitev 264. Petrovega naslednika, so bile še vedno žive podobe pogreba Karla Wojtyile, papeža ki je 27 let neustrašno krmaril Petrovo barko. Pogrebno slovesnost in sv. mašo pred odprtjem konklav je vodil prav njegov tesni sodelavec. In tako je ob koncu enega najkrajših konklav novejše zgodovine je kardinal protodijakon Jorge Arturo Medina Estévez izrekel Habemus Papam (Imamo papeža): „Naznanjam vam veliko veselje, imamo papeža!“

Ura je 18.45. Svet spozna ime novega papeža. To je Joseph Ratzinger, ki si je izbral ime Benedikt XVI. Kakor njegov ljubljeni predhodnik, se tudi novi rimski škof ne omeji na „nemi“ blagoslov z osrednjega balkona Petrove bazilike. Takoj hoče nagovoriti množico, ki je napolnila trg sv. Petra in vse, ki po medijih in prvič tudi preko spleta z bojaznijo pričakujejo papežev glas. Prvo kratko sporočilo Benedikta XVI. že vsebuje značilnosti njegove osebnosti in vizijo njegovega služenja, ko pravi: „Dragi bratje in drage sestre! Po velikem papežu Janezu Pavlu II., so gospodje kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu“ (19. aprila 2005).

Vse od začetka se zarisuje obris „krotkega in zanesljivega pastirja“, ki s ponižnostjo služi evangeljski resnici, kot to spominja že njegovo škofovsko geslo Cooperatores Veritatis (Sodelavci Resnice). To poudari med sv. mašo ob začetku papaževanja, 24. aprila 2005. Več kot 300-tisoč ljudi se nagnete na trg sv. Petra in na Ulico sprave. V homiliji, ki so jo kar 37 prekinili aplavzi, papež zariše program svojega papeževanja, vodenja Cerkve, z naslednjimi besedami: „Moj resnični program vladanja je ta, da ne bom izpolnjeval svoje volje, da ne bom iskal svojih zamisli, temveč da bom skupaj z vso Cerkvijo v poslušanju Božje besede in njegove volje in da se bom pustil voditi Njemu tako, da bo On sam vodil Cerkev v tem času naše zgodovine“ (24. april 2005).

„Kdor veruje, ni nikoli sam“, je dodal ter podkrepil: „Cerkev je živa. In Cerkev je mlada, saj nosi v sebi prihodnost sveta.“

Papež mladih

Po Božji previdnosti je bilo prvo mednarodno potovanje novega papeža, ki ga je sicer načrtoval njegov predhodnik, ravno na Svetovni dan mladih in to prav v Nemčijo, rodno deželo Josepha Ratzingerja. Kdor je menil, da so Svetovni dnevi mladih izključna „domena“ Janeza Pavla II., ki si jih je tudi zamislil, si je moral kmalu premisliti. V Koenu je skupaj s papežem molilo milijon mladih. Zbranost, s kakršno je ta množica mladih doživljala bdenje ob čaščenju Najsvetejšega, je bila presunljiva. Mladi sveta so se s papežem znova srečali leta 2008 v Sydneju in potem v Madridu leta 2011. Papež jih je spodbujal, naj se ne sramujejo biti katoličani in jih spomnil, da „prava revolucija prihaja samo od Boga“, to je revolucija ljubezni. „ Rekel bi, da so svetovni dnevi mladih znamenje, da so slap luči; vero in Božjo prisotnost v svetu naredijo vidno in na ta način utrjujejo pogum biti verni“ Ob tem je papež dodal, da morajo biti mladi katoličani luč za ta svet; pripravljeni hoditi „proti toku“ v primerjavi s trenutno modo in prevladujočimi življenjskimi slogi.

Krščanstvo najbolj razumsko in hkrati človeško

Za Benedikta XVI. je eden od izzivov prav vprašanje laicizma, ki hoče vero potisniti v človekovo privatno območje. Že pri maši pred konklavom je kardinal Ratzinger opozarjal na „diktaturo relativizma, ki ne priznava ničesar dokončnega in ki ima za zadnje merilo samo lastni jaz in njegovo samovoljo.“ Papež se ne umika v ozadje. Nasprotno! Leta 2010 je tako ustanovil papeški svet za Novo evangelizacijo, ki naj bi se boril proti „zatonu Boga“ v deželah stare krščanske tradicije. V Sikstinski kapeli je opogumljal umetnike in spodbudil ustanovitev „Dvorišča poganov“, ki ga uresničuje papeški svet za kulturo. Na njem se v dialogu zberejo verni in neverni ter poskušajo najti skupne točke o neki določeni temi.

“Dialogu z drugimi verstvi moramo dodati predvsem dialog s tistimi, za katere je vera nekaj tujega, s tistimi, ki Boga ne poznajo, ki pa ne bi želeli ostati preprosto brez Boga, ampak se mu približati kot k Neznanemu”, je dejal leta 2009.

Papež, ki zelo ceni sv. Avguština, je prepričan, da je krščanski pogled tudi danes najbolj razumski in hkrati najbolj človeški. Vero mora torej spremljeti veliko zaupanje v razum. Glede tega je papež v govoru poslancem evropske ljudske stranke marca 2006 izpostavil tri nujnosti, ki veljajo predvsem za zahodnega človeka in sicer: varovanje življenja, zaščita družine in vzgojno svobodo. Gre za vrednote, o katerih se ne moremo pogajati, je poudaril. In to ne zato, ker bi bile verske, ampak predvsem zato, ker so zapisane v človekovo naravo in zato skupne vsemu človeštvu. Poleg zavzemanja za mir, varovanja odrinjenih na rob družbe in verske svobode so to teme, ki prežemajo papeževo službo: njegove pridige, nagovore in dokumente.

Odgovor za ekonomsko in finančno krizo

Papež teolog nas začudi s preprostim in neposrednim jezikom v svojih okrožnicah Bog je ljubezen iz leta 2006, ki govori o krščanski ljubezni; Rešeni v upanju o krščanskem upanju iz leta 2007 in Ljubezen v resnici iz leta 2009, ki govori o celostne človeškem razvoju. Prav zadnje na svetovni ravni vzbuja veliko zanimanja. V širokem razmahu ekonomske krize, ki se je začela leta 2008 v ZDA in se kmalu razširila po vsem svetu, je papež ponudil svoje izvirno razmišljanje, v katerem je človeka postavil v središče ekonomskih in finančnih tokov:

“Ne smemo namreč pozabiti, kot sem spomnil v okrožnici Ljubezen v resnici, da so tudi na ekonomskem in finančnem področju pošteni nameni, transparentnost in iskanje dobrih rezultatov med seboj združljivi in jih ne smemo nikoli ločiti”. (10. december 2011)

Poleg treh okrožnic je papež objvil tudi štiri apostolske post sinodalne spodbude in 19 dokumentov motu priprio. Objavil je tudi številna pisma, ki jih je napisal ob različnih priložnostih, med katerimi je še posebej vidno pismo katoličanom na Kitajskem leta 2007. Z njim je zagotovil papeževo bližino vernikom te velike azijske dežele.

V času svojega pontifikata pa je Benedikt XVI. objavil tudi bolj osebna besedila, kot na primer knjigo pogovor z naslovom Luč sveta in še posebej trilogijo o Jezusu iz Nazareta, v kateri je papež kot vernik ponudil svoje raziskovanje o zgodovinski podobi Jezusa. V obeh primerih je šlo za veliko svetovno uspešnico.

Evangelizirajte svetovni splet!

Nič manj ni pomembno papeževo zavzemanje, da bi evangelij oznanjal preko starih in novih medijev:

”Danes smo poklicani odkriti, tudi v digitalni dobi, pomenljive simbole in metafore, ki na lahko pomagajo govoriti o Božjem kraljestvu sodobnemu človeku.” (28. februar 2011)

Benedikt XVI. je dal več intervjujev, pošiljal sms sporočila mladim na svetovnem dnevu mladih ter na veliki petek odgovarjal na vprašanja na televiziji. Preko satelita se je povezal z astronavti na mednarodni vesoljski postaji. Podpisal je tudi uvodnik za Financial Times. Vatikanske in na sploh vse katoliške medije je spodbujal naj evangelizirajo svetovni splet. In sam je dal zgleda za to. Dcembra lani je na twitterju odprl svoj račun @Pontifex v devetih jezikih, od latinščine do angleščine, da bi, kot je zapisal v sporočilu za svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, plemenita luč vere zasijala na mreži.

24 izjemnih mednarodnih potovanj

Že pred vstopom na digitalno celino pa je papež obiskal vseh pet geografskih celin. Papež Benedikt XVI. je izvršil 24 mednarodnih potovanj, med katerimi je bilo tudi nekaj zgodovinskih kot obisk ZDA, kjer se je odpravil v stavbo Združenih narodov in na točko nič v New Yorku, ali pa v Sveto deželo, Jordanijo in potem v Libanon, kjer se je srečal z mladimi iz Sirije. V Veliki Britaniji je izrekel nepozaben govor v Westminstrski palači in v Berlinu, kjer je bil prvi papež, ki je govoril v bundestagu. Ganljiv in nepozaben je bil obisk papeža, nemškega sina, v koncentracijskem taborišču v Auschwitz-Birkenau:

”Tukaj sem kot sin nemškega naroda in prav zato moram reči in lahko rečem: moral sem priti sem. Bila je dolžnost do resnice in do vseh, ki so trpeli, do Boga, da sem tukaj kot naslednik Janeza Pavla II. In kot sin nemškega naroda”. (29. maj 2006)

Večkrat je jasno poudaril, da ne smemo pozabiti grozot holokavsta. Njegov poziv je postal še močnejši po izjavah lefevrskega škofa Willamsona. Da bi prispeval k polni edinosti Cerkve se je namreč Benedikt XVI. zavzel za dialog z Bratovščino sv. Pija X.

Za dialog z drugimi krščanskimi cerkvami in velikimi verstvi

Ekumensko zavzemanje pa je tudi sicer ena od temeljnih točk njegovega pontifikata. V Istanbulu se je srečal z ekumenskim patriarhom Bartolomejem I., ki mu je obisk vrnil v Rimu; začel je novo obdobje odnosov z ruskim moskovskim patriarhatom. V samostanu Martina Lutra v Erfurtu se je srečal z nemško evangeličansko cerkvijo. Sledila je konstitucija o ustanovitvi posebnega ordinariata za anglikance, ki želijo prestopiti v Katoliško Cerkev. Papež se je močno zavzel tudi za dialog z drugimi verstvi. Uspel je preseči težave in nerazumevanja, predvsem v dialogu z muslimani. Ko je septembra 2006 govoril na univerzi v Regensburgu je navajal misel bizantinskega cesarja Manuela II. o islamu. To je v muslimanskem svetu naletelo na močan odziv, ki je vrh dosegel v napadih na kristjane v različnih državah. Nekaj dni zatem je papež razložil namen tega navajanja:

“Moj namem je bil povsem drugačen: izhajal sem iz tega, kar je Manuel II. kasneje izjavil zelo lepo glede razuma, ki nas mora voditi pri prenosu vere. Hotel sem razložiti, da razum in nasilje ne gresta skupaj, ampak vera in razum.”

Njegovim besedam so musliani prisluhnili. 216 islamskih verskih voditeljev je pisalo Benediktu XVI., da bi skupaj našli prostor srečanja med kristjani in muslimani. S tem se je začelo novo obdobje dialoga, ki temelji na ljubezni v resnici. Vrh je tudi simbolično dosegel z obiskom Benedikta XVI. v modri mošeji v Istanbulu. Nič manj pomenljivi niso bili njegovi obiski sinagog v Rimu, Koelnu in New Yorku ter svetovni dan molitve za mir v Assisiju okrobra 2011, na katerega niso bili povabljeni le verniki različnih verstev, ampak tudi neverni.

Preganjanja kristjanov in notranje rane Cerkve

Papeževanje Benedikta XVI. so zaznamovala nova preganjanja kristjanov po svetu. Nasilje je bilo še posebej strašno nad kristjani v Indiji, Pakistanu, Nigeriji, Severni Afriki, jugovzhodni Aziji in na Bližnjem vzhodu, kot je sveti oče poudaril na sinodi za škofe s tega območja:

”Besede in misli sinode morajo biti močan klic vsem političnim in verskim voditeljem, da bi zaustavili kristjanofobijo; da bi se postavili v bran beguncem in trpečim ter okrepili duh sprave.” (20. december 2010)

Če Cerkev od zunaj pretresajo preganjanja, pa jo je od znotraj prizadel škandal spolnih zlorab otrok s strani duhovnikov in redovnikov. Gre za rano, ki je v nekaterih državah kot so ZDA in Irska na dan prišla že v času papeževanja Janeza Pavla II. Prav močno pa je odmevala predvsem v letu duhovništva, ki ga je Benedikt XVI. sklical ob 150 letnici smrti sv. Janeza Marije Vianneya.

”In tako se je zgodilo, da so prav v tem letu veselja, ki ga doživljamo ob zakramentu duhovništva, na dan prišli grehi duhovnikov, še posebej zlorabe otrok. S tem se je duhovništvo, ki naj bi imelo nalogo pokazati skrb Boga do človeka, povsem sprevrglo.” (11. junija 2010)

Benedikt XVI. se je odločno lotil te izmaličene podobe Cerkve. Med svojim potovanjem na Malto, v ZDA, Avstralijo in Veliko Britanijo se je osebno srečal z žrtvami zlorab. To so bili ganljivi trenutki, ki so se globoko dotaknili papeževega srca. Napisal je tudi pastoralno pismo vernikom na Irsko. Predvsem pa je uvedel nova pravila glede zlorab, ki omogočajo bolj stroge in hitrejše ukrepe kaznovanja tistih, ki so se umazali s tem strašnim zločinom.

”Moramo najti več odločnosti v veri in v dobrem. Moramo biti bolj sposobni pokore. Moramo poskušati vse mogoče v pripravi na duhovništvo, da se kaj takega ne bi več ponovilo.” (20. december 2010)

Ta njegova odločnost je bila značilna tudi za proces prenove, ki ga je papež želel za ekonomske zadeve Vatikana. V tej želji po transparentnosti se je lani srečal z afero Vatileaks, ki se je končala z obsodbo njegovega pomočnika zaradi krajev osebnih papeževih dokumentov. Papež mu je odpustil in ga obiskal v ječi.

Upanje in vera

Kot prejšnji papež je tudi Benedikt XVI. za blažene in svetnike razglasil nekatere velike osebnosti Cerkve kot na primer očeta Damjana De Veustra, don Guanella, Mary MacKillop, Charlesa de Foucalda in prvo indijansko svetnico Kateri Tekakwitho. V srcih vseh pa ostaja beatifikacija Janeza Pavla II. na Trgu sv. Petra, kamor se je zgrnilo 2 milijona vernikov. V pridigi se je Benedikt XVI. takole obrnil na svojega ljubljenega predhodnika in prijatelja:

“Blagor ti, ljubljeni papež Janez Pavel II, ker si veroval! Še naprej z Nebes podpiraj vero Božjega ljudstva. Kolikokrat si nas blagoslovil na tem trgu... Danes pa te prosimo: Svet oče, blagoslovi nas! Amen.” (1. maj 2011)

Da bi vernikom pomagal poglobiti razloge za krščansko upanje, je papež razglasil nekaj posebnih let. Poleg že omenjenega leta duhovništva, smo obhajali tudi Pavlovo leto ob 2000 letnici rojstva apostola narodov. Ob 50. obletnici drugega vatikanskega cerkvenega zbora je sklical leto vere. Koncil je bil po njegovih besedah kompas, ki ladji Cerkve omogoča, da pluje na odprtem morju. Že leta 2005 pa je poudaril, da moramo koncil razumeti v prenovi in hkrati nadaljevanju Cerkve:

”Cerkev je bila tako pred koncilom kot po koncilu ista sveta, katoliška in apostolska na poti skozi čas”. (22. december 2005)

Čas papeževanja Benedikta XVI. so zaznamovale tudi številne vojne in terorizem na vseh koncih sveta. Papež se je z vsemi močmi zavzemal za končanje konfliktov in sicer najprej z molitvijo. Potem pa tudi s pozivi k miru, še posebej v Iraku, Siriji, Sveti deželi, Kongu in Maliju ter s diplomatskimi pobudami in materialno pomočjo. Slednjo je namenil tudi narodom, ki so doživeli naravne nesreče. Preko papeškega sveta Cor unum je pomagal Haitiju, ki ga je januarja 2010 prizadel uničujoč potres.

Zaščititi družino

Druga potreba, ki je povsem drugačne narave, pa je varovanje družine, ki temelji na zakonu med enim moškim in eno žensko. Ni mogoče prešteti vseh papeževih nagovorov, med katerimi je poudaril osrednjo vlogo družine v življenju Cerkve in družbe.

To je prišlo še posebej do izraza med svetovnim srečanjem družin v Valenciji leta 2006 in v Milanu lani. Ob tej priložnosti je papež Cerkev na vseh ravneh prosil, naj bo blizu vsem, ki doživljajo rano ločitve:

“Velika naloga župnije in vsake katoliške skupnosti je po mojem mnenju narediti vse, kar je le mogoče, da bi se ti ljudje čutili ljubljeni, sprejeti, da niso ‘zunaj’, tudi če ne morejo prejeti zakramenta evharistije. Morajo videti, da tudi tako živijo polno v Cerkvi.” (2 junij 2012)

Papež, ki se je rad pošalil

Čeprav izvrsten intelektualec, pa se je papež rad tudi pošalil. En vidik značaja Josepha Rtzingerja je namreč prav humor, kar ga povezuje z enim njegovih najljubših piscev Chestertonom. Primer te njegove dobre volje, tudi v težavah, je ko je dan po zlomu zapestja med počitnicami v Les Combesu leta 2009 dejal:

“Žal moj angel varuh ni preprečil te nesreče, saj je bil gotovo poslušen navodilom nadrejenih... Mogoče me je Gospod želel naučiti večje potrpežljivosti in ponižnosti ter mi dati več časa za molitev in premišljevanje.” (29. julij 2009)

Prijaznost je še ena lastnost, ki jo mnogi, tako razni voditelji kot najmanjši cenijo pri papežu. Gre za ljubeznivost njegove duše, ki jo vedno spremlja ponižnost. O tem je spregovoril tudi na začetku svojega pontifikata. “Zavedam se, da ne moram nositi sam tega, kar nikoli ne bi mogel nositi sam”, je dejal. In še misel, ki jo je v času svojega papeževenja večkrat poudaril:

”Vedno bolj čutim, da sam ne bi mogel nositi te naloge, tega poslanastva. Čutim pa tudi, da jo vi nosite z menoj: tako v velikem občestvu in skupaj lahko peljemo naprej Gospodovo delo.” (19. april 2006)

Benedikt XVI. je kot ponižen, blag in odločen pastir iz ljubezni do Cerkve zares vodil Petrovo barko v mirni in razburkanih vodah proti varnemu pristanu vere v Jezusa Kristusa.