Nataša LičenNataša Ličen
Jaka KorenjakJaka Korenjak
Alen SalihovićAlen Salihović
Sveče (foto: ARO)
Sveče

VIDEO: Romanje v Lurd 2013

Radijski utrip | 18.02.2013, 10:58

V letu 1858 se je Devica Marija osemnajstkrat prikazala Bernardki v Lurdu. Pri desetem prikazanju (27. 02.) je prejela Bernardka Marijo naročilo: „Moja hči, pojdi in povej duhovnikom, da želim, da se tu postavi kapela!", pri trinajstem prikazanju (2. marca) pa je Marija naročila Bernardki: "Povej duhovnikom, naj ljudje sem prihajajo v procesiji!" Tako je Marija sama izrazila željo, naj Lurd postane mesto, kjer se bodo še prav posebej uresničevale njene besede: „Blagrovali me bodo vsi rodovi“ (Lk 1,48). In ko so bila leta 1862 priznana lurška prikazovanja, in ko je bila 1866 postavljena kapela po Marijinem naročilu, so se romarji začeli zgrinjati pred lurško votlino ne glede na letni čas ali obdobje cerkvenega leta. Gotovo pa je ob določenih praznikih ali spominskih dneh, romarjev več kot ponavadi. Eden izmed takih dni je 11. februar, ko obhajamo spomin na prvo prikazanje in zato prav praznik Lurške Matere Božje, na katerega je blaženi papež Janez Pavel II. (leta 1982) vezal svetovni dan bolnikov.

Med letošnjimi romarji v Lurdu 11. februarja je bila tudi skupina Slovenk in Slovencev (135 romarjev) pod duhovnim vodstvom predsednika škofovske konference ljubljanskega nadškofa metropolita dr. Antona Stresa. Dvodnevno romanje je, v sodelovanju z agencijo Kompas, pripravil Radio Ognjišče.

Že okoli petih zjutraj je bilo letališče Jožeta Pučnika nekoliko bolj živahno kot ponavadi. Prihajali so prvi romarji, ki so pri vodnikih (Martini, Luku ali Tadeju) „prijavili“ svoj prihod in se nato prijavili na let posebnega letala Adrie Airways. Pred čakalnico je moral vsak skozi varnostno kontrolo, ki je lahko za nekoga, ki potuje prvič, neprijetna stvar.

Do povabila za vstop v letalo, smo se romarji spoznavali in predstavljali. Okoli 80 odstotkov romarjev je prvič romalo v Lurd, nekateri med njimi so celo prvič potovali z letalom. Najstarejši je štel 87 let, najmlajši pa je imel kakih pet let. Večina je bila posameznikov, nekaj je bilo zakonskih parov, bile so družine ali pa stari starši z vnuki. Vsak romar je romal s svojim namenom, morda jih je bilo celo več, ki so botrovali odločitvi za romanje v Lurd. Zanimiva se mi je zdela odločitev treh gospa, ki so romale v zahvalo za srečanje z Abrahamom – dopolnile so 50 let življenja. Med čakanjem na odhod, je imela naša radijska ekipa (Matjaž, Izidor in Franci) kar nekaj dela. Oglašali smo se v program, pripravljali video zapis za spletno stran, pa tudi nekaj fotografij se je ustvarilo za spomin na lepo pot. Najdete jih v fotogaleriji.

Prišla je ura, ko so nas povabili v letalo airbus 319 in sedeži so hitro bili zasedeni. Po uvodnem pozdravu posadke, nam je nadškof Stres podelil blagoslov na začetku romanja in že smo se počasi peljali proti letalski stezi, s katere se je letalo dvignilo v višave, predrlo oblake in bilo prav hitro na višini dobrih enajst tisoč metrov, na kateri smo potovali do Lurda. Po dobri uri leta sta Izidor in Matjaž smela v pilotsko kabino, kjer sta s kapetanom letala posnela krajši pogovor. Po slabih dveh urah vožnje smo pristali na lurškem letališču in pogled skozi okna letala nas je opomnil, da bo pri roki treba imeti dežnik. Deževalo je.

Pred letališko zgradbo so nas čakali trije avtobusi, ki so nas odpeljali do hotela v Lurdu. Začeli smo z dežjem, nadaljevali s snegom. Vožnja je bila kratka, trajala je le slabih 20 minut. V hotelu smo odložili prtljago in se zato „bolj svobodni“ podali po pomembnih lurških stopinjah. Prav je, da jih obišče romar, ki prvič spoznava lurško zgodbo, ki je povezana z življenjem vidkinje svete Bernardke, katere godovni praznik obhajamo 16. aprila.

Ob 13.30 smo bili dogovorjeni za sveto mašo v t.i. zgornji baziliki oz. baziliki Brezmadežne, ki so jo, leta 1872, zgradili nad prvotno kapelo. Malo po poldnevu, kmalu za tem, ko sva z Izidorjem molila po namenu naših poslušalcev, in ko sem se napotil proti votlini na krajšo osebno molitev, sem prejel telefonski klic z radia o novici, da je papež Benedikt XVI. napovedal svoj odstop s Petrinske službe konec meseca. Zdelo se mi je šokantno in skorajda kot prvoaprilska šala. A datum ni bil 1. april! Ne, bili smo 11. februarja. Prosil sem, naj dobro preverijo novico in tudi sam klical nekaj številk, da preverim, če to drži. Medtem sem iz Vatikana prejel še kratko sms sporočilo o resnično nameravanem odstopu svetega očeta. Torej je res! Poiskal sem nadškofa Stresa, mu sporočil novico in ga hkrati prosil, da pripravi izjavo, ki bo za naš program, pa tudi za vse druge medije. Že pred sveto mašo je bila izjava posneta, sam pa jo je, v neposrednem prenosu, povedal romarjem na začetku svete maše.

Z nadškofom smo somaševali urednik Radia Ognjišče msgr. Trstenjak, dolgoletni kranjski župnik in dekan prelat Stanislav Zidar in župnik iz Dobove lazarist Matej Užmah. Petje je bilo ljudsko, kar je pri romanjih najlepše in najbolj doživeto. Na našo skupno srečo je vodnik Tadej dober organist. Spremljal nas je z orglami. Pri sveti maši smo brali evangeljski odlomek o Jezusovem čudežu v Kani Galilejski. Nanj se je v svojem nagovoru navezal nadškof Stres. Nekaj poudarkov iz govora:

Evangelij o Jezusovem prvem čudežu v Kani Galilejski nadaljuje Jezusovo razodevanje, katerega namen je vera njegovih učencev od takrat pa do danes. V Kani Galilejski Jezus prvič pokaže učencem svojo moč, pokaže, da je več kakor človek. Današnji evangelij se zaključi s poročilom: »Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.« To je bil namen tega dogodka na gostiji v Kani, ki je sicer v naši kulturi dokaj popularen, pa gre ravno zato prava vsebina in sporočilo največkrat mimo. Ljudem se zdi zabavno ob pomisli na veliko količino vina, ki je nastalo iz vode. A to ni bistvo tega dogodka. Bistvo je, da so Jezusovi učenci začeli verovati v Jezusa.

Pri tem dogodku sta dve okoliščini vredni posebne pozornosti.

Najprej posebna vloga Jezusove Matere Device Marije. Njena ljubeča pozornost je tukaj predstavljena kot odločilna. Njene besede: »Kar koli vam poreče, storite!« pa nas spominjajo na besede, ki so se ob Jezusovem krstu zaslišale iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte«. Jezusova Mati Marija torej povzema iste besede, ki jih je poprej izrekel njegov Oče. Predvsem pa je tukaj razvidna njena vera: učenci so začeli verovati, ko so videli znamenje, čudež, Marija je verovala že poprej, kajti drugače ne bi posegla vmes in se obrnila na svojega Sina. Njej, ki je zgled naše vere, čudež ni bil potreben. Ona je verovala, preden je videla čudež. Očitno čudeži niso nepogrešljivi za našo vero.

Druga okoliščina pa je dan, na kateri se je to zgodilo. Na začetku evangelija je rečeno, da je to bilo tri dni zatem. Tri dni za čem? Tri dni po zbiranju prvih učencev. A to zbiranje je trajalo prav tako tri dni. Torej je to bilo na dan, ki ga danes imenujemo nedelja. Gostija v Kani je bila dan po soboti, v nedeljo, kar nakazuje tudi besedna zveza: tri dni potem, tretji dan. Tretji dan je dan vstajenja. Šest praznih vrčev, ki jih služabniki napolnijo z vodo, je šest delovnih dni, ki dobijo svoj zaključek, svoj blagoslov, svoje spremenjenje v nedeljo, na svatbi, ki tako že napoveduje gostijo ob evharistični mizi. V nedeljo ob evharistični mizi se vsi mi kot Jezusovi sodelavci in učenci najdemo skupaj in utrjujemo svojo vero na priprošnjo in ob pomoči Matere Marije.

Končni Jezusov in Marijin cilj in dejanski sad vsega tega dogajanja na svatbi je torej vera – vera male peščice prvih učencev. Cilj je velik, zahteven: narediti iz te peščice ekipo, moštvo, trdno v sebi, ki bo postala žarišče gorečega, požrtvovalnega apostolskega, misijonarskega delovanja. Pot do zrele in osebne vere pa je bila še dolga. Bile so potrebne preizkušnje, številna nerazumevanja Jezusove besede, o katerih ravno Janez v svojem evangeliju tako rad pripoveduje, preizkušnja Jezusovega trpljenja in smrti, pa doživetje njegovega vstajenja in prihoda Svetega Duha. A začetek je bil tukaj, v Kani Galilejski. To je bil prvi korak, brez tega prvega tudi nadaljnjih ne bi bilo.

Jezusa ni motilo, da je imel ob sebi le nekaj mladih mož, ki so mu bili pripravljeni slediti. Tudi pozneje mu ni vzelo poguma, ko je opazil, da so omahovali in ga v najhujšem trenutku celo zapustili. Vztrajal je in verjel: verjel je v svoje poslanstvo, verjel je, da je Oče z njim, verjel, da uresničuje Očetov načrt odrešenja in je zato verjel tudi v te svoje prve, čeprav omahljive prijatelje. Na koncu so prav oni postali kamni in stebri, na katerih je zgradil stavbo Cerkve, ki traja še danes. Njihov zgled se nadaljuje, še danes odhajajo mladi ljudje v misijone, v semenišča … na polja, zrela za žetev.

Drage sestre in dragi bratje, dragi sobratje duhovniki, dragi prijatelji!

Živimo v težkih časih. Tudi za našo vero, kajti za marsikaterega našega sodobnika krščanska zgodovina našega naroda ni več temelj za njegovo vero. Treba ga je postaviti na novo. Živimo v družbi in okolju, kjer vera ni več samoumevna, tako, kakor ni bilo samoumevno na svatbi v Kani Galilejski sprejeti Marijino naročilo: »Kar koli vam poreče, storite!« Potrebujemo tako močno vero kakor Marija, da bomo lahko druge usmerjali k Jezusu. »Karkoli vam poreče, storite!« Najprej pa si moramo vzeti Marijine besede k srcu ter biti in ostati ljudje močne in prepričljive vere in zaupanja v Jezusa. Amen.

Med sveto mašo se je nebo nad Lurdom zjasnilo, prenehalo je snežiti in deževati, posijalo je sonce. Odločili smo se, da se takoj podamo na križev pot. Izbral sem besedilo p. Antona Nadraha, namenjeno molitvi za ljubezen do bližnjega. Po dobri polovici križevega pota se je vreme znova začelo spreminjati, sčasoma so bili spet potrebni dežniki. Vendar, k sreči, ni bilo nič hujšega. Pobožnost križevega pota v Lurdu je vsakokrat posebno doživetje, h kateremu pripomorejo velike bronaste figure, ki so jih postavili v letih 1898-1912. Pot je dolga 2.800 metrov.

Po končanem križevem potu smo se romarji razdelili: nekateri so želeli takoj v hotel, da se preoblečejo in pogrejejo, drugi pa so odšli pred votlino ali pa v eno izmed cerkva, ki so prijetno ogrevane in ponujajo toplo zavetje. Z različnih poti smo se, okoli 18. ure, vsi vrnili v hotel. Čakala nas je večerja. Dogovorjeni smo bili, da ob 20.15 skupaj odidemo na procesijo z lučkami. V eni roki je bila sveča, v drugi pa dežnik, saj so kapljice izpod neba padale in padale ... Deževalo je ves čas procesije, ki se je začela ob 21.uri. Ob sklepu smo bili pošteno mokri, z eno samo željo: čim prej v hotel in v posteljo, da se ne prehladimo. Požirek „antigripina“ pred spanjem je bil dobrodošel.

Lurd - sveta maša
Lurd - sveta maša © Izidor Šček

Lurd - križev pot
Lurd - križev pot © Izidor Šček
 

Jutro 12. februarja je bilo v Lurdu precej razgibano, saj so mnogi italijanski romarji odhajali domov. Morda so bili kanček tišji kot čez dan ali zvečer, pa vendar dovolj glasni, da se je dobro vedelo, kdo je v velikem premikanju in preseljevanju. Med zgodnejšimi smo bili tudi slovenski romarji, a ne zaradi slovesa, marveč zaradi zajtrka, ker smo ob pol osmih imeli sveto mašo v lurški votlini. Če si dober v nogah kot radi rečemo, potem je bilo od hotela do votline 10 minut; če pa je korak težji, je potrebnega nekaj več časa.

Lepo je bilo, ko sta se v torkovem jutru, med obhajanjem evharistije, mariji in Bogu v čast dvigali slovenska molitev in pesem. Preko lurške spletne strani ste lahko spremljali slovensko mašo, saj je kamera na tem svetem mestu vklopljena vse ure dneva. Po maši sem prejel sms sporočilo z zahvalo za lepo bogoslužje. Po sklepni pesmi so naši romarji naredili t.i. mimohod ob steni lurške votline, potem pa smo se zbrali v baziliki rožnega venca, da smo skupaj zmolili rožni venec. To baziliko so dogradili leta 1889, od leta 2008 pa so na njenem pročelju mozaiki patra Marka Rupnika, ki prikazujejo skrivnosti svetlega dela rožnega venca. V sami baziliki je namreč 15 kapel in 15 skrivnosti rožnega venca (veseli, žalostni in častitljivi). Ker je blaženi papež Janez Pavel II. vpeljal še četrti, svetli del, so uprizorili tudi te skrivnosti. Rožni venec je vodil nadškof Stres, ki je pred vsako skrivnostjo pripravil kratko premišljevanje. Ta molitev mi bo gotovo ostala v zelo posebnem spominu. Težko odgovorim zakaj, a tako sem čutil in tako čutim tudi zdaj, ko zapisujem te spomine.

Že ob koncu svet maše v lurški votlini smo slutili, da se bo naredil lep dan. Res je bilo tako: pozdravila sta nas jasno nebo in sonce. Po rožnem vencu smo imeli romarji čas za osebno pobožnost, za odkrivanje še nepoznanih kotičkov lurških svetišč, za nakup spominčkov, za ogled lurškega gradu in tudi za počitek v hotelski sobi, ki nam je bila na voljo. Opoldan se je večina romarjev zbrala pri skupnem kosilu, ob 15.00 pa smo zapustili hotel in s tem Lurd ter se odpeljali proti letališču, kjer nas je naše letalo čakalo vse od prihoda v Lurd. Najprej smo se prijavili za let, opravili varnostno kontrolo in nato potrpežljivo čakali na uro odhoda, ki je bila ob 17.45.

Preden je letalo zapeljalo na vzletno stezo, je nadškof blagoslovil spominke in hkrati prosil za Božje varstvo pri poletu domov. Leteli smo uro in petinštirideset minut, in ob 19.30 pristali na letališču Jožeta Pučnika. Prvič sem doživel, da je skupina romarjev ob pristanku na slovensko zemljo začela zelo spontano peti „Slovenija, od kod lepote tvoje“, kar je ustvarilo veličastno in slovesno vzdušje. Vsak, ki je v Lurdu predal prtljago, jo je moral prevzeti tik pred izhodom iz stavbe. Čeprav sem vsem romarjem zaželel srečno pot domov že v letalu, sem vsakemu posebej podal roko tudi ob izhodu iz letališke zgradbe.

Bog daj, da je vsak romar med romanjem v Lurd doživel svoj osebni čudež, predvsem to, da ga imata Bog in Marija neizmerno rada, da ga ne puščata samega in da sta vedno z njim.

Naj bo ta zapis o romanju v Lurd, v dneh od 11. do 12. februarja 2013, sklenjen z molitvijo, ki jo je čast Lurški Gospe, sestavil papež Pij XII.

O brezmadežna lurška Devica, z veseljem se odzivamo tvojemu materinskemu klicu. Prihajamo k tebi v to skromno votlino, kjer si se prikazala, da bi zapeljane privedla na pot molitve in pokore ter da bi v svoji neizmerni dobroti delila trpečim tolažbo in pomoč.

Sprejmi, usmiljena Kraljica, slavospeve in molitve, ki jih v svojih stiskah narodi zemlje k tebi dvigajo.

O nebeška Kraljica, preženi iz naših src temo zmot z lučjo svete vere.

O skrivnostna Roža, poživi obupano dušo s krščanskim upanjem.

O neusahljivi studenec, napolni prazna srca s pravo ljubeznijo.

Daj, da bomo mi, tvoji otroci, ki jih tolažiš v trpljenju, varuješ v nevarnosti in podpiraš v bojih, ljubili tvojega Sina in mu tako služili, da postanemo vredni uživati večno veselje pri tebi v nebesih. Amen.

Romarji v Lurdu z Radiem Ognjišče - 11. in 12. februar 2013
Romarji v Lurdu z Radiem Ognjišče - 11. in 12. februar 2013 © Izidor Šček

Če ste romali z nami ali ste kako drugače povezani z Lurdom, vabljeni k ogledu FOTO GALERIJE!

Radijski utrip
Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.