Rihtarjeva domačija v 2013

| 02.01.2013, 11:18 Matjaž Merljak

Leto 2013 bo Zavod Rihtarjeva domačija posvetil 100-letnici odhoda notranjskega izseljenca in pisatelja Franca Troha Rihtarjevega v Severno Ameriko ter hkrati začel s prenovo gospodarskega poslopja, v katerem naj bi bil podeželski center za kulturo, turizem in izobraževanje. V velikonočnem času, ko bo tudi velikonočni dobrodelni pohod, namerava izdati prvo njegovo knjigo Velikonočni spomini.

Zavod Rihtarjeva domačija pa tudi vljudno vabi na dobrodelni koncert Božična zgodba v nedeljo, 6. januarja 2013, ob 14.00 - na god Svetih treh kraljev Gašperja, Miha in Boltežarja - v župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Babnem Polju.

Sodelovali bodo:

Alenka Veber • Amadej Strle • Cerkveni mešani pevski zbor župnije Babno Polje • Damijana Škrlj • Damjana Praprotnik • David Pucelj Domen Šraj • Ema Erna Weber • Heidi Janež • Izak Strle • Katja Kolmanič • Lovro Urbiha • Matic Cindrič • Miha Veber • Zala Kolmanič • Zara Hudnik Zaviršek • Žan Kontelj

Prostovoljni prispevki bodo namenjeni prenovi Rihtarjeve domačije.

»Med vsemi Božiči kar sem jih preživel v Ameriki, mi je prvi Božič v Ameriki najbolj ostal v spominu.

Bilo je v mesecu oktobru leta 1913, ko sem vzel slovo od domačih in svoje rodne vasice ter se podal na dolgo pot v bogato deželo za soncem. Čimdalje sem se oddaljeval od domače vasice, tem bolj mi je bilo tesno pri srcu in neizmerno domotožje se me je bilo oprijelo. V mislih sem se pa tolažil, da bom v Ameriki ostal le par let, prislužil si dovolj dolarjev, potem se pa vesel zopet vrnil domov, v svojo drago domovino.

Bližal se je sveti božični čas, največji in najveselejši krščanski praznik, ki sem se ga v domovini zelo veselil. Ko sem se zamislil v Božiče, ki sem jih preživel v domovini, se mi je po domovini še bolj stožilo in občutil sem še večje domotožje. Če bi bil imel denar za povratne stroške, pa jo bi bil ubral nazaj, brez da bi pomislil, kaj bo v bodoče.

Še pred odhodom v Ameriko sem si po svoje nekako takole napravil načrt za bodočnost. Treba mi bo zaslužiti dovolj denarja za poplačati dolgove na gruntu. Potem še toliko, da bom lahko izplačal dote bratom in sestram. Dalje tudi še nekaj, da bo za razna popravila pri hiši in potem bi veselo zagospodaril na gruntu, ki je imel pripadati meni. Na vse to sem ponovno premišljeval na svojem sprehodu, pa kakor sem si to tembolj premišljeval, tako sem tudi obupaval. Začel sem dvomiti, da bom v stanju s svojimi rokami in pri težkem delu v rovu toliko zaslužiti.« (Frank Troha Rihtarjev)