V krču dvoma

Komentarji | 16.10.2012, 15:23 Marta Jerebič

Ena od izrednih veščin sedanjega časa je ustreči čim širšemu krogu ljudi. To je težko. Največkrat nemogoče. Prav zato je približevanje idealnemu na tem področju izredno cenjeno. Poglejte že takšno mikro skupnost, kot je družina.

Pri stvareh, ob katerih se lahko odločamo in jih lahko krojimo po svoje, se hitro pojavi dilema, katero možnost izbrati, komu tokrat ustreči, saj so včasih želje celo izključujoče – sploh med otroki. Naj gre za prijetne obveznosti, kot so dopustovanje, družinski izleti, ogled kinopredstave, ali pa za manj prijetne, kot je delitev obveznosti, vedno se mora nekdo, ki ima škarje in platno v rokah, odločati in odločiti. Vse, kar velja za manjše in intimnejše skupnosti, pa še toliko bolj velja za večje in manj povezane. Večja je skupina, večje je v njej število tistih, ki jim z določeno izbiro ne bomo ustregli. Pred očmi se mi v tem hipu izmenjujejo šolski razredi, delovni kolektivi, radijski poslušalci, državljani Slovenije, člani Evropske skupnosti ... „Premalo narodno-zabavne glasbe vrtite!“ „Kadarkoli prižgem, vrtite govejo glasbo!“ „Skoraj nič duhovnosti ni v vašem programu.“ „Vse prav, ampak kar naprej najedate s to duhovnostjo!“ „Preveč politike!“ „Premalo politike!“ „Preveč govora!“ „Premalo govora!“ „Preveč orgel!“ „Premalo orgel!“ „Nič orgel!“ „Same orgle!“ ...

Pravzaprav ni to nič novega – zadeva tako deluje že stoletja. V množici se običajno sam pojavi (ali pa ga „pojavimo“) „nekdo“, včasih tudi skupina „nekdojev“, ki usmerja, izbira, se odloča, vodi ... Ostali pa sledijo in so enkrat bolj, drugič manj zadovoljni z odločitvami. Vse to nekako funkcionira, res deluje, dokler ... Dokler se ne pojavi dvom. Ta vedno prihaja z demokracijo. Kar je dobro. Dvom namreč poganja napredek, išče nove rešitve. Ni pa dobro, kadar vstopa v naš življenjski prostor na čelu vseh misli, že a priori, kot dokaz ali celo opravičilo, da smo res demokratični, napredni in pregledni. Problem namreč nastopi takrat, ko zdravi dvom v racionalnost ali pravilnost posamezne odločitve pod temi krinkami preraste v dvom v dober namen „nekdoja“. Ob prinašalcih takih dvomov me spreleti srh. Dvom v pravilno namreč nima take uničujoče moči kot dvom v dobro. Ob dvomu v dober namen se namreč vsa skupnost praviloma stisne v krč, ki ga je sčasoma nemogoče razkleniti, ampak ga lahko prekinemo le še z drastičnimi potezami. In „pojavimo“ drugega „nekdoja“.

Pa smo državljani Republike Slovenije „pojavili“ prave „nekdoje“? Zdaj in v preteklosti? Je sploh lahko kdo „pravi nekdo?“ Mu res damo to priložnost? Seveda imamo različne poglede na trenutne gospodarske ukrepe. V tem ni nič napačnega. To je navsezadnje povsem logično, saj smo v različnih položajih, imamo različne želje in predstave. Le da že ves čas ne dvomimo toliko o posameznih ponujenih rešitvah, ampak generalno o dobrem namenu „nekdojev“ - v mislih imam tudi prejšnje garniture. Zato ta boleči krč. Zato ta uničujoči krč. Kako zdaj sprostiti mišice? Kako pognati kri po telesu države v stiski? Kajti napaka ali nestrokovnost bosta vsakomur nekoč odpuščeni, morebitne posledice lahko celo skupaj popravljamo. Slab namen pa ... Ne. Ta ostane kot pečat na vsakem dejanju, na vsaki potezi, na vsakem ukrepu ... In ohromi vse telo.

Kako se izviti iz tega krča?

Ne, ne čakajte na moje nadaljevanje, žal nimam odgovora. Tokrat le uperjam prst v prinašalce takšnih dvomov - dvomov v dober namen. Kajti njihova odgovornost je velika in njeno breme bo težko ... Težje, kot je videti zdaj.

Pa naj gre za družino, državo, za Evropsko skupnost, za delovni kolektiv, za razred ali pa za radijsko poslušalstvo ...