Ljubljana, sobota, 23. junij 2018, 04:56

Nadškof Denis Hart hvaležen za zgled Slovencev

Nadškof Hart in radijci, foto © ARO
Nadškof Hart v pogovoru z novinarjem Tonetom Gorjupom
Foto © ARO

Nadškof Denis Hart iz Melbourna v Avstraliji se je v začetku julija mudil na tridnevnem obisku v Sloveniji. Želel je spoznati deželo, iz katere prihaja več tisoč Slovencev, ki bivajo v njegovi nadškofiji. Pri tem je občudoval slovensko vernost, ljubezen do Marije in lepote naše domovine, za katere meni, da utrjujejo našo povezanost z Bogom. Pred odhodom iz Ljubljane se je ustavil še v na Radiu Ognjišče ter v krajšem pogovoru strni svoje vtise o Sloveniji ter spregovoril o katoliški Cerkvi v Avstraliji. Predvajali smo ga na predvečer praznika rojstva Device Marije.

Gospod nadškof Denis Hart, vaš kratek obisk v Sloveniji je pri koncu, kako bi ga ocenili?

V Avstraliji lahko občudujem Slovence ter način kako sta pri njih povezana življenje in vera, zato sem želel priti sem s svojim dobrim prijateljem p. Cirilom in obiskati to čudovito deželo, začutiti tukajšnjo vernost, ljubezen do Marije, trdno družinsko življenje in lepote Slovenije, ker menim, da lepota kot taka razodeva veličino Boga. Slovenci po mojem hrepenijo po Bogu in upam da to tudi zaradi lepot svoje dežele.

Slovenija se precej razlikuje od Avstralije; je kot majhna vas, Avstralija pa je celina. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

To kar ste povedali, drži. Ljudje v Sloveniji se dobro poznajo med seboj. V Avstraliji imamo ogromne razdalje, razpršeno prebivalstvo, med seboj se ne poznamo in zdi se mi, da je sekularizem precej močneje zajel Avstralijo. To pomeni, da ljudje živijo bolj vsak zase in da družinske ter socilane vezi niso tako močne. Prav to je ena naših velikih priložnosti, da poskušamo in pomagamo našim katoličanom ohraniti spomin na Boga, da ga ne bi pozabili ter da ne mislijo le nase ampak na to, kaj kot verniki lahko storijo za druge.

Srečali ste predsednika Slovenske škofovske konference nadškofa Antona Stresa; o čem sta se pogovarjala?

Ko se škofje srečamo, običajno govorimo o Cerkvi v naših deželah. Govorimo o vernosti in sekularizmu ... Povedal sem tudi, kako hvaležni smo v Avstraliji za vse, kar so nam prinesli priseljenci iz Slovenije in za to, da so se tako dobro vključili v našo skupnost.... Sicer pa mislim, da je za vse nas pomembno, da oznanjamo evangelij v novih časih, da spodbujamo ljudi naj se povežejo z Jezusom Kristusom, da poskušamo hoditi z njimi in jim pokazati, da kljub drugačni naravnanosti sedanje družbe, da zato, ker resnično ljubimo Boga, lahko damo nekaj čudovitega ne le sebi, našim družinam in krščanski skupnosti, ampak celotni družbi.

Gospod nadškof, ali lahko predstavite vašo škofijo našim poslušalcem?

Melbourne je od nekdaj drugo največje mesto Avstralije. Je samostojna škofija od leta 1848, nadškofija od 1874 in zatem še sedež metropolije. Mesto je precej veliko, s štiri milijoni prebivalcev, katoličanov je milijon 300 tisoč v 216-tih župnijah. Imamo odlično urejen šolski sistem s 329 šolami - osnovnimi in srednjimi - tako da večina mladih iz katoliških družin lahko obiskuje katoliške šole in s tem dobi osnovno versko vzgojo. Prav tako imamo močno mrežo bolnišnic ter dobrodelnih in socialnih ustanov. Redovne skupnosti so močno vpete v delo na teh področjih. Naše šole v Avstraliji imajo močno finančno podporo s strani viktorijske in zvezne oblasti. Menim, da je tako, ker je oblast spoznala, da ne more nuditi tega kar delamo mi za tako ceno. Cerkev daje na tem področju pomemben prispevek celotni družbi, zato prihajajo k nam tudi mnogi nekatoličani. Tako vidimo naše šole, naše župnije kot kraj apostolskega delovanja. Seveda se srečujemo se z razpadom zakonskih zvez in družin, borimo se za krepitev medsebojnih odnosov pri tako imenovani „mi generaciji“ - ljudeh, ki so zaverovani sami vase. Skušamo jim pokazati globlji pomen družine in skupnosti kot take. Skušamo v njih okrepiti smisel za vse to ... veliko smo prejeli od Boga, zato je prav, da smo tukaj za druge ljudi. In naš pogled na stvari, naša katoliška vera, naša filozofija in naše dojemanje božje ljubezni nas spodbuja, da vse to delimo z drugimi.

Maja ste bili izvoljeni za predsednika Avstralske škofovske konference. Kakšni so vaši načrti za Cerkev v Avstraliji? S kakšnimi težavami se srečujete?

Še preden sem bil izvoljen za predsednika Avstralske škofovske konference, smo se odločili, da želimo hoditi z našimi verniki, v ponižnosti pred nalogami in težavami, ki smo jim priča, ... v prvi vrsti pa trdno odločeni, kot je dejal naš blaženi papež Janez Pavel II. v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja, da moramo začeti na novo pri Kristusu. Zato smo se na seji škofov vprašali kaj lahko naredimo. Prišli smo do zaključka, da kristjana, tistega ki veruje v Jezusa Kristusa, spremlja božja milost, dela z njim in je v ozračju tesne povezanosti z Bogom ... Poglobljena vera in molitveno življenje sta tisto, kar naj bi iskali. Torej je naša naloga pomagati ljudem, da se znova povežejo z Bogom. Trenutno le petnajst odstotkov katoličanov redno obiskuje nedeljsko mašo, približno tretjina poročenih parov ima težave, v nekaterih okoljih je vedno več zahtev po raznih oblikah zvez, ki so daleč o krščanskega zakona. Pred kratkim, ko smo slišali zahteve po istospolni partnerski zvezi in podobno, smo škofje v Viktoriji izdali pastirsko pismo o naravi in lepoti zakonske zveze, o vlogi moža in žene v zakonu, o njuni nalogi vzgoje otrok ter posredovanja vere. Torej sekularizem, razpad zakonskih zvez, individualizem ... pa tudi zaradi blaginje in ker smo res srečna dežela, so mnogi pozabili na Boga, zato moramo začeti na novo pri Kristusu. Če smo bili v Cerkvi preveč triumfalistični in smo jih odvrnili od nje, prihajamo zdaj ponižno nazaj h Kristusu, si prizadevamo za obnovitev povezanosti s Kristusom v veri. Iz zatem prinašamo to vero v življenje naših družin, naših skupnosti, šol in celotne družbe. In seveda kmalu po tem, ko smo sklenili da bomo imeli „leto milosti“, je papež Benedikt XVI. razglasil „leto vere“. Tukaj imamo čudovito povezavo. Če začnemo pri Kristusu, odkrivamo njegovo delovanje, potem moramo zagotovo poglobiti, kar delamo, spoznavamo, se učimo in dovoliti veri, da nas navdihuje, in da nas bolj približa načrtom, ki jih ima Bog s svetom. Ker nas Bog ljubi, nam je dal svojega edinega Sina. Naša vera je v Božji ljubezni do nas: Bog nas je prvi ljubil, nas je izbral in na drugi strani naš odgovor, naše pričevanje za ljubezen in njegovo resnico.

Cerkev v Avstraliji je bila sprva predvsem „irska“. Danes je precej drugače, saj prevladujejo drugi priseljenci. Tudi v Cerkvi govorimo o nekakšnem multikulturalizmu. Kako bi opisali to stanje?

Moji prvi spomini, ko sem bil še majhen deček, v poznih devetnajsto štiridesetih in petdesetih letih, pravijo, da je bilo največ duhovnikov in članov redovnih skupnosti irskega rodu. Bili so tudi priseljenci od prve svetovne vojne naprej ... med njimi celo Italijani, a množično priseljevanje se je začelo po drugi svetovni vojni ... Prihajale so stare skupine iz Evrope ... Slovaki, Slovenci. Litvanci, Poljaki, Italijani, priseljenci iz Britanije in Irske ... in zatem drugi val priseljencev z Madžarske konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let ... in zdaj priseljenci iz Azije, Južne Amerike, Filipinov, Indije, Šrilanke ... iz vseh koncev so prišli in obogatili Cerkev v Avstraliji. In lahko rečem, da je kar nekaj najbolj dejavnih župnij v moji nadškofiji sestavljajo verniki, ki so prišli iz vseh koncev sveta in zdaj živijo v harmoniji drug z drugim ter dajejo življenjsko moč Cerkvi. Menim, da je bila ena velikih napak, ki so jih naredili ljudje, ne Cerkev, da so po drugem vatikanskem koncilu na nek način zavrnili nekatere oblike čaščenja ... Vemo, da so zakramenti, sveta maša in Sveto pismo temelj našega verskega življenja, in da morajo biti vedno tu. Toda potreba po izražanju ljubezni, po izražanju človekovega čutenja je prav tako pomembna. Menim, da so narodne skupnosti priseljencev poudarile to področje in mu obenem dale neko svežino. Tudi zato sem ponosen na ljudi iz vsega sveta, ki so prišli delat v Melbourne. Nekateri naši duhovniki so se zelo postarali in letos bom posvetil pet mladih mož iz naše nadškofije. Pomagajo nam tudi duhovniki, ki so prišli in se nam pridružili, začasno ali za stalno iz najrazličnejših dežel sveta. To so izseljeniški kaplani kot naprimer p. Ciril Božič, ki opravlja pomembno delo Slovence v Melbournu. Tukaj je kakih štirideset narodnih skupnosti, ki imajo svojega stalnega kaplana, ki skrbi za njihove ljudi. Kljub temu pa se je večina ljudi, ki so prišli iz vseh koncev sveta, vključila v redne župnije in daje svežino našim župnijam in našim šolam. Cerkev v Melbournu ima zelo pestro podobo, ki jo dajejo prav številni priseljenci. In to je velika spodbuda za avstralske duhovnike, med katerimi sem tudi jaz, da je upanje za Cerkev, da delamo za prihodnost, in da trdo delo irskih in avstralskih duhovnikov, spremljajo in včasih celo usmerjajo dosežki nekaterih izseljenskih duhovnikov.

Marsikaj smo slišali o domorodcih oziroma „aborigenih“. Tudi oni so del vašega občestva ...

Avstralski domorodci so ena najstarejših kultur na svetu. Naseljeni so predvsem na severu Avstralije na območju Darwina ali pa v Queenslandu. So tudi v Melbournu, a ne prav veliko, nekaj jih je na vzhodu Viktorije ali kot rečemo v škofiji Sale. V zadnjih sto petdesetih letih so vse krščanske Cerkve poskušale hoditi z njimi. Napaka je bila po mojem v tem, je bila želja oblasti, da bi „aborigene“ vključila v anglosaksonski način življenja. Skušali so jim vsiliti programe ... Tudi v Cerkvi smo mislili nanje in v župnijah, kjer bivajo, skušali poskrbeti zanje, biti v stiku z njimi ...

Pravi odgovor bi bil, da bi hodili z njimi v njihovem okolju in jih skušali spodbuditi, da bi našli svoje voditelje, ki bodo izobraženi in bodo pridobili zaupanje svojih ljudi ... Pri tem pa ne sme biti pokroviteljstva; treba je potrpežljivo hoditi z njimi; brez tega, da bi jim vsiljevali svoje načrte. To je velik izziv. Seveda bi po evropskih in anglosaksonskih standardih zanje želeli, kar je najbolje zanje. Toda kar se nam zdi najboljše za njih, morda ni vedno najboljše po merilih njihove starodavne kulture.

Bili ste odgovorni za pripravo bogoslužnih slovesnosti in namestnik ceremonierja med papeževim obiskom v Avstraliji novembra 1986. Kakšni so vaši spomini na blaženega Janeza Pavla II.?

Blaženi Janez Pavel II. je bil čudovit romar v Avstraliji. Poleg tega me je imenoval za škofa in pozneje za nadškofa v Melbournu. Po mojem je bil zelo razgledan, obenem je imel izredno zmožnost povezovanja ljudi na vseh področjih. Leta 1986, ko sem potoval z njim, je bil vseskozi izredno odprt za vse ljudi. Spominjam se prizora, ko je govoril z mlado materjo z otrokom. Deklica je bila malo prestrašena in je jokala. Toda obraza Janeza Pavla II. in mlade matere sta razodevala, da se je papež znal povsem posvetiti ljudem in to ne le na ravni vsakdanjega pogovora, ampak se je je pri tem srečal z njimi tudi na globlji duhovni ravni, pri čemer je bilo čutiti njegovo globoko vero. To se je potrdilo, ko sem šel na sinodo škofov Oceanije leta 1998, kjer je bil tudi Janez Pavel II.; pozorno je spremljal delo sinode in se skrbno posvečal zbrani. Potem so tu seveda še njegovi prisrčni odnosi z mladimi. Ne verjamem, da bi kdo lahko pozabil svetovne dneve mladih. Šel sem v Rim leta 2000, zatem v Toronto, Köln in zatem s papežem Benediktov v Sydney in v Madrid. Sodelovanje z ljudmi, sposobnost Janeza Pavla, da jih je pritegnil v globlje vrednotenje tega, kar dejansko so, da jim je zbudil čut za ljubezen do Jezusa in Marije naše Matere. Menim, da je vodil Cerkev v pravo in zanesljivo smer. Spomnim se ga kot izrednega moža, ki je prevzel ljudi tako na osebnem kot na družbenem in cerkvenem nivoju.

Smo tik pred začetkom olimpijskih iger 2012 v Londonu. Se boste udeležili odprtja? (opomba: pogovor smo posneli dober teden dni pred začetkom olimpijade)

V London grem predvsem zato, da bi se srečal s prijateljem škofom in da bi imel nekaj časa zase. In bom že doma v Avstraliji v svoji nadškofiji,ko se bodo olimpijske igre začele. Tekmovalcem želim veliko blagoslova. Zavedati se moramo, da vsak dar, da vsaka sposobnost ki jo imamo, sposobnost učenja, posredovanja, molitve, veliki uspehi ali nadarjenost za razne športe ... vse to so Božji darovi. Zame se na olimpijskih igrah pokaže to, kar je Bog dal. Že Sveti Irenej je dejal da je slava Boga, človek, ki polno živi. Prepričan sem, da na olimpijadi živijo polno. Tako njim kot nam želim, da bi se zavedali, da vse kar imamo, prihaja od Boga. Zame je Bog nadvsem. To kar se dogaja v mojem življenju, kar se dogaja v Cerkvi v Melbournu skozi vsa ta leta, je jasno znamenje, da je Bog s svojo Cerkvijo. In Bog želi, da se povežemo z njim v ljubezni ter da to ljubezen in resnico prinašamo v naše domove, k našim družinam. Želim izkoristiti to priložnost, povedati katoličanom v Sloveniji: To kar sem lahko videl, je dejstvo, da sta pri vas vera in družinsko življenje tesno povezana med seboj in tudi z vsakdanjim bivanjem. Vse to, kar je dobo, je pomembno nadaljevati pogumno in vztrajno. Vsak trenutek se moramo zavedati, kdo sem in kdo smo, saj bosta samo tako Božja Ljubezen in luč razsvetljevala naš svet.

Gospod nadškof, hvala za vaše besede našim poslušalcem!

Hvala. Vsem Slovencem in vašim poslušalcem želim vse blagoslove. Rad bi, da se spomnite, da je nadškof na drugem koncu sveta, ki je globoko hvaležen za zgled Slovencev tukaj in v mojem domačem mestu Melbournu.

Pogovor je pripravil in prevedel Tone Gorjup.


Ne spreglejte: