Petra StoparPetra Stopar
Franci Feltrin  (foto: ARO)
Franci Feltrin | (foto: ARO)

Bili smo ponosni in odločni, bodimo tudi danes!

| 23.06.2012, 18:26

Mesec junij leta 1991 je bil za Slovenke, Slovence in za državljanke ter državljane Republike Slovenije mesec, ko smo trepetali in se veselili. Čakali smo, da slovenska skupščina po šestih mesecih po plebiscitarni odločitvi državljanov Slovenije sprejme vse potrebne zakonske odločitve in deklaracije o slovenski osamosvojitvi.

V takratni vladajoči koaliciji Demos nismo uklonili grožnjam in političnim pritiskom, od najbolj vplivnih držav sveta in tudi domačih posameznikov, da bomo, če bomo uresničili namero o slovenski samostojnosti, popolnoma osamljeni. Uklonili se nismo niti odkriti groženji, ki jo je 21. junija 1991 v skupščini Jugoslavije v Beogradu izrekel tedanji predsednik Ante Markovič, da bodo z vsemi sredstvi preprečili slovenskemu nacionalizmu in odločitvi o enostranski odcepitvi, kar je pomenilo tiho vojno napoved.

Le tri dni kasneje, 24. junija 1991, so članice Evropske unije sklenile, da v primeru enostranske odcepitve Sloveniji in Hrvaški ne bodo priznale njihove samostojnosti. Ne glede na to so Demosovi politiki nadaljevali tajne diplomatske pogovore s sosednjimi državami in s Svetim sedežem, oziroma s takratnim papežem, o politični in diplomatski podpori pri neomajni slovenski poti v samostojno državo.

25. junija 1991 smo poslanci Skupščine Republike Slovenije, po šestih mesecih od plebiscitarne volje državljanov Slovenijem sprejeli Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ustavni zakon za njeno izvedbo in Deklaracijo o neodvisnosti.

Zvezni zbor Skupščine Jugoslavije je istega dne pooblastil Zvezni izvršni svet in Jugoslovansko ljudsko armado, da naj z vsemi sredstvi preprečita spreminjanje meja tedanje Jugoslavije, s takojšnjo zasedbo vseh mejnih prehodov na slovenskih mejah. To je bila tudi neposredna grožnja slovenski suverenosti. Avstrija je takoj pripravila vse potrebne ukrepe za sprejem beguncev iz Slovenije. V ta namen je organizirala celo taborišča. Na naši zahodni meji sta bili avstrijska in italijanska vojska v popolni bojni pripravljenosti.

In prišel je 26. junij 1991, dan »D«, ko se je na Trgu revolucije zbrala nekaj deset tisoč glava množica, da bi prisostvovala zgodovinskemu trenutku o javni razglasitvi, da je Slovenija na podlagi plebiscitarne odločitve in sprejemu vseh potrebnih pravnik aktov postala samostojna in neodvisna država Slovenija, vseh Slovencev in njenih državljanov. S to razglasitvijo so bile uresničene stoletne želje naših dedov. Naši predniki kljub želji tega trenutka niso dočakali. Zato moramo biti v njihovo čast ponosni mi, ker smo doživeli trenutek, kakršnega doživi le malo narodov našega planeta. Saj številni narodi sveta še vedno čakajo na svoj svetli trenutek narodove samostojnosti.

In temu primerno je bilo je ljudsko in narodno veselje. Tega niso okrnila niti vojaška letala, ki so v tistih večernih urah nad Ljubljano izvajala bojne polete z namenom, da bi razgnali množico in s tem onemogočili javno razglasitev slovenske suverenosti.

Kljub strahu, kaj bo jutri, smo bili enotni, morda ne vsi, bila pa je velika večina, in ta je Sloveniji dokončno utrla pot v samostojnost in lepši jutri.

V ponedeljek bo minilo 21. let od tega dogodka. Slovenija bo praznovala drugo polnoletnost. Burna najstniška leta so nas premetavala levo in desno, kljub temu je naša Slovenija rasla in se razvijala. Kot otrok, ko ga mati povije in ji, ko zleze iz plenic povzroča številne preglavice.

V teh letih smo doživeli velik napredek v tehnološkem smislu in padec v obče človeških moralnih kvalitetah. Da so moralne kvalitete večja vrednota od materialnih je dokaz v tem, da je danes veliko število državljanov Slovenije nezadovoljnih, pa čeprav jim ni potrebno več iti po nakupih v tujino. Večina se vozi z boljšimi avtomobili kot prej. Skoraj vsak kratkohlačnik ima prenosni telefon v žepu, šolajoča se mladina ima kljub visoki brezposelnosti številne možnosti za uspeh. In še bi lahko našteval. Pa kljub temu mnogim beseda, da nam je bolje, gre težko iz ust. Nekateri so do takih trditev upravičeni, večina pa se meri in primerja s posamezniki z nagrabljenim bogastvom, ki so ga pridobili na nepošten način, brez sočutje do bližnjega. V evforiji grabežljivosti so mnogi pozabili na svoje poslanstvo in so, kljub svojemu bogastvu, postali družbeno in duhovno zavrženi, brez časti in človeških vrednot.

Na drugi strani na nam zadnje dni nekateri mediji polnijo ušesa z besedo lakota in revščina, tako kot so nam jih polnili tistega pol leta po plebiscitu, ko so politiki bili usodni boj na političnem in mednarodnem parketu in tiho organizirali obrambno strukturo iz vrst pogumnih mož in fantov, da bodo, če bo potrebno, branili in ubranili našo suverenost v celoti.

O grabežljivih vodilnih državnih uslužbencih, kam je odteklo osem milijard evrov najetih kreditov in o pokvarjenih menedžerjih v državnih podjetjih in privatnikih, o tistih, ki so do lastnine prišli s prevaro in pustili na tisoče delavcev brez zasluženega denarja, nemilost in nemilost državi žal ne vemo veliko.

Veliko veselja pa nam prinašajo športniki in upam, da bo tudi v prihodnje tako. m hokejistu, ki žanje uspehe v tujini, kar je vse lepo in prav. Slovenci imamo nekaj sto uspešnih posameznikov, na strokovnem in gospodarskem in kulturnem področju, ki delujejo po vsem svetu in tudi nanje moramo biti ponosni.

Kljub vsem nepravilnostim in težavam ostajam večni optimist. Slovenkam, Slovencem in vsem državljankam in državljanom Slovenije, ob prazniku polnoletnosti naše države želim veliko uspeha in lepšega življenja v prihodnosti. V ta namen izobesimo zastave in kljub težavam bodimo ponosni na deželo, če smo že nad politiki razočarani. Ko bo postal narod moder, bomo imeli tudi modre in dobre politike.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.