Ljubljana, nedelja, 17. december 2017, 20:29

Brezigar, Juhant, Petkovšek in Osredkar o spravi med mladimi

Foto © Tone Gorjup
Sodelujoči na okrogli mizi
Foto © Izidor Šček

"Osvobodimo sebe, da bi lahko živeli prihodnost. S tem bomo največ naredili za mlade"

Audio posnetki:
%s1 / %s2

V tokratni oddaji PRO smo predvajali posnetek okrogle mize o spravi z naslovom Osvobodimo mlade bremen preteklosti za prihodnost, ki je potekala 15. marca v Slovenj Gradcu. Sodelovali so: Barbara Brezigar, dr. Janez Juhant, dr. Robert Petkovšek in dr. Mari Osredkar.

V župnijski dvorani v Slovenj Gradcu je 15. marca 2012 zvečer potekala že četrta okrogla miza na temo Osvobodimo se bremen preteklosti, da bomo živeli za prihodnost v organizaciji Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, založbe Družina in Radia Ognjišče. Na njej so sodelovali nekdanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar ter profesorji na Teološki fakulteti v Ljubljani filozof dr. Janez Juhant, filozof in sociolog dr. Robert Petkovšek ter teolog dr. p. Mari Osredkar. V spravnem procesu, ki ga potrebuje naš narod, so postavili v ospredje mlade. Bremen preteklosti se morajo osvoboditi tudi mladi, da bi lahko neovirano oblikovali osebno prihodnost in prihodnost naroda.

Župnik Peter Leskovar je večer in željo zbranih „biti bratje in sestre“ v molitvi izročil Vsemogočnemu. Zatem je dejal, da so vsaj trije razlogi za veselje ob večeru, ki je posvečen razmišljanju o spravi. Pri tem ne gre le za to, kar se je zgodilo pri nas, gre za vse, kar se dogaja v zgodovini človeštva. Sam osebno se pri tem spomni na prva poglavja Svetega pisma … na Kajna in Abela, na Adama in Evo. Bog jih ni zavrgel, ampak iskal. Bog išče tudi danes vse nas, vsakega človeka. To je prvi razlog za veselje. Drugi razlog je v tem, da je večer posvečen mladim, da z ljubeznijo spremljamo mladi rod, ki nas opazuje in spremlja… Tretji župnikov razlog za veselje pa je v tem, da večer poteka v dvorani blaženega Janez Pavla II., ki je še posebej ljubil mlade, je dejal župnik Leskovar.

Peter Leskovar
Peter Leskovar

 

 

Po besedah profesorja Janeza Juhanta imamo pred seboj mlade in želimo, da bi bili čim manj obremenjeni z našo preteklostjo oziroma preteklostmi. Kljub temu se velikokrat dogaja, da bremena, ki so pravzaprav naša, prenašamo na prihodnje rodove. To velja za vsa področja življenja od zastrupljanja ozračja, prekomernega izkoriščanja naravnih virov, do finančne in gospodarske krize, ki nas je prizadela … Ob vsem tem je vedno več ljudi izključenih od upravljanja z naravnim bogastvom, od finančnih virov, od odločanja … Juhant vidi rešitev v sodelovanju, v solidarnosti, v sprotnem reševanju problemov, pred katerimi se znajdemo.

Janez Juhant
Janez Juhant

Če jih ne rešujemo sproti, se nam problemi dolgoročno vračajo in zahtevajo od nas veliko več napora, več časa in moči, da jih razrešimo. V tem smislu polpreteklost, o kateri govorimo na teh okroglih mizah, postaja breme za celotno skupnost. To, da nismo razčistili s preteklostjo, je že, ali pa postaja breme tudi za mlade. Po mnenju Janeza Juhanta to velja za osebno, družinsko in družbeno življenje. Ob tem meni, da smo premalo storili za utrditev demokracije; da nismo dali možnost mladim, da vstopijo v družbeno življenje. „Osvobodimo sebe, da bi lahko živeli za prihodnost. S tem bomo največ naredili za mlade!“ je sklenil svoje razmišljanje dr. Janez Juhant.

Barbara Brezigar
Barbara Brezigar

Barbara Brezigar je prepričana, da moramo veliko pogosteje deliti naše misli. Problem pa je v tem, da je ozračje, v katerem smo, zastrupljeno z manipulacijami in številnimi izkrivljanji. Zato je vedno težje vedeti, kaj je prav in kaj ne. Po njenem mnenju je naloga države, da ustvari pogoje, v kateri bo družba zaživela v polnosti. Poskrbeti mora za uravnotežen medijski prostor, dati vsakemu možnost za besedo... Politiki bi morali skrbeti za pomirjanje strasti, ne pa da vztrajajo pri delitvah in s tem prispevati k temu, da se razklanost v narodu nadaljuje. Pri nas se je razkrivanje zločinov lahko začelo šele z demokracijo, s petdesetletno zamudo … Vendar tudi danes stvar niso preproste. Težko je razmeti, da so ljudje še vedno prestrašeni , da jih je strah povedati, kaj so doživeli, kaj so videli, kaj so slišali … Ob tem Barbara Brezigar ne more razumeti da je predsednik države ob odkritju Hude jame povedal to kar je. Odnos politikov do vprašanja povojnih pobojev je nezadovoljiv. Zaradi ozračja, kakršno je, še vedno ni mogoče da bi postopki stekli, kot je potrebno. Pri tem je navedla praktičen primer iz tožilske prakse, ko neskončno zavlačevanje pripelje do tega, da priče po več letih do te mere omilijo svoje pričevanje, ki so ga pred leti dale kriminalistom, da ni zadostnih dokazov za izpeljavo postopka. Prepričana je, da je potrebno na enak način obravnavati zločine komunizma proti človeštvu kot tovrstne zločine nacizma. To bo enkrat treba storiti. Prej kot nam bo to uspelo, bolje bo za nas, je še dejala Barbara Brezigar.

Robert Petkovsek
Robert Petkovsek

Robert Petkovšek je razmišljal o mladih, njihovih pogledih oziroma njihovi pogojenosti s preteklostjo ter o viziji, ki jo imajo za prihodnost. Kot je dejal, imamo v zahodni družbi močno zavest o preteklosti in prihodnosti. zahodna civilizacija je to sprejela iz krščanstva. Imamo idejo o prihodnosti, živimo za naprej. To je temeljno gibalo družbe in tudi razvoja, napredka. Tu je krščanstvo s pogledom v prihodnost, z upanjem in prizadevanjem za dobro nepogrešljivo. Problem pa je v tem, da je družba kot taka dala prevelik poudarek razvoju in napredku, medtem pa se je krščansko ozadje zrušilo. Na eni strani imamo hiter razvoj, na drugi pa vedno manj upanja pri mladem človeku. Ni več pričakovanj, mladi nimajo cilja, ne vidijo smisla, za katerega bi živeli... Ta razkorak mlade peha v cinizem, barbarizem, relativizem, performizem... Vse to močno občutimo tudi v sedanji slovenski družbi. S tem se izgublja razlika med tem kar je resnično in kar je neresnično, ni več jasno, kaj je dobro in kaj slabo ... V skrajni obliki takšnega stanja pridemo do tega, da ne sme biti Boga, da lahko počnem kar hočem … Petkovšek je prepričan, da imajo vse te oblike odnosa do sveta svoj izvor v naši preteklosti. Prava figura, ki nas odrešuje preteklosti je križ. Spomnil je na Jezusove besede: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!“ Odpuščanje nam omogoča, da zaživimo prihodnost.

p. Mari Ospredkar
p. Mari Ospredkar

P. Mari Osredkar se veliko srečuje in pogovarja z mladimi. Ob tem se je prepričal, da mladi s problemi polpretekle zgodovine sploh niso obremenjeni. te stvari jih ne zanimajo preveč, niso obremenjeni s temami, ki zadevajo spravo, to je zanje daljna zgodovina... Imajo druge probleme. obremenjeni so z napakami, ki jih počenjamo mi, ki jih je storila Cerkev, ki jih je storila družba. Zato meni, da je neupravičeno mlade obremenjevati s problemi, ki so jih slišali pri uri zgodovine. Dodal je še, da tisti, ki sodelujejo v spravnih procesih oziroma se zavzemajo zanje, rešujejo sebe, ne pa mladih. P. Mari Osredkar je zatem opozoril na teološki vidik sprave. Razbremenitev naših bremen je v odpuščanju. Evangelijski nauk o odpuščanju ni neka teorija, ampak nam odpira pot v prihodnost. Prihodnost imamo, če si znamo odpuščati. Odpustiti nekomu pomeni omogočiti nekomu, da se znova rodi. Ustavil se je pri priliki o izgubljenem sinu. Oče mu je omogočil, da se je na novo rodil, ker mu je odpustil. Starejšemu sinu tega ni mogel omogočiti. Zakaj? Ker se ni bil pripravljen odpovedati, vsemu, kar je imel … ni bil pripravljen, da bi mlajši dobil še kaj, saj je svoj delež že zdavnaj zapravil. Tudi v življenju posameznika in skupnosti je novo rojstvo možno le, če se odpoveš svojim načelom, svojemu „prav“. „Če ne znamo odpustit, če ne znamo omogočit drugemu, da se ponovno rodi, ne bomo imeli prihodnosti!“ je sklenil svoje razmišljanje p. Mari Osredkar.

Župnik Peter Leskovar je večer in željo zbranih „biti bratje in sestre“ v molitvi izročil Vsemogočnemu. Zatem je dejal, da so vsaj trije razlogi za veselje ob večeru, ki je posvečen razmišljanju o spravi. Pri tem ne gre le za to, kar se je zgodilo pri nas, gre za vse, kar se dogaja v zgodovini človeštva. Sam osebno se pri tem spomni na prva poglavja Svetega pisma … na Kajna in Abela, na Adama in Evo. Bog jih ni zavrgel, ampak iskal. Bog išče tudi danes vse nas, vsakega človeka. To je prvi razlog za veselje. Drugi razlog je v tem, da je večer posvečen mladim, da z ljubeznijo spremljamo mladi rod, ki nas opazuje in spremlja… Tretji župnikov razlog za veselje pa je v tem, da večer poteka v dvorani blaženega Janez Pavla II., ki je še posebej ljubil mlade, je dejal župnik Leskovar.


Po besedah profesorja Janeza Juhanta imamo pred seboj mlade in želimo, da bi bili čim manj obremenjeni z našo preteklostjo oziroma preteklostmi. Kljub temu se velikokrat dogaja, da bremena, ki so pravzaprav naša, prenašamo na prihodnje rodove. To velja za vsa področja življenja od zastrupljanja ozračja, prekomernega izkoriščanja naravnih virov, do finančne in gospodarske krize, ki nas je prizadela … Ob vsem tem je vedno več ljudi izključenih od upravljanja z naravnim bogastvom, od finančnih virov, od odločanja … Juhant vidi rešitev v sodelovanju, v solidarnosti, v sprotnem reševanju problemov, pred katerimi se znajdemo. Če jih ne rešujemo sproti, se nam problemi dolgoročno vračajo in zahtevajo od nas veliko več napora, več časa in moči, da jih razrešimo. V tem smislu polpreteklost, o kateri govorimo na teh okroglih mizah, postaja breme za celotno skupnost. To, da nismo razčistili s preteklostjo, je že, ali pa postaja breme tudi za mlade. Po mnenju Janeza Juhanta to velja za osebno, družinsko in družbeno življenje. Ob tem meni, da smo premalo storili za utrditev demokracije; da nismo dali možnost mladim, da vstopijo v družbeno življenje. „Osvobodimo sebe, da bi lahko živeli za prihodnost. S tem bomo največ naredili za mlade,“ je sklenil svoje razmišljanje dr. Janez Juhant.


Barbara Brezigar je prepričana, da moramo veliko pogosteje deliti naše misli. Problem pa je v tem, da je ozračje, v katerem smo, zastrupljeno z manipulacijami in številnimi izkrivljanji. Zato je vedno težje vedeti, kaj je prav in kaj ne. Po njenem mnenju je naloga države, da ustvari pogoje, v kateri bo družba zaživela v polnosti. Poskrbeti mora za uravnotežen medijski prostor, dati vsakemu možnost za besedo...

Politiki bi morali skrbeti za pomirjanje strasti, ne pa da vztrajajo pri delitvah in s tem prispevati k temu, da se razklanost v narodu nadaljuje. Pri nas se je razkrivanje zločinov lahko začelo šele z demokracijo, s petdesetletno zamudo … Vendar tudi danes stvar niso preproste. Težko je razmeti, da so ljudje še vedno prestrašeni , da jih je strah povedati, kaj so doživeli, kaj so videli, kaj so slišali … Ob tem Barbara Brezigar ne more razumeti da je predsednik države ob odkritju Hude jame povedal to kar je. Odnos politikov do vprašanja povojnih pobojev je nezadovoljiv. Zaradi ozračja, kakršno je, še vedno ni mogoče da bi postopki stekli, kot je potrebno. Pri tem je navedla praktičen primer iz tožilske prakse, ko neskončno zavlačevanje pripelje do tega, da priče po več letih do te mere omilijo svoje pričevanje, ki so ga pred leti dale kriminalistom, da ni zadostnih dokazov za izpeljavo postopka. Prepričana je, da je potrebno na enak način obravnavati zločine komunizma proti človeštvu kot tovrstne zločine nacizma. To bo enkrat treba storiti. Prej kot nam bo to uspelo, bolje bo za nas, je še dejala Barbara Brezigar.



Robert Petkovšek je razmišljal o mladih, njihovih pogledih oziroma njihovi pogojenosti s preteklostjo ter o viziji, ki jo imajo za prihodnost. Kot je dejal, imamo v zahodni družbi močno zavest o preteklosti in prihodnosti. zahodna civilizacija je to sprejela iz krščanstva. Imamo idejo o prihodnosti, živimo za naprej. To je temeljno gibalo družbe in tudi razvoja, napredka. Tu je krščanstvo s pogledom v prihodnost, z upanjem in prizadevanjem za dobro nepogrešljivo. Problem pa je v tem, da je družba kot taka dala prevelik poudarek razvoju in napredku, medtem pa se je krščansko ozadje zrušilo. Na eni strani imamo hiter razvoj, na drugi pa vedno manj upanja pri mladem človeku. Ni več pričakovanj, mladi nimajo cilja, ne vidijo smisla, za katerega bi živeli... Ta razkorak mlade peha v cinizem, barbarizem, relativizem, performizem... Vse to močno občutimo tudi v sedanji slovenski družbi. S tem se izgublja razlika med tem kar je resnično in kar je neresnično, ni več jasno, kaj je dobro in kaj slabo ... V skrajni obliki takšnega stanja pridemo do tega, da ne sme biti Boga, da lahko počnem kar hočem … Petkovšek je prepričan, da imajo vse te oblike odnosa do sveta svoj izvor v naši preteklosti. Prava figura, ki nas odrešuje preteklosti je križ. Spomnil je na Jezusove besede: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!“ Odpuščanje nam omogoča, da zaživimo prihodnost.



P. Mari Osredkar se veliko srečuje in pogovarja z mladimi. Ob tem se je prepričal, da mladi s problemi polpretekle zgodovine sploh niso obremenjeni. te stvari jih ne zanimajo preveč, niso obremenjeni s temami, ki zadevajo spravo, to je zanje daljna zgodovina... Imajo druge probleme. obremenjeni so z napakami, ki jih počenjamo mi, ki jih je storila Cerkev, ki jih je storila družba. Zato meni, da je neupravičeno mlade obremenjevati s problemi, ki so jih slišali pri uri zgodovine. Dodal je še, da tisti, ki sodelujejo v spravnih procesih oziroma se zavzemajo zanje, rešujejo sebe, ne pa mladih. mari Osredkar je zatem opozoril na teološki vidik sprave. Razbremenitev naših bremen je v odpuščanju. Evangelijski nauk o odpuščanju ni neka teorija, ampak nam odpira pot v prihodnost. Prihodnost imamo, če si znamo odpuščati. Odpustiti nekomu pomeni omogočiti nekomu, da se znova rodi. Ustavil se je pri priliki o izgubljenem sinu. Oče mu je omogočil, da se je na novo rodil, ker mu je odpustil. Starejšemu sinu tega ni mogel omogočiti. Zakaj? Ker se ni bil pripravljen odpovedati, vsemu, kar je imel … ni bil pripravljen, da bi mlajši dobil še kaj, saj je svoj delež že zdavnaj zapravil. Tudi v življenju posameznika in skupnosti je novo rojstvo možno le, če se odpoveš svojim načelom, svojemu „prav“. „Če ne znamo odpustit, če ne znamo omogočit drugemu, da se ponovno rodi, ne bomo imeli prihodnosti!“ je sklenil svoje razmišljanje p. Mari Osredkar.


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: