Naš gost: Stane Okorn, salezijanec

| 15.01.2012, 22:00 Matjaž Merljak

K pogovoru smo tokrat povabili salezijanskega duhovnika, ki se je veliko ukvarjal z mladimi. Korajžno gre 90-im letom naproti, hvaležen Mariji Pomočnici, da ga je obvarovala v vihri II. svetovne vojne.

Rodil se je na sveti večer, 24. decembra leta 1922 na ljubljanskem Barju. Rojen je bil kot deseti, njegov brat dvojček pa nekaj minut za njim. Leta 1939 je šel k salezijancem v noviciat na Radno pri Sevnici. Vojska jih je razgnala na Dolenjsko, v Ljubljano in drugam. Odšli so na grad Lisičje nad Škofljico. Tam so imeli razred rednega pouka, na koncu leta so delali izpite v Ljubljani. Junija 1941 so Italijani vse moške pobrali in jih peljali v internacijo. Ker so bili v talarjih, jih niso odpeljali. Dva meseca so nato kosili travnike pri gospodinjah, ki so ostale same. Na koncu so slišali: „Fantje, toliko voz sena ste pripeljali domov, a ni bilo slišati nobene kletve.“ Tako je bilo do oktobra, ko so šli v Ljubljano in začeli hodit v javno šolo.

Po končani maturi v juniju 1943 so se bogoslovci znova zbrali na Lisičjem. Nato je preko Rakovnika prišel v Boštanj. Potem ko je italijanski general Badoglio 27. julija prevzel oblast in dal Mussolinija zapreti, je italijanska vojska razpadla, vojaki so začeli bežati v Italijo, vse orožje so prepustili partizanom. Ti so jih tudi napadli v nedeljo 12. septembra. Ponoči so se z gradu rešili in se zatekli na grad Turjak, kjer so bili tudi člani vaških straž. . Teden dni so jih partizani obstreljevali s strojnicami in minami, 19. septembra 1943 pa so jih začeli obstreljevati tudi s topom, ki so ga pripeljali iz Novega mesta preko Škofljice ... Ko so šli v Kočevje, je doživel občutek rešitve, to je bilo 24. septembra na god Marije, rešiteljice jetnikov, Mercedes.

V Ribnici je bil v nekdanjih kasarnah, skoraj bi od lakote umrli, saj je bilo zjutraj in zvečer nekaj grenke vode, ker se niso umivali, so se pojavile uši, niso imeli nikakršnih odej, niti slamnjač. Ležali so na golih deskah. Oktober je bil že hladen. Začelo ga je zebsti v levo roko in nogo in to mu je ostalo za večen spomin.

V vojni vihri se je srečal tudi z družino, iz katere je izšla mama misijonarja Pedra Opeke

Iz Ribnice so jih peljali na Rob v šolo, tam je v župnišče, da so tam bogoslovci in jim je poslala skledo žgancev. Bližala se je nemška ofenziva, zato so jih peljali nazaj v Velike Lašče. Spustili so jih. Vrnili so se nazaj v Podpoljane k Miklavževim, k družini, iz katere je izšla mama misijonarja Pedra Opeke.

Leta 1944 je vojna potekala v znamenju propada Hitlerja in Japonske. Na zahodu so vsi pričakovali, da se bodo zavezniki - Angleži, Američani in Kanadčani - izkrcali in začeli ofenzivo na suhem. Ena verzija je predvidevala izkrcanje v Tržaškem zalivu. Zato je vrhovni predstojnik salezijancev prosil slovenskega inšpektorja, da pošlje nekaj sobratov v zavod v Gorico, da bi zavarovali imetje. Ko so se zavezniki 5. junija 1944 izkrcali v Normandiji in do ofenzive v Tržaškem zalivu ni prišlo, je bila njihova naloga končana in so se vrnili v Ljubljano.

Naš gost je delil usodo številnih beguncev, ki so šli čez Ljubelj na Koroško. S tisoči slovenskih beguncev je bil na Vetrinjskem polju, dokler jih niso Angleži odpeljali, češ da gredo v Italijo. Vlak se je ustavil v Škofji Loki. Prisilili so jih, da so lizali zemljo in vpiti: Mi smo izdajalci slovenskega naroda!

Po nekaj dnevih so mu dali na izbiro, da gre domov in je mobiliziran ali pa gre k vojakom. Odločil se je za slednje. Poslali so ga v Kranj. Sledil je zapor v Ljubljani. Tam je delal kot krojač. Iz zapora je bil izpuščen prav na god svete Terezije Deteta Jezusa, 3. oktobra 1946.

Na svobodi je nadaljeval študij, šel v semenišče.

Novo mašo je imel leta 1950, ki je bilo sveto leto. Maša je bila na Rakovniku. Delili so samo podobice. Nobenega ofra ni bilo. Na kosilu je bilo le najožje sorodstvo. Popoldne so bile še litanije. Ozna je imela vse pod nadzorom, zato se bali narediti kar koli posebnega.

Nato je bil štiri leta kaplan na Kodeljevem, kjer je vodil pevski zbor že kot bogoslovec. Vmes je bil 10 let v JLA, in sicer v Ohridu v Makedoniji. Naslednje delovno mesto je bilo v Tomišlju, kjer je bilo treba pozidati župnišče, ki je bilo med vojno požgano in dva zvonika. Z ljudmi se je dobro razumel, vodil otroški pevski zbor. Tam je bil sedem let, ko mu je inšpektor ponudil na izbiro drugo župnijo ali študij.

Vpisal se je na romanistiko, s kolesom je hodil na predavanje, kasneje z mopedom. Po šestih letih je diplomiral. Tik pred diplomo so ga prestavil na Reko, kamor iz Zadra prestavili salezijansko gimnazijo. Tam je začel učiti, nato je še tri leta v Križevcih, potem pa je prišel v Želimlje.

V Želimljem je deloval 25 let. Bil je profesor, nekaj časa tudi ravnatelj gimnazije.

Imel je stike z gimnazijami glede programa. Bil je strog profesor v razredu z močnim glasom, po kosilu pa se je rad družil z dijaki na sproščen način. V počitnicah je hodil v Nemčijo na župnije pomagat.

Po poslanstvu v Želimljem je bil na Rakovniku inšpektoriani tajnik, nato je bil dve leti na salezijanski župniji Apače na avstrijskem Koroškem, od leta 2000 je v duhovniškem domu na Trsteniku. Nekaj časa je še pomagal v Ankaranu ali drugih župnijah. Še vedno je delaven: prevaja don Boskove spomine. V domu imajo kapelo, kjer skupaj s sobrati somašuje.

Stane Okorn je del svojih spominov opisal tudi v knjigi V znamenju polarnega sija, ko jo je izdala založba Salve na Rakovniku.