Na Švedskem slovo od Dragice Toter in Ane Korajžija

| 22.12.2011, 08:40 Matjaž Merljak

Ko so se rojaki v Stockholmu konec oktobra zbrali pri »slovenski sv. maši«, kjer so po njej praznovali dva jubilanta: Dragico Toter in Jožeta Štefaniča, si niso mislili, da bo čez en teden Dragica v miru zaspala.

To se je zgodilo na Gospodov dan, 6. novembra 2011, na njenem na domu. Hvala Bogu je bila ob njej njena sestra Pepca, ki je prišla Dragici na obisk in v pomoč.

Številni rojaki iz Stockholma so se od Dragice Toter poslovili s sv. mašo zadušnico v ponedeljek, 14. novembra ob 17. uri v kripti stolne cerkve. Tudi sestra Pepca je bila z njimi, da so ji mogli navzoči izraziti sožalje. Po sv. maši so se rojaki zbrali v dvorani stolne cerkve, kjer so se ob hrani in pijači spominjali pokojne rojakinje, ki je bila najstarejša Slovenka na Švedskem, kolikor je pač znano slovenskemu dušnemu pastirju in ena najstarejših slovenskih priseljencev na Švedskem, saj je tja prišla že leta 1955.

Sestra Pepca je v dvorani na kratko predstavila Dragičino življenje. Družina je živela v Šoštanju. Življenje je bilo revno. Oče je delal v tovarni, mama pa na polju. Štirje otroci so skupaj s svojimi starši preživljali težke čase. Le Dragici je bilo omogočeno šolanje v meščanski šoli. Potrebno je bilo zapustiti domači kraj in se podati v Ljubljano, kjer se je izučila za šiviljo. Ko je tam opravila prakso, je prišla v Celje in se zaposlila v tovarni Toper. Delala je kot prikrojevalka. Vpisala se je v Esperantski klub in to veselje do esperanta jo je pripeljalo na Švedsko v Stockholm. V Slovenijo se je vrnila s skrito željo, da se vrne nazaj v Stockholm, kar se je kmalu zgodilo.

Najprej se je zaposlila kot čistilka. Kasneje si je kot šivilja našla službo v Saga Modeller. Ker je bila pridna in sposobna, je kmalu napredovala v preddelavko in po nadaljnjem izobraževanju je končno pristala v pisarni. Po zasluženi upokojitvi si je našla zaposlitev kot blagajničarka v Åhlensu, kjer se je z vsemi sodelavci in strankami dobro razumela in so jo zato vsi imeli zelo radi. Našla si je tudi življenjskega partnerja, a jima sreča ni bila naklonjena, saj ji ga je smrt vzela. Sama je ostala z bolečino v srcu, a ji je vera pomagala, da je šla pokončno skozi dolgo in bogato življenje.

Dragica se je rada udeleževala slovenskih sv. maš v Stockholmu. Skupaj s Štefaničevo mamo sta leta 1995 iz Stockholma pripotovali v Göteborg, od koder so na Veliki četrtek zvečer, ko je bila praznična sv. maša končana, slovenski romarji podali na 2.500 km dolgo romanje v Lurd. Vsem romarjem je ta dogodek ostal v lepem spominu. Končno pa je Dragica odšla na zadnje romanje. Sestra Pepca se je z žaro vrnila v Slovenijo, kjer so se od Dragice tudi poslovili. Naj njeno telo v obliki pepela mirno počiva v slovenski zemlji. Vam, Dragica pa Bogpovrni za vso dobroto in lepo pričevanje, posebej za lepo jesen življenja in za vašo zvestobo slovenski sv. maši v Stockholmu, kamor ste prihajali tudi takrat, ko vam je bilo zaradi bolezni prav težko. Hvala tudi Jožici, Dani, Roziki, Margareti in vsem ostalim, ki ste Dragici z vašo pomočjo polepšali življenje.

Zadnje slovo od Ane Koražija iz Bjuva

Sorodniki, skupaj z rojaki, Aninimi prijateljicami in znankami so se poslovili od pokojne Ane 24. novembra v kraju Norra Vram. Dobro bi bilo, če bi slovenski duhovnik govoril poleg slovenščine še švedščino, nemščino, madžarščino pa še hrvaščino in makedonščino. Tako pisana družba se je zbrala na zadnjem slovesu od pokojne rojakinje.

Ana Koražija je zadnja leta preživela v domu ostarelih v Bjuvu, kjer je bila blizu svojih domačih, ki so jo obiskovali in kjer ji je duhovnik podelil poslednje maziljenje.

Rodila se je 13. junija 1923 v kraju Gradišče v številni družini Lep, v župniji Sv. Duh na Ostrem vrhu. Živeli so zelo revno, vendar jim ni manjkalo ljubezni in dobrote, ki so si jo izkazovali drug drugemu. Hitro je izgubila očeta, tako da je njena mati ostala sama z otroki. Zato Anina življenjska pot že od rane mladosti ni bila lahka.

Leta 1946 so jo dobili na meji in jo zaprli ter obsodili na smrt. Njen sin Oto, ki je takrat imel samo dve leti, je ostal pri njeni sestri in stari mami. Ana ni vedela ali jih bo še kdaj videla, ker domači niso smeli k njej na obisk. Po treh letih so jo izpustili iz zapora. Ko je prišla domov in je našla domačo hišo prazno in izropano, se ji je skoraj porušil svet. Spraševala se je, kje je sin, kje ostali družinski člani, dokler ni dobila odgovora od sosedov, da so oblasti vse izselili v Kočevje. Tako se je tudi ona podala na to dolgo pot z upanjem, da bo našla sina, sestro z družino, mamo in mlajšega brata pri življenju. In ko jih je končno našla, se ji je kamen odvalil od srca in je vriskala od veselja.

Po šestih letih se je vrnila iz Kočevja. S sinom je ostala pri svoji sestri v Ožbaltu in delala v gostilni. Tam je spoznala svojega moža Franca. V takratni Jugoslaviji ni bilo nikoli miru, vsaka oblast je zahtevala svoje. Dostikrat so jo zaprli, sama ni vedela zakaj.

Z možem sta se odločila, da gresta čez mejo. 1960. leta sta prispela na Švedsko. Ni ji  bilo lahko v tujem kraju, ker ni znala jezika. Z dobro voljo in upanjem, da bo boljše, se je zaposlila in učila tujega jezika. Iz dneva v dan je bilo boljše. Osrečila sta jo vnuk Aleksander in vnukinja Ann Marie in dva pravnuka.

Njena vrata so bila vedno odprta. K njej je prišlo veliko ljudi, tako domačih, kot tujih. Pri njej so bili vsi vedno dobrodošli. Zato bo vedno ostala v njihovih srcih kot dobra mati, babica, prababica, tašča in teta. Nikoli pa je ne bodo pozabili njeni nečaki in nečakinje, ki jih je z odprtimi rokami sprejela v njen dom in jim pomagala.

Hvala njenim domačim, ki so poskrbeli za poslednje zakramente. Draga Ana, hvala vam za vso dobroto in počivajte v miru!