O smrti, pogrebnem obredu in krščanski kulturi poslavljanja od umrlih

Slovenija | 31.10.2011, 04:13

Profesor liturgike na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Slavko Krajnc, je pred praznikom vseh svetih in  praznikom vseh vernih rajnih za spletno stran RKC posebej spomnil na krščansko kulturo poslavljanja od umrlih.

1. Kako se od pokojnih poslavljamo verniki?

a) Cerkev uči, da je treba »s telesi umrlih ravnati s spoštljivostjo in ljubeznijo v veri in upanju na vstajenje. Pokopavanje mrtvih je eno telesnih del usmiljenja; to delo izkazuje čast Božjim otrokom, templjem Svetega Duha« (KKC 2300). Ob srečanju s smrtjo se kristjan spominja lastne umrljivosti in se zaveda, da mu je dan omejen čas za uresničevanje lastnega življenja; ta vidik smrti daje njegovemu življenju pečat resnobnosti. Hkrati pa ima zaradi Kristusa krščanska smrt pozitiven smisel; v smrti namreč Bog človeka pokliče k sebi in zaradi tega more kristjan v razmerju do smrti hrepeneti kot sveti Pavel, »da bi odšel s sveta in bil s Kristusom« (Flp 1,23). Vero upanja želimo približati tudi tistim navzočim pri pogrebu, ki ne izražajo svoje vernosti ali so od Cerkve popolnoma oddaljeni.

b) Kristjani s pogrebnim obredom izpovedujemo svoje upanje v večno življenje in izražamo telesom rajnih, ki so bila svetišče Svetega Duha, dolžno spoštovanje.

c) Slovo od pokojnih: Obred molitev na domu pred pogrebom poudarja transitus pokojnega od vsega, kar se zdi, da je naše in zato končno v objem tistega, kar je Božje in s tem neskončno ali večno. Ponekod v Sloveniji, še posebej na Primorskem, je navada, da duhovnik, preden zaprejo krsto, zmoli še posebno molitev, nato pa se svojci poslovijo od obličja pokojnega in zaprejo krsto. Sledi sprevod v cerkev. Ker je sprevod v cerkev prav tako bogoslužno dejanje, se priporoča molitev petja psalmov, npr. Psalm 122, v katerem psalmist doživlja veselje ob vstopu v Božje mesto, kraj odrešenja, kjer bodo našli mir in varnost vsi, ki to iščejo, ter spokorni Psalm 130, s katerim se psalmist obrača na Boga, ki edini more v stiski brez izhoda pomagati in molivca rešiti iz vodnih globin oziroma iz stiske soočenja s smrtjo nadvse drage osebe.

V opravljanju evharistične daritve Cerkev izraža svojo dejavno občestvo z rajnimi. S pokojnimi smo najbolj povezani prav po Kristusu, ki ga na najodličnejši način prejemamo v obhajilu. Zato se svetuje, da duhovnik pred obhajilom na kratko in obzirno pove, da lahko k obhajilu pristopijo le tisti, ki so pripravljeni in so v zadnjem času prejeli zakrament pokore in sprave.

Osrednji in človeško gledano najtežji trenutek za svojce je izročitev pokojnega v grob. Biti izročen v blagoslovljen grob pomeni biti izročen Gospodu in mu vzklikati: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo« (Ps 31,6 a; Lk 23,46). Zato je toliko pomembnejše, da voditelj bogoslužja spremlja to osrednje dejanje z odgovarjajočimi besedami upanja in tolažbe.

Ponekod so te besede upanja zamenjali z igranjem Tišine ali Ave Marije, kar z liturgičnega vidika ni dopustno.

2. Česa v pogrebnih obredih in po njih ne bi smeli izpustiti?

Za kristjane je obhajanje maše največja in najpomembnejša stvar. Tako v obhajanju evharistične daritve za rajne Cerkev zanje moli in prosi, da bi ob medsebojnem občestvu vseh Kristusovih udov tisto, kar je enim v duhovno pomoč, drugim bilo v tolažbo (RMu 379). Tako nam je obhajanje evharistične daritve ob soočenju s smrtjo naših bližnjih v veliko duhovno moč in tolažbo, za naše rajne pa vir, v moči katerega so lahko naši rajni deležni večne blaženosti.

3. Simbolika pri pogrebnem obredu

Ni vseeno, kako je v cerkvi postavljena krsta. Vernik laik leži med pogrebno mašo obrnjen k oltarju, kakor je bil obrnjen med tem, ko se je udeleževal maše, duhovnik pa je obrnjen k ljudstvu, kakor med bogoslužjem.

Krsta ali žara naj bo okrašena s svetim znamenjem (križ, Kristusova podoba, sklenjene roke k molitvi itd.), fotografijo pokojnega, predvsem pa z velikonočno svečo (znamenje vstalega Kristusa) in nagrobnim križem, lahko so pa po stari navadi ob žari ali krsti še štiri svetilke.

Rože izražajo našo hvaležnost in dostojanstveno držo do pokojnega. So žive, kakor je živa naša ljubezen in misel na njih. Pokojni ni kar nekdo, ampak naš najdražji. Zato ga želimo okrasiti in ne prekriti. Cerkev zato poudarja, da ni prav, da obsipamo pokojnega z rožami, ampak je pomembnejše, da ga obsipamo z dobrimi deli: z darovanjem za maše, kar je največ, kar lahko storimo za njegovo dušo, pa tudi, da ob tej priložnosti naredimo kakšno drugo dobro delo, da npr. darujemo za cerkev, svojce ali v različne dobrodelne namene.

4. Kaj storiti v primeru, če želijo katoliški pogreb svojci osebe, ki ni bila verna?

Danes imamo že veliko družin, kjer je eden izmed zakoncev nekatoličan (kristjan druge veroizpovedi, musliman, vernik kakšne druge veroizpovedi ali neverujoč), medtem ko je družina in sorodstvo katoliške vere. V takšnih primerih Cerkev dopušča posebno obliko pogrebnega obreda, ki nosi naslov Molitve ob pogrebu nekrščenega odraslega. Ta pogrebni obred je namenjen žalujočim, ki se želijo posloviti od nekrščenega svojca s tolažbo Cerkve. Ker pokojni ni bil povezan s Cerkvijo in od nje ni ničesar pričakoval, pri obredu odpade blagoslov njegovega telesa in groba. Voditelj bogoslužja ni oblečen v liturgična oblačila, ampak le v talar ali temno civilno obleko. Obred se opravi le v mrliški vežici in ob grobu, ne pa tudi v cerkvi (kot bogoslužnem prostoru).

5. Je z vidika katoliške vere vseeno, če je pogreb klasičen ali žarni? Ali so dovoljeni pogrebi, ko se pepel pokojnika raztrosi po za to namenjenem zemljišču ali v morje?

Sveto pismo jasno poudari, da je zadnje dejanje našega telesa spremenitev v prah in pepel in da se vračamo v zemljo, od koder smo vzeti. Četudi pepel ni telo in telo ni pepel, ju izročamo zemlji v upanju na vstajenje »mesa in večno življenje«. Kljub temu pa gre med obredom pokopa telesa in obredom pokopa pepela za simbolično neskladje, saj so drže do pepela drugačne kot drže do telesa. Razlika je povezana z identiteto pokojnika. Pepel predstavlja manj osebno ali bolj oddaljeno identiteto pokojnika in ne vzbuja enakih čustev in odnosa kot mrtvo telo. Takšno neskladje je tudi med grobom, ki je sprejel mrtvo telo in grobom, ki je sprejel upepeljeno telo. Prav slednji dopušča malo simboličnih razsežnosti za jezik vstajenja. Zato tudi motiv smrti in vstajenja v perspektivi praznega groba kot tudi sveti krst v luči Kristusove smrti in vstajenja ter evharistija kot obhajanje velikonočne skrivnosti najdejo z upepelitvijo na simbolični ravni veliko neskladje ali celo nasprotje. Upepelitev je neke vrste končno in zaključno dejanje, neosebno, hitro in manj čustveno kot pokop, ki je manj končen, manj zaključen, manj nasilen, milejši in bolj naraven.

Iz povedanega je razvidno, da ima človeško telo posebno mesto v krščanski misli. Zato so s telesi umrlih ravnali s spoštovanjem in to zaradi identificiranja z Jezusovim telesom in z upanjem na vstajenje.

Pri pokopu telesa je čas smrtnega procesa relativno dolg, ustrezen notranjemu dojemanju tistih, ki sočustvujejo s pokojnim. Pri upepelitvi pa je ta čas soočanja s smrtjo zelo kratek. V uri in pol telo postane prah. Tako je upepelitev diametralno nasprotna grobu. Pokop telesa je nekaj naravnega, medtem ko je upepelitev vstop v industrijsko tehnologijo (krematorij).

Danes imamo na ljubljanskem, mariborskem in nekaterih drugih pokopališčih na voljo prostor, ki je namenjen raztrosu upepeljenega telesa pokojnika. Če je to sploh dopustno, nam more v analognem pomenu odgovoriti kanon 1184 ZCP, ki govori o tem, da je cerkveni pogreb treba odreči le tistim, ki so se dali upepeliti iz krščanski veri nasprotnih razlogov, to je, če bi pokojnik zahteval upepelitev za to, da bi poudaril svojo lastno nevero v posmrtno življenje. Podobno lahko rečemo za raztros. Kdor bi zahteval raztros, da bi poudaril popolno izničenje osebe (duše), mu cerkvenega pogreba ne moremo dovoliti. Vprašljiva je tudi želja biti raztresen po gorah ali v morje, saj je v takšnih primerih posebej poudarjena ljubezen do gora ali do morja, to je želja ostati povezan s tistim, s čimer sem bil povezan v tukajšnjem življenju. Pri tem je navadno povsem odmišljeno upanje na posmrtno življenje z Jezusom Kristusom, ki je Življenje.

V primeru, da je nekdo veren in bi bil vendarle rad raztresen v morje, Cerkev to dopušča, vendar sme duhovnik opraviti pogrebni obred le pred upepelitvijo (kar pomeni, da ne sme voditi pogrebnega obreda na ladji).

S primerom raztrosa je lahko povezana želja po odpovedi spominu na pokojnika. Pokojnik, ki nima groba, ne »kliče« po spominu, po molitvi in srečanju ob grobu, ker ga ni. Tako lahko pride do hitrega pozabljanja in nerazmišljanja o posmrtnem življenju. Smemo torej povezati, da je razpršen pepel vabilo k razpršenemu spominu.

6. Splošno o pogrebnem obredu

Cerkev dopušča, da svojci telo svojega dragega izročijo v znanstvene namene. V tem primeru Cerkev opravi pogrebni obred pred upepelitvijo. Če gre za pogreb mrtvorojenega otroka, se opravi pogrebni obred nekrščenega otroka.

To pomeni, da je Cerkev v zadnjem času posebej tankočutna do različnih okoliščin, v katerih se znajdejo svojci umrlega. Zato imamo celo vrsto pogrebnih obredov z ustreznimi teološkimi poudarki in sočutjem do svojcev pokojnika.

* Tako je na primer pri obredu tragično umrlega v uvodu poudarjena nedoumljivost in bolečina nad tragičnim dogodkom in hkrati vera, ki v uri slovesa krepi upanje v Božje usmiljenje;

* pri pogrebu otroka voditelj pogrebnega bogoslužja poudari sočustvovanje s svojci pokojnega in jim zagotavlja, da jim je krščansko občestvo v trenutkih preizkušnje posebej blizu;

* pri pogrebu duhovnika in diakona voditelj obreda izrazi hvaležnost za njegovo duhovniško ali diakonsko službo;

* pri pogrebu redovnika in redovnice izpostavi hvaležnost vernega občestva za njegov ali njen vzgled Bogu posvečenega življenja po evangeljskih svetih;(7)

* pri pogrebu pastoralnega delavca ali delavke (npr. katehistinje, katehista, organista, zakristana ali ministranta) je izpostavljena njegova vera, v moči katere je opravljal določeno pastoralno službo,

* pri pogrebu Cerkvi oddaljenega kristjana pa je v uvodu preko zakramenta sv. krsta poudarjena pokojnikova včlenitev v Cerkev.

Po zgledu podobnih ustanov drugod po svetu tudi v Sloveniji od junija 1995 deluje Slovensko društvo hospic kot nevladna, neprofitna humanitarna organizacija. Društvo spremlja neozdravljivo bolne in njihove svojce. Prizadeva si za detabuizacijo smrti in za naraven odnos do umiranja in žalovanja v slovenski družbi. Izdaja literaturo s tega področja, prireja predavanja, seminarje in delavnice tako za strokovne delavce kot tudi za laične osebe. Organizira usposabljanje prostovoljcev za pomoč pri oskrbi bolnikov in nudi oporo žalujočim.