VIDEO: Kolesarji v Olimju sklenili romanje Od Marije k Mariji

Slovenija | 08.09.2011, 14:47

Radijsko kolesarsko romanje Od Marije k Mariji se je na praznik Marijinega rojstva sklenilo v Olimju pri Mariji Vnebovzeti. Kolesarji so na svoji poti poromali v kar osem Marijinih cerkva kar po besedah urednika msgr. Francija Trstenjaka „smemo na simboličen način razumeti, da je bil vsak kraj za en dan v prvih dneh septembra, ki nas vsako leto pripravljajo na praznik Marijinega rojstva. In ustrezno za 8. september je današnje svetišče v Olimju osmo po vrsti.“

Kolesarji smo zadnji del romanja Od Marije k Mariji opravili od Zagorja pri Lesičnem do Olimja, kjer je romarska cerkev Marijinega Vnebovzetja. 100 kilometrsko pot smo kolesarji sklenili ob 10.30 v Olimju, kjer je bila ob 11. uri tudi slovesna sveta maša, ki smo jo na naših valovih neposredno prenašali ter so se je udeležili številni verniki, saj je bila cerkev kljub delovniku polna do zadnjega kotička, med njimi je bilo tudi mnogo Prijateljev Radia Ognjišče. Msgr. Trstenjaku so se pri oltarni mizi pridružili tudi domači župnik p. Ernest Benko, naddekan Andrej Grobelnik sicer župnik iz Rogatca in župnik Matjaž Roter.

„Ko romar vstopi v svetišče, se takoj počuti varnega, saj pusti zunaj vse tegobe in obremenitve, pusti hrup in vrvež. V trenutku se lahko v tišini in miru svetišča osredotoči le na bistvene reči življenja, še posebej, ko se zazremo v Marijino podobo,“ je v pridigi dejal msgr. Franci Trstenjak in dodal, da ni potrebno posebej ponavljati, kaj vse so poplave in viharji časa v naši družbi. „Ponoviti pa je treba resnico, da se brez Boga ne bo mogoče rešiti iz začaranega kroga in slepe ulice, zato pa moramo dati Bogu prvo mesto v svojem življenju, da bo potem vse drugo na pravem mestu.“ Msgr. Trstenjak je spomnil tudi na svetost družine in na to, da se je potrebno veseliti rojstnega in godovnega dne in se na ta dan še posebej zahvaliti „Stvarniku in Gospodarju življenja za dar življenja, ki nam je bil podarjen po ljubezni naših staršev.“

Kako je bilo na naši poti?

Po skupni sredini sveti maši pri Materi božji na Brinjevi gori smo se kolesarji najprej ustavili na Prihovi, kjer je romarska cerkev Marije Vnebovzete, nato pa so pot nadaljevali do Cerkve Marijinega obiskanja v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah, se ustavili v Žički kartuziji in pri Žalostni Materi božji na Botričnici ter pri Karmelski Materi Božji na Dobju. Kolesarski podvig smo sklenili v Zagorju pri Lesičnem. Tam smo se pri lurški votlini Mariji zahvalili za milosti, ki so jih bili deležni ob poti. Na praznik Marijinega rojstva pa smo od Zagorja poromali še do Olimja.

Kolesarjenje radijskih sodelavcev izhaja iz tradicije vernega Slovenca, ki je med velikim (15. avgust) in malim (8. september) šmarnom vedno poromal v kakšno Marijino svetišče in tam prosili za blagoslov in varstvo.

Marija Vnebovzeta v Olimju

Redovniki pavlinci so leta 1665 začeli v Olimju na zahodni strani starodavnega gradu graditi mogočno samostansko cerkev v baročnem stilu in jo posvetili Mariji Vnebovzeti. V tistem času je novozgrajena cerkev privabljala romarje od blizu in daleč. Patri so nudili romarjem dobro duhovno oskrbo, privlačila pa jih je tudi lepota baročnih oltarjev, je zapisano na spletni strani olimje.net.

V prezbiteriju stoji mogočen tri nadstropen pozlačen oltar v črni barvi. V središču je milostna podoba Marije z Jezuščkom, stoječa na luninem krajcu. Obdaja jo skupina angelov, ki jo na oblakih dvigajo v nebesa. Nad Marijinim kipom je slika Jezusovega krsta, nad njim pa kronanje Device Marije za kraljico nebes in zemlje. Zraven omenjenih podob je na glavnem oltarju še 12 kipov svetnikov in svetnic, na vrhu pa kip nadangela Mihaela. Oltar so leta 1680 izdelali pavlinski menihi v Lepoglavi na Hrvaškem in je eden največjih „zlatih“ oltarjev v Sloveniji. Prostor okrog glavnega oltarja je poslikan. Leta 1739 ga je poslikal pavlinski menih Janez Krstnik Ranger. Freske med drugim prikazujejo štiri prizore iz življenja Sv. Družine, Marijino oznanjenje, medaljone z motivi iz lavretanskih litanij, iluzorno kupolo ter sobo z balkonom.

Kozjanski večer

Kolesarski večer smo sklenili v tradicionalni Kozjanski hiši, kjer nas je gostil Bojan Guček, ki nam je za uvod pripravil kratek koncert s citrami. Sodelavcem se je pridružila tudi Breda Retuznik iz Razvojne agencije Kozjansko, ki nas je ves dan spremljala na poti. Posebej smo sodelavci hvaležni Dori in Matjažu, ki sta nas ves čas spremljala po poti Od Marije do Marije. Sodelavci smo navdušeni nad lepotami, ki smo jih videli v tem delu Slovenije, ki je še pravi neraziskani biser.

 

Župnijska cerkev Marije Pomočnice v Zagorju pri Lesičnem

Pred cerkvijo so nas sprejeli poleg župnika Jožeta Hribernika sprejeli še nekateri domačini, ki so nam predstavili župnijo in novo lurško votlino, ki jo bo prav na praznik Marijinega rojstva blagoslovil celjski škof Stanislav Lipovšek.

Cerkev „Zagorske Matere Božje“ je bila v Jubilejnem letu 2000 proglašena za sveto letno svetišče. Freske v cerkvi je naredil mojster Lerhinger. Ta umetnik je poslikal med drugimi tudi cerkev v Olimju in na Gradu pri Slovenj Gradcu. Občudovanja vredne so freske, kjer so upodobljeni prizori Marijinega kronanja, upodobitve evangelistov, skupine ubogih in potrebnih pomoči, bolniki in pohabljenci.

Cerkev Karmelske Matere Božje v Dobju

Na Dobju pa so kolesarje sprejeli domačini, ki so se skupaj z radijci pred oltarjem Karmelske Matere Božje Mariji priporočili v dobrem in v slabem. Zbrane je pozdravil tudi župan občine Dobje Franc Leskovšek, ki je izrazil veselje nad našim prihodom, ob njem je bil tudi nekdanji župan občine Franc Salobir pri katerem bomo kolesarji tudi prenočili.

Cerkev so domačini zgradili v začetku 17. stoletja, v pisnih virih pa je prvič omenjena leta 1651, ko so prizidali zvonik. Sprva je bila podružnica pilštanjske prafare in tudi župnije sv. Vida pri Planini. V župnijsko cerkev, posvečeno Karmelski Materi Božji, je bila povzdignjena leta 1785. Leta 1827 so dvignili in obokali cerkveno ladjo ter povišali zvonik. V njej imajo zgodovinsko vrednost glavni oltar iz leta 1762, skupaj s stranskimi oltarji iz obdobja 1842-1846 in križevim potom iz leta 1894.

Župnijska cerkev Marijinega imena na Kalobju

Radijska ekipa se je ustavila tudi na Kalobju pri cerkvi Marijinega imena, ki leži na nadmorski višini 620 metrov. Tam smo se pogovarjali z zeliščarjem Milanom Kalanom, ki je predstavil kako se je začel ukvarjati z zeliščarstvom in kako je začel zelišča tudi gojiti na svojih njivah. Prvi dokumenti omenjajo Kalobje (villa Chalop) že leta 1278. Nekateri domnevajo, da je v kraju stala pristava rifniške graščine. Še enkrat je kraj omenjen leta 1305. V obeh listinah pa ni nič povedanega o cerkvi. Prvi zapis o njej je šele skoraj tri stoletja (1572) kasneje.

Cerkev Marije sedem žalosti na Botričnici

Na Botričnici nas je sprejel župnik Vinko Čonč, ki je predstavil cerkev Marije sedem žalosti, nato pa smo spoznali še brata Ipavec, ki imata rojstno hišo nedaleč od cerkve na Botričnici, v Šentjurju pri Celju. Tam smo si na povabilo razvojne agencije Kozjansko ogledali tudi Rifnik. Na Botričnici je po tradiciji stala prvotno cerkev Sv. Janeza na Kamnu, ki pa se je pozneje poimenovala v Marijino, je zapisano na spletni strani župnije Šentjur pri Celju. Kot taka se omenja že leta 1676. Sedanjo baročno stavbo so zgradili med letom 1736 in 1743, ko je bila posvečena. V zvoniku visi zvon z letnico 1488. Ladji sta prizidani kapeli, prezbiterij in na jugu zvonik. Notranjščina je obokana z banjastimi oboki. Baročna oprema je nastala sočasno z gradnjo cerkve.

Žička kartuzija

Žičko kartuzijo je predstavila zgodovinarka Aleksandra Boldin. Med drugim je omenila, da je kartuzijo okoli leta 1160 ustanovil štajerski mejni grof Otokar III. Traungauski ustanovno listino pa leta 1165 potrdil njegov sin Otokar IV. Traungauski iz rodbine Traungavcev, od leta 1180 štajerski vojvoda Otokar I. Gre za najstarejšo kartuzijo v Srednji Evropi in za prvi samostan tega reda zunaj Francije in Italije. Poleg ohranjenih stavb je najmogočnejša izmed razvalin velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika, 1190 ki jo je posvetil oglejski patriarh Gotfrid, po njej pa se je poimenovala celotna dolina. Delno ohranjeni ali izkopani samostanski deli so še Otokarjeva kapela, refektorij, kleti, kuhinja, nadstropni trakt, križni hodnik in pokopališka kapela.

Cerkev Marijinega obiskanja v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah

Pred župnijsko cerkvijo Marijinega obiskovanja je kolesarje sprejel župnik Marjan Veternik, ki je dejal, da je cerkev ena najbolje ohranjenih romanskih cerkva v srednji Evropi. Cerkev stoji sredi razloženega naselja, katerega hiše so večinoma v dolini potoka Žičnice. Prvotno je cerkev spadala h kompleksu spodnjega samostana žičke kartuzije. To je tako imenovana „Ecclesia minor“, zgrajena za potrebe laičnih bratov, ki so po redovnih pravilih kartuzijanskega reda bivali ločeno od menihov. Cerkev je ohranjena v celoti in je edini vidnejši ostanek nekdanjega samostanskega kompleksa s hospitalom, prvič omenjenega leta 1185, po katerem je vas dobila ime. Kolesarje je z dobrotami v Špitaliču počastila tudi poslušalka gospa Zidanšek.

Marija Vnebovzeta na Prihovi

Na Prihovi so nas prejeli župnik p. dr. Slavko Kranjc in nekateri domačini. Župnik je izrazil veselje, da so se kolesarji odločili ustaviti tudi pri Mariji Vnebovzeti. Omenil je, da je bila župnijska in romarska cerkev Marije Vnebovzete na Prihovi pri Slovenskih Konjicah lani sprejeta v Zvezo Marijanskih svetišč v vesoljni Cerkvi s pravico podeljevanja popolnih odpustkov. Nad vhodnimi vrati v cerkev je moč najti ploščo, ki vsem romarjem služi kot zunanji dokaz duhovne sorodstvene vezi prihovške cerkve Marije Vnebovzete z baziliko Svete Marije Velike v Rimu. Sicer pa je Marija na glavnem oltarju v cerkvi na Prihovi obdana s smejočimi angeli ter vinsko trto.

Sv. Mati božja na Brinjevi gori

Po jutranjem klepetu v studiu smo se Franci, Urška, Tone, Urška, Jože, Mateja, Blaž, Izidor, Lidija, Marko, Jure in Alen odpravili na Brinjevo goro, kjer smo se na nadmorski višini 632 metrov Mariji priporočili za srečno in varno pot. „Ker imamo Njo, ki nas vodi in spremlja verjamemo, da bo z nami tudi na naši poti,“ je pri sveti maši na Brinjevi gori, pri kateri so peli pevci iz župnije Zreče dejal urednik msgr. Franci Trstenjak. Svete maše so se udeležili tudi nekateri romarji, ki so vsem kolesarjem zaželeli srečno pot. Srečno pot so kolesarjem zaželele tudi Breda Retuznik in Dora Košak iz Razvojne agencije Kozjansko, ki so začrtano kolesarsko pot tudi predlagale.

Župnijska in romarska cerkev Marije Vnebovzete na Prihovi pri Slovenskih Konjicah je bila lani sprejeta v Zvezo Marijanskih svetišč v vesoljni Cerkvi s pravico podeljevanja popolnih odpustkov, piše na spletni strani rkc.si. Nad vhodnimi vrati v cerkev je moč najti ploščo, ki vsem romarjem služi kot zunanji dokaz duhovne sorodstvene vezi prihovške cerkve Marije Vnebovzete z baziliko Svete Marije Velike v Rimu. Sicer pa je Marija na glavnem oltarju v cerkvi na Prihovi obdana s smejočimi angeli ter vinsko trto.

 

Prikaži večji zemljevid

Nekateri sodelavci o kolesarjenju

Urša Sešek: „S sabo na kolesu bom k Mariji peljala vse svoje, predvsem pa dva radijska dojenčka, ki sta že ugledala svet: Matevža in Lovra, še nerojenega malega Merljaka in mladoporočenko Petro. Ker se ob Mariji dobro počutim med sodelavci in poslušalci.“

Tone Gorjup: „Romanje jemljem kot pot domov, kamor se vračam po dolgem času. Pot je navadno dolga, zato med romanjem lahko razmišljaš o preteklosti, načrtuješ prihodnost in za vse to prosiš božjega blagoslova in Marijinega varstva.“

Urška Hrast: „Nekaj časa bomo potiskali pedala navkreber, vendar bomo nagrajeni tudi z vetrom v laseh ob spustih. Vse to z namenom, da ob prazniku rojstva Nebeške Matere poromamo k njej. In ni bolj pristnega načina, kako združiti oboje: nahraniti telo in duha.“