Aleš Čerin
Leto dni po obmetavanju parlamenta
Jože Bartolj
Lansko leto, 19. maja sem se udeležil študentskih in dijaških demonstracij v Ljubljani. Ne kot kakšen ostareli študent – protestnik, pač pa kot nadebudni bloger in poročevalec za Časnik.si. Znašel sem se v množici na Prešernovem trgu ter kasneje v prvi vrsti ob ogradi pred parlamentom. Celotne demonstracije sem spremljal zelo od blizu, toliko od blizu, da sem dobil nekaj jajc po hlačah in bil deležen solzivca.
Zakaj sem šel med mlade? Da bi jih začutil od blizu, da bi slišal, kaj mi ima ‘pijani mladenič z granitno kocko v roki‘ povedati. Kar sem takrat zaznal, so predvsem alkoholni hlapi in neverjetna dovzetnost mladeži za hujskaštvo študentskih in sindikalnih voditeljev. Kot da mladi ne uporabljajo več glave za kakšen razmislek, bolje rečeno, kot da si mladi ne upajo uporabljati glave.
Tišina v predavalnici
Nekakšno simbolno potrditev neuporabe glave sem dobil v začetku letošnjega leta, ko sem imel kot gostujoči predavatelj dvourno predavanje v četrtem letniku na eni od elitnih ljubljanskih fakultet. Po trenutno veljavnih kriterijih je na tej fakulteti zbran ‘jagodni izbor’ dijakov. Prav tisti najboljši, z najboljšimi referencami iz gimnazijskih klopi. Da bi malo razgibal predavanje, sem večkrat zastavil kakšno vprašanje. In nisem dobil odgovora. Ko sem zastavil vprašanje v obliki rahle provokacije, se je tišina ponovila. In tudi ko sem že močno provociral, še vedno nisem dosegel, da bi vame priletela kakšna ‘granitna kocka’ v obliki zanimive debate. Prav nič.
“Si ne upamo” mi je kasneje razložila študentka na štiri oči. Pred “njegovim veličanstvom” profesorjem (četudi sam nisem profesor) si torej ne upajo naglas razmišljati s svojo glavo. Zgleda, da je tak način dela na fakulteti. Z nekaj posploševanja bi lahko rekli, da univerza zahteva poslušanje, tiho zapisovanje, memoriranje in ‘predvajanje’ na izpitu.
In od ljudi, ki jih v najbolj plodnem življenjskem obdobju obravnavamo kot “trde diske” naj pričakujemo kritično razmišljanje ob globokih družbenih vprašanjih, ob občutljivih etičnih izzivih, ob iskanju zahtevnih tehnoloških rešitev? Od mladih, od katerih kakih sedemnajst let zahtevamo bolj ali manj ponavljanje slišanega, naj pričakujemo, da se bodo uprli “profesorjem” v obliki hujskaških študentskih in sindikalnih voditeljev? Da bodo samostojno poiskali gradiva (npr. v obliki predloga zakona o malem delu, ki je bil takrat glavna tema demonstracij), preštudirali vladni predlog, poiskali inovativne rešitve, ki niso samo v stilu “pustite nam študentsko delo pri miru”, jih predlagali, se zanje zavzemali in o njih pisali?
Po letu dni
Leto dni po obmetavanju policistov in pročelja slovenskega parlamenta z jajci, granitnimi kockami in zažigalnimi sredstvi, se zdi, da so se študenti pomirili. Ni več protestov, študentski funkcionarji so se umaknili s TV zaslonov. Kaj so nahujskani mladeniči in mladenke že dosegli zmago v borbi za svoje pravice ali bolje za privilegije študentskih “biznismenov” v obliki lastnikov študentskih servisov? Zgleda, kot da smo državljani preko padlega referenduma o malem delu, nagradili metanje granitnih kock v policiste in parlament. Neverjetna nepriljubljenost sedanje vlade je očitno kot stranski učinek nagradila študente, predvsem pa na “status quo” naravnane sinidkaliste in seveda študentske “biznismene”.
Tako bo “cvetober” slovenske inteligence lahko še naprej “kelnaril”, opravljal fizična in nezahtevna administrativna dela, študentski poslovneži pa investirali v zanimive in tudi sporne poslovne priložnosti, tudi v obliki nakupa jadrnice. Študenti bodo torej v najbolj produktivnem obdobju življenja – nekateri še celo v zgodnja trideseta – še naprej delali za nekaj € na uro, dela, kjer ni velike uporabe glave in s skoraj nič dodane vrednosti. Brez pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja in tudi brez prispevanja v tako prazno pokojninsko blagajno. Čez nekaj deset let pa seveda pričakujemo težave v obliki manjka delovnih let za upokojitev.
Še več, študenti po padlem referendumu lahko spet odžirajo delo drugim, lahko bi rekli nepriviligiranim mladim, tistim namreč, ki ne študirajo in bi lahko opravljali ta dela. Ne vem zakaj je slovenski mladec ali mladenka, ki študira, tako priviligiran v primerjavi s sovrstnikom, ki ne študira, ki po srednji šoli opravlja “le” delo s svojimi rokami. In ne meče granitnih kock v policiste in parlament.
Več komentarjev na Casnik.si
