Janez Pavel II. in Slovenci

Oddaje | 29.04.2011, 09:12 Matjaž Merljak

Poljski papež je bil zelo povezan s slovenskim narodom in je odigral pomembno vlogo pri osamosvojitvi našega naroda, lahko rečemo, da je kazal neko očetovsko naklonjenost do našega naroda. Dvakrat obiskal našo domovino: prvič je potrdil naš narod v veri, drugič pa razglasil Antona Martina Slomška za blaženega.

„Dragi državljani Republike Slovenije, vesel sem, ko prvič prihajam v vašo domovino, v to deželo, posejano z neštetimi zvoniki, cerkvami in kapelicami, ki pričajo o globokih krščanskih koreninah vašega ljudstva.“ To so bile prve papeževe besede na slovenskih tleh 17. maja leta 1996. S tem se je začelo 'sveto tridnevje največjega obiska do tedaj'. Z njim se je srečalo 300 tisoč ljudi, na vseh srečanjih jih je nagovoril v slovenščini.

V pripravi na obisk sta bila ustanovljena dva odbora: cerkveni, ki ga je vodil sedanji upokojeni nadškof Alojz Uran in državni, ki ga je vodil Andrej Šter. Papež je namreč prišel kot državni in verski voditelj. Priprave so zahtevale veliko dela, usklajevanja in pripravljanja. Kot je povedal Andrej Šter, so morali med sabo sodelovati in se poslušati ljudje, ki tega niso vajeni. Prej 'nasprotniki' so kmalu spoznali, da je dobro, da sodelujejo. Dolgoročni sad tega sodelovanje je vsakoletni piknik med brezjanskimi patri frančiškani in kranjsko policijsko upravo. Priprave so povezale različne ljudi v nalogi, ki je bila dobro opravljena.

Papežev obisk je odpravil številne predsodke. Sicer pa je vidne sadove pokazala tudi duhovna priprava. Andrej Šter se spominja: „Takrat je daljši čas neprestano deževalo in na letališču v Mariboru je bilo na enem delu travnika vode čez koleno še nekaj dni pred obiskom.

Takratni nadškof dr. Šuštar je bil zelo skeptičen, ampak ljudi je presvetlila modrost: eden od sodelavcev se je spomnil v ilovico zavrtati luknje. Voda je odtekla in čez dober dan se je dalo popolnoma normalno stati ... Poleg vseh tehničnih in komunikacijskih sredstev je bilo treba uporabiti zdravo pamet in človeško poštenje, pa je z božjo pomočjo šlo.“

Leta 1999 - ob drugem papeževem obisku - je bilo vse veliko lažje: vse se je dogajalo na eni lokaciji, v enem dnevu in organizatorji so imeli izkušnjo izpred treh let. Bil pa je seveda drugi obisk tudi pomembnejši iz liturgičnega vidika, saj je papež prišel zaradi beatifikacije Antona Martina Slomška.

Upokojeni mariborski nadškof Franc Kramberger je prepričan, da je do naše domovine poljski papež večkrat izkazal neko očetovsko naklonjenost: „Bil je med prvimi državniki na svetu, ki je priznal samostojnost in tako odločilno posegel v našo sedanjost in sploh v zgodovino. Brez njegove odločnosti bi utegnilo biti za nas, za naš narod veliko težje. Iskreno smo mu hvaležni za preureditev cerkve na slovenskem. Uresničila se je pod papežem Benediktom Šestnajstim, začela pa pod papežem Janezom Pavlom Drugim.“

Ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik pa pravi: „Če sveti oče ne bi bil Janez Pavel II., Poljak, ki je razumel situacijo, bi bilo verjetno obnašanje svetega sedeža drugačno. Imam tudi naslednje natančne informacije in o tem še nisem govoril: papež je preskočil vse procedure in sam osebno vstopil v zadevo in napisal pismo in telegram ... 13. januarja 1992 so rekli, da je papež mimo vseh procedur in vatikanskega reda osebno rekel: To in to se mora zgoditi. S tega vidika se mi zdi, da je bil na res na pravem mestu pravi človek, ki je razumel osamosvojitev ... Papež je videl Poljsko, Rusijo, srečeval se je, on je razumel ... Če bi bil papež kdo drug, iz kakšne druge države, bi bogvedi kako razmišljal. On je vedel za kaj gre.“

Vlogo Janeza Pavla Drugega v procesu osamosvajanja in demokratizacije pa je prvi slovenski obrambni minister, zdaj poslanec Janez Janša, opisal z besedami: „Papež Janez Pavel Drugi je bil v tistem času prva moralna avtoriteta Evrope in Slovenija je v celoti pogledovala v Vatikan ne le v času osamosvojitve, ampak tudi v času demokratizacije.“