Naš gost: Avgust Horvat

| 08.01.2011, 19:30 Matjaž Merljak

Koledniki, ki so v teh dneh končali svoje obhode po slovenskih krajih, so zbirali darove za misijone. Zato je bila tokratna oddaja Naš goste misijonska. Prestavili smo utrip v Burundiju, kot nam ga je opisal Avgust Horvat, ki je bil tam misijonar 30 let. Leta 2008 se je moral zaradi bolezni vrniti domov. Živi v duhovniškem domu na Trsteniku nad Kranjem.

Avgust Horvat je bil rojen 31. julija leta 1939 v Lipovcih pri Beltincih. V družini je bilo devet otrok, dva sta mlada umrla. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in Murski Soboti, leta 1956 pa je vstopil k salezijancem.

Večne zaobljube je izrekel 31. januarja leta 1964, v mašnika je bil posvečen 29. junija leta 1968. Njegov tri leta starejši brat Anton je bil posvečen pet let prej, zdaj je župnik v Dokležovju.

Naš sogovornik je bil kaplan na Kapeli in v Radencih. Leta 1978 pa je brez slovesa odšel v Belgijo. Tam se je začela priprava za delovanje na črni celini.

V Burundi sem prišel pred veliko nočjo leta 1979. Takrat so veliko govorili o misijonih in aktiven je bil projekt Afrika. „Prebiral sem misijonske revije in si rekel: 'Tudi jaz bi rad videl kakšne divje živali'. Prijavil sem se in bil sprejet.“

Ko je prišel v Burundi, ni znal ne francosko, ne rundsko. A se je hitro naučil. Kot še pravi, smo Slovenci dojemljivi za afriške jezike. Skoraj ni našega misijonarja, ki se ne bi naučil afriškega jezika, kjer je deloval. Za druge narode to ne velja. Afričani so ga kot misijonarja tudi zelo spoštovali. Videli so, da ti delajo za ljudi za razliko od drugih organizacij, ki so tudi prišle pomagat v Afriko.

Burundi je majhna država v notranjosti vzhodne Afrike, na severozahodni obali Tanganjiškega jezera. Meri slabih 28 tisoč kvadratnih kilometrov - Slovenija jih ima dobrih 20 tisoč. Na zahodu meji na Demokratično Republiko Kongu, na jugu in vzhodu na Tanzanijo, na severu pa na Ruando. Na vzhodu države so obsežni ravniki Vzhodnoafriškega višavja na 1300 - 1700 metrih nad morjem, nad njimi se dvigajo nekoliko višji hribi in gričevja. Podnebje je ekvatorialno, vendar omiljeno zaradi višine, z deževno dobo od oktobra do aprila. Temperatura v glavne mestu Bujumbura je julija 22,6 °C, septembra pa 23,7 °C.

Poselitev Burundija je zelo gosta na zahodu, še posebej okrog glavnega mesta, hriboviti in vzhodni deli so redko poseljeni. Prevladuje razpršena poselitev. Večinsko prebivalstvo so bantujski, večinoma poljedelski Hutujci - 83 odstotkov, in nilotski, živinorejski Tutsiji - 14 odstotkov. Prvi že stoletja vladajo drugim, med njimi so globoka nasprotja, čeprav državna ureditev omogoča enakopravnost obema plemenoma. Hutujci so večinoma katoličani - 65 %, preostali so pripadniki tradicionalnih verstev 19 %, protestantov je 14 %, muslimanov pa 2 odstotka. Delež prebivalcev, mlajših od 15 let, je bil leta 2003 46,7-odstoten, mestnega prebivalstva je 9,3 odstotka, 52 odstotkov je nepismenih. Ko je prišel v Burundi, deklic niso pustili v šolo, saj so morale doma delati. Novi predsednik, ki je katoličan, je določil, da morajo vsi otroci obvezno v šole.

V šoli so od zjutraj do petih popoldne, vse se naučijo v šoli, domačih nalog ne delajo, saj doma nimajo elektrike.

Na začetku je Avgust Horvat deloval v župniji Rukago pri Ngoziju, nato je šel v Ruando, na koncu pa je bil v predmestju glavnega mesta Bujumbura.

Tam smo salezijanci imeli obrtne šole. Na velikansko igrišče so radi prihajali tudi drugi otroci, med njimi tudi muslimani. Sprejel je vse. Pogoj, da so se lahko igrali, je bil, da se ne bodo pretepal. Zvečer je naučil molit vse otroke. Tudi muslimane. Gospa iz Belgije, preko katere je dobival denar, je bila muslimanka. Tako mu je enkrat dala tudi razlago Korana. To mu je zelo prav prišlo pri stiku z muslimanskimi otroki.

Sicer pa je Avgust Horvat pomoč za delo na misijonu dobival iz Slovenije. Prav so mu prišli tudi časopisi iz Slovenije. Tako je učil otroke, so pa tudi otroci njega marsičesa naučili.

Salezijanci so v Burundiju imeli obrtne šole. Avgust Horvat pa je skrbel tudi za oratorije. Čez teden je deloval v salezijanskem zavodu, ob nedeljah pa je hodil maševat v župnijo, na področju katere je bil zavod. Župnija je bila velika kot celo Prekmurje. V nedeljo je imel dve do tri maše. Spominja se, ko so hoteli pripraviti procesijo za Telovo. Ker ni imel monštrance, jo je provizorično naredil iz škatle za zdravila. Tudi nebo je bilo tako. Ljudje so precej verni.

Vsaka maša je poseben dogodek, afriška maša je gotovo tudi posebno doživetje, saj je polna petje in plesa. Nedeljo si Afričani naredijo za poseben praznik. K mašam Avgusta Horvata v Burundiju so prihajali tudi uporniki.

Naš gost je Avgust Horvat, ki je bil misijonar v Burundiju. Nekaj let je bil tudi Ruandi. Tam so imeli misijon, kamor so prihajale razen skupine iz mesta na počitnice. Tam so misijonarju skrbeli tudi za verouk v šolah. V Ruandi je bil tudi v času državljanske vojne in velikega pogroma.

Iz Ruande je prišel nazaj v Burundi. Deloval je v predmestju glavnega mesta Bujumbura. Med drugim je skrbel za nogomet. Skrbel je tudi za bobnarje. Pod njegovih okriljem so uspešno delovali tudi pevski zbori, pa plesalke, ki so lepšale nedeljske svete maše ... Ja, znal je priti blizu ljudem, pravi donboskov salezijanec. Otroke je znal pridobiti na različne načine - prav mu je prišlo tudi daljinsko odklepanje avtomobila misijonskega vozila.

Zelo zanimivo se je bilo pogovarjati z nekdanjimi misijonarjem v Burundiju, Avgustom Horvatom. Veliko veselja veje iz njega in vse zna obrniti v dobro.

Ljudje v Burundiju se znajo veseliti življenja, znajo praznovati. Kljub pomanjkanju znanjo sprejemati življenje. Znajo živeti bolečino. Skrbijo jih različne bolezni in stiske, pomanjkanje hrane, pomanjkanje denarja za šolanje. Zato so še toliko bolj hvaležni za pomoč, ki jo dobijo.

Rad bi še delal med njimi, a zaradi možganske kapi je prišel domov. Zdaj se mu je stanje že toliko izboljšalo, da lahko mašuje, zelo dobro mu dene družba ljudi - pogovor z njimi - zato rad pomaga v spovednicah. V Burundiju delujeta sestra Vida Gerkman in Jože Mlinarič. Dovolj imajo domačih poklicev, a misijonarji so še potrebni, tudi zaradi sekt, ki prihajajo iz Konga in imajo korenine v Ameriki.