Ljubljana, sreda, 24. april 2019, 02:04

France Balantič 1921 – 1943

Spomenik F. Balantiču postavljen v Kamniku
Foto © Wikipedia

Igor Škamperle je Franceta Balantiča označil za pesnika večera; pesnika s katerim se lahko zbližamo le zvečer, v tihem, skupnem šepetanju, kot bi molili, že skoraj v polsnu, in ni pred nami ničesar več razen skrivnostne polnosti noči; v drobcih slutenega drugega sveta.

Danes se spominjamo njegovega rojstnega dne; France Balantič je ugledal luč sveta 29. novembra, leta 1921. Njegova življenjska pot je bolj ali manj znana.

Rodil se je v Kamniku. Otroštvo in mladost je preživljal v kamniškem predmestju med Starim gradom in Kamniško Bistrico. Po končani osnovni šoli bi moral France po očetovih stopinjah na delo v tovarno, pa je mati dosegla, da so nadarjenega fanta poslali v ljubljanske šole. Obiskoval je klasično gimnazijo.

Balantič je bil na zunaj zadržan, miren fant, ki nikoli ni silil v ospredje. Sošolci so vedeli, da ga zanimajo slovanski jeziki in sodobna slovanska literatura, medtem ko o njegovem pesniškem snovanju niso vedeli ničesar.

Po gimnaziji se je vpisal na slavistiko. Z resnostjo se je lotil študija, hkrati pa se brez zadržka predajal pesniškemu ustvarjanju. Postal je stalni sodelavec Doma in sveta, februarja 1942 pa že uredil rokopisno zbirko Muževna sem steblika. Na priporočilo dr. Tineta Debeljaka in Severina Šalija je založba Ljudska knjigarna zbirko odkupila, z natisom pa je odlašala, tako da Balantič izida ni dočakal. Konec junija 1942 je bil Balantič v velikih italijanskih racijah aretiran in odpeljan v taborišče Gonars. Tu je bil izpostavljen hudemu trpljenju in doživel odločujoče notranje pretrese. Do aretacije in odgona v Gonars je bil Balantič namreč povezan z odporniškim gibanjem na ljubljanski univerzi, spričo negativnega odnosa vodilnih oefarjev v taborišču do njega pa se je razočaran odvrnil od njih.

Ko je bil proti koncu novembra 1942 po posredovanju Kremžarjevih izpuščen iz Gonarsa in se je vrnil v Ljubljano, je bil Balantič drug človek. Ker ni mogel nadaljevati študija in ker je uvideval brezupen položaj, ki je nastal v Ljubljani po številnih vosovskih atentatih na vodilne slovenske ljudi in ki je pomenil začetek državljanske vojne na Slovenskem, se je odločil za vstop med vaške straže. S prijateljem Francetom Kremžarjem je odšel v Grahovo ob Cerkniškem jezeru, kjer je bil Kremžar poveljnik postojanke. Balantič sicer ni bil vojak, toda splošne razmere v Ljubljanski pokrajini, ko sta se postavila nasproti z vso nepopustljivost jo tako imenovana komunistična revolucija in slovenska katoliška stran, so pripeljale do tega, da se je Balantič zavestno udeleževal protikomunističnega boja, piše France Pibernik.

Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 se je grahovska posadka z drugimi iz tega okoliša umaknila v Pudob pri Starem trgu. Tam so jih obkolile partizanske čete, vendar se je Kremžarju posrečilo prebiti obroč in se preko Rakeka vrniti v Ljubljano. Med rešenimi je bil tudi Balantič, ki se je zatem vključil v na novo ustanovljeno slovensko domobranstvo. Nekaj časa je služil na rudniškem bloku, v novembru pa s Kremžarjem ponovno odšel v Grahovo,

kjer so kljub spremenjenim razmeram obnovili postojanko. Že 23. novembra 1943 pa so bataljoni Tomšičeve brigade ob pomoči drugih enot obkolili grahovsko postojanko in jo ob odločujoči pomoči topov naslednjega dne uničili. V ognjenih zubljih, ki so upepelili Krajčevo hišo, v kateri so se zadrževali domobranci, je med dvaintridesetimi žrtvami zgorel tudi pesnik France Balantič. Dva dni potem so njegove neprepoznavne posmrtne ostanke pokopali v skupen grob na grahovskem pokopališču.

Prva knjiga Balantičevih pesmi je izšla maja 1944 pod naslovom V ognju groze plapolam. Tine Debeljak je v uvodni besedi poudarjal izjemnost Balantičeve poezije, hkrati pa avtorja povezoval z domobranskim protikomunističnim bojem. Ta povezava je ostala živa še v povojni čas, ko je slovenska politična emigracija Balantiča razglašala za svojega pesnika. Leta 1944 je izšla tudi bibliofilska izdaja Sonetni venec z ilustracijami Marijana Tršarja. V Buenos Airesu je 1956 izšla ponovna izdaja Balantičeve poezije, medtem ko je bil v domovini prepovedan.

Leta 1966 so v Ljubljani sicer natisnili izbor Balantičevih pesmi, toda celotna naklada je bila uničena. Do novega natisa pa je prišlo šele 1984, medtem ko je prvo kritično izdajo Balantičevih Zbranih pesmi pripravila v letu 1991 Državna založba Slovenije.

»Po drugi svetovni vojni je bil Balantič uradno prepovedan, kljub vsemu pa je bil vseskozi prisoten v slovenski literarni javnosti, saj se je o njem pisalo toliko kot o malokaterem slovenskem književniku, pisalo doma, v zamejstvu in zdomstvu. Balantič je v povojnem času, ko je vladal stalinistični režim, postal simbol preganjane slovenske literature in simbol duhovne opozicije,« S temi besedami je spremno besedo k Balantičevi zbirki Tihi glas piščali začel France Pibernik.

Rezke, skoraj srednjeveške podobe smrti kot razpadanja, trohnobe in gnilobe zmeraj znova prebija svetloba transcendence in upanja. Tako postane tema smrti nekakšna zbirna tema Balantičeve poezije. V slovenski literaturi ni avtorja, ki bi smrt upesnjeval s tako strašne in obenem s tako lepotne strani, seveda lepotne v spiritualnem smislu.

Lepo povabljeni, dragi poslušalci, drage poslušalke k prebiranju Balantičeve poezije, ki nagovarja na prav poseben način. Za predokus vam v poslušanje ponujamo tretji sonet sonetnega venca:

Obup moj sivi je do dna prežgan,
umrli moje deklice so čari,
nad njimi srečni tujec gospodari –
rad stiskal njeno dlan bi, njeno dlan!

Vem, da je moj poljub zaznamovan!
podoben sem razpadli davni žari,
pozabljeni od dragih v prsti stari,
njen prah kakor spomin je razsejan.

Utrujenost v udih mi preceja
in noč se spušča kakor gosta preja
čez plave rese onemoglih vek.
Le veter zganil gube je oblek
in jaz kot pokošene zrele trave
sesedel krhek sem se sred planjave.

 

Boris Paternu je v študiji Balantičeva poezija in njeno mesto v slovenski književnosti, objavljenem v knjigi Od ekspresionizma do postmoderne – knjiga je izšla leta 1999 - zapisal pomembne misli o Balantiču kot mitu. Tako piše: Nasilje sočasne zgodovine je bilo tolikšno, da ni razpolagala samo z življenji pesnikov, temveč tudi s pomeni njihove poezije. Ob teh pomenih se je dogajala semantična inverzija skrajne vrste, do tako rekoč popolnega obračanja literarnih znakov v ideološke in politične, kar se ni dogajalo samo med vojno, temveč še dolgo po njej. Zgodbo padlega pesnika je prekrila zgodba padlega domobranca. In zgodilo se je, da se je Balantičeva usoda še dolgo po njegovi smrti iztekala po eni strani v izbris, po drugi pa v mit. Iztekala se je v dvoje popolnoma nasprotnih stališč, ki pa sta se stikali v izgubljanju človeške mere in v resnici živeli druga od druge: mit od izbrisa in izbris od mita. V taki sprevrženi recepciji, ki jo je prirejala zgodovina, je tudi izhodiščni osebni problem Balantičeve poezije ostal nerazviden.

Ne spreglejte: