Zakaj seješ, če se ne splača?
Žetev je minuli teden dosegla vrhunec, kmetje pa so razočarani ob dejstvu, da za večino letošnje slovenske pšenice lahko pričakujejo le dobrih 110 evrov po toni. V minulem tednu dni se je sicer zgodil manjši popravek cen, ki mu očitno botruje nekakšno rivalstvo med dvema največjima odkupovalcema na vzhodu države, še veliko bolj oprijemljivejši razlog pa je verjetno bojazen obeh, da bi najboljša slovenska pšenica odtekla na Madžarsko.
Nekateri kmetje, ki so poklicali v naše uredništvo, so minule dni namreč zatrjevali, da se v Pomurju pojavljajo tudi madžarski odkupovalci, ki so za slovensko pšenico dobre kakovosti pripravljeni na njivi takoj ob žetvi plačati 140 evrov po toni.
Če izvzamem dogajanje na madžarski borzi, ki laični javnosti ni dostopna in za katero mnogi menijo, da vse bolj postaja ujetnik avstrijsko madžarskih strateških interesov na področju obvladovanja kmetijske pridelave in živilskih trgov, pa pogled na zahodne borze v minulem tednu kaže na strmo rast cen letošnje pšenice. V Veliki Britaniji se je tako cena približala 160 EUR po toni, podobno pa rast cen beležijo tudi druge borze.
Ob vsem tem, predvsem pa ob dejstvu, da so kmetje pravzaprav prepuščeni sami sebi in mešetarjem najbližje borze, si seveda marsikdo postavlja laično vprašanje, zakaj pa se sploh odločajo za setev žit, za pitanje živine, za pridelavo mleka, za pridelovanje sadja ali zelenjave, če pa so pravzaprav vse kmetijske panoge v rdečih številkah.
Odgovor ni preprost, še več, je zelo zapleten in večplasten. Najboljši odgovor bi pravzaprav lahko bilo vprašanje: Si predstavljate, da vse slovenske kmetije čez noč prenehajo s kmetovanjem, ker ta dejavnost prinaša izgubo? Zavestno ne bom nadaljeval v to smer, ker ne prinaša alternative.
Gre namreč za strateško vprašanje in zelo poenostavljen odgovor bi bil zavajujoč in nerealen. Lahko pa bi po drugi strani pokazal tudi na resnično a žalostno dejstvo, kako zelo na udaru je ekonomija neke majhne države in kako odvisni smo od dogajanja v velikem globaliziranem svetu, kjer edino štejejo bogastvo, denar in dobiček.
Čim večja samooskrba s hrano in energijo, je strateška prioriteta vsake modre države. Tudi če Evropska unija ugotavlja, da je v verigi od pridelovalca do potrošnika prišlo do velikih anomalij v deležih, ki se vztrajno večajo v prid trgovine, pa ukrepanje bolj ali manj prepušča samim državam članicam.
Postavlja se vprašanje, kaj lahko v tem trenutku stori Slovenija. Čeprav kmetje za jesen napovedujejo državljansko nepokorščino, pa bi človek prej pričakoval, da se bodo ob letošnji žalostni zgodbi o odkupni ceni pšenice zbudile vse druge kategorije prebivalstva.
Ste se kdaj vprašali, zakaj je ob isti ceni pšenice lahko kruh na madžarskem skoraj polovico cenejši kot pri nas? Ali pa ste se vprašali, kako da so lahko pri nas trgovske cene pekovskih izdelkov ostale skoraj na isti ravni, kot so bile v drugi polovici leta 2007, ko je bila tona pšenica na borzah vredna krepko več kot 200 evrov?
Vsi vemo, da so bili nesporni zmagovalci jesenskih podražitev hrane v letu 2007, ki jim je botroval prav silovit skok cene žit, trgovci. Marže in rabate so namreč večinoma ohranili na istih višinah in zdaj po treh letih si gotovo veselo manejo roke. Glede na to, kako velik strah ima pred njimi vsa domača živilsko predelovalna industrija, ne pričakujem, da se bo kaj bistvenega spremenilo.
Pretresen pa sem nad dejstvom, da laična javnost tako izkoriščevalsko pozicijo trgovine v prehrambeni verigi sprejema in tolerira, negodovanje kmetov nad krvavo rdečimi številkami v kmetijski proizvodnji pa pospremi z ugotovitvijo, zakaj pa seješ, rediš in obdeluješ, če se ti ne splača!
Očitno bo moral priti čas velike lakote, da bodo ljudje začeli trezno razmišljati.
