Nedeljska dolžnost ali kaj več?
| 02.03.2010, 16:32 Matjaž Merljak
Danes je torek drugega postnega tedna, 12. dan posta. Do velike noči je še 28 postnih dni, torej smo na slabi tretjini. O postu se v medijih ne piše, omenili so ga ob začetku - na pepelnico. V ospredju so druge teme, katerih vpleteni bi - če dobro pogledamo - potrebovali dober in konkreten post.
Če bi kristjani post vzeli resno, bi bila to velika, ogromna sprememba za svet. Pa ne mislim zaradi odpovedi hrani in pijači, zlasti alkoholu, h čemur nas že štiri leta opozarja Karitas. Post nas kliče, da spremenimo tok oz. pot življenja. Povsem spremenimo. To je čas, da premislimo o naši navezanosti na materialne stvari, še posebej na tiste, ki jih sploh ne potrebujemo. Post sicer poudarjajo vsa velika verstva. Sveto pismo na številnih mestih poudarja vrednost postenja. Postili so se Mojzes, Elija, Janez Krstnik. Nenazadnje se je Jezus, preden je začel javno delovati, štirideset dni postil.
V postni postavi za leto 2010 beremo, da naj bo to res čas milosti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta. Določene so tudi posebne oblike spokornosti - strogi post in zdržek od mesnih jedi. Znam brati tudi med vrsticami. Meso mi namreč ne pomeni prav dosti in en petek gor ali dol, pepelnica in veliki petek brez mesa me prav nič ne zadene. Zato ob teh dneh ne jem tistega, ob čemer uživam in imam posebej rad. Nekateri pa tega ne razumejo - tako in tako sem na lastne oči videl, kako so se na pepelnico mastili z dobrotami, mesa pač ni bilo vmes. Ne vem, zakaj se tej postni postavi ne doda stavek, da se zdržimo mesnih jedi oz. česa drugega, ki vzbuja užitek, slast.
Škofje so se tudi letos na nas obrnili s posebnim pismom. Tokrat pred bližnjim evharističnim kongresom pišejo o evharistiji, o duhovništvu, o sveti maši in vabijo k pomoči v župnijah. Prva cerkvena zapoved nas opominja: „Udeležuj se svete maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni.“ Sveta maša - nedeljska dolžnost torej ali kaj več? Pri številnih je to zgolj dolžnost. Opraviti jo je treba tako, da čim manj ovira druge nedeljske načrte. No, red je pač potreben. To sem doživel tudi sam. Če ne bi imel za dolžnost, da grem vsako nedeljo k maši, bi se v kritičnih letih najbrž oddaljil od cerkve. Pa v tistih letih nisem prav nič z veseljem v nedeljo zjutraj vstajal in šel od doma.
A sveta maša je, kot pišejo škofje, precej več od zgolj dolžnosti. Gospodov dan in sveta maša sta po njihovem velik duhovni zaklad. To je pravica, čast, sreča, milost, neizmerna vrednota, ki nam je podarjena zastonj, da bi živeli. Srečanje z živim Bogom naj bi bilo osrednje mesto v življenju kristjana. A živimo v svetu, ki nas zasipa z informacijami in dogodki in ti so vse bolj precizno pripravljeni, da nagovorijo izbrano občinstvo. Kaj pa je s sveto mašo? Marsikdaj sem že doživel prav nasprotno: momljajočega župnika, pasivnega kaplana, površnega bralca, neuglašen pevski zbor ... Po eni uri gre človek prazen iz cerkve. Saj vem, da mašo soustvarjamo ljudje in da nismo popolni, da morajo duhovniki opraviti ogromno nalog in dolžnosti in da smo laiki včasih premalo pripravljeni pomagati. Ampak, za Boga le najboljše, pravijo. Naj bo malo, pa tisto dobro. Malenkosti ustvarjajo odličnost, a odličnost ni malenkost.
