Kako lepo je praznovati!
Naš pogled | 01.12.2009, 10:12 Robert Božič
Res ni lepšega, kot biti zbran v krogu najbližjih, domačih, prijateljev, sodelavcev, tistih, ki spremljajo, razumejo in spoštujejo tebe in tvoje delo, ter se skupaj z njimi veseliti. Za takšna slavja ljudje pravzaprav živimo. To so tiste točke v našem urniku brzečega vsakdana, ki jih vedno znova z vznemirjenjem pričakujemo in ki barvajo tedne, mesece, leta … Ki barvajo življenje. Naše življenje pa tako zelo potrebuje svetlih barv, saj je že tako prepolno sivih morečih tonov.
Prejšnji teden so mladi v študentski oddaji Kolokvij glasno razmišljali ravno o tem, da si človek enostavno mora vzeti čas za praznovanje, sicer razvrednoti in razčloveči vse, česar bi se moral pravzaprav veseliti – razvrednoti dosežke, delo, družino, prijatelje, nenazadnje svoje življenje. Osebne obletnice, družinska slavja, prazniki Cerkvenega leta ali pa tisti državni - razlogi za praznovanja so kot dejstva razmetani okoli nas in se nam ponujajo, mi pa jih moramo samo prepoznati. In jih vzeti resno. Da, vse praznike, praznovanja, slovesnosti in veselje ob tem je treba vzeti presneto resno.
Zato smo tudi 15-letnico delovanja Radia Ognjišče vzeli resno. Kup priprav, zanimive, na drugačen način izpeljane programske vsebine ves pretekli teden, krona vsega pa sveta maša v Šentvidu in dva gala koncerta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. „Praznovanje kot se šika,“ bi reklo ljudstvo. Z veliiiiko veselja. Pa ne toliko zaradi same obletnice, ampak bolj zaradi dejstva, da smo v nečem lepem povezani in prepleteni tako sodelavke in sodelavci radia kot tudi vi, naši poslušalci. Mnogi ste nam v svojem voščilu napisali, da dobesedno praznujete z nami, da imate tudi vi praznik, saj je to „vaš“ radio. Velika povezana družina. Veliko občestvo.
Občestvo sredi cerkvenega občestva, v katerega vrhu pa so se ravno sredi tega našega praznovanja dogodile velike pomembne spremembe. Z mesta ordinarija ljubljanske nadškofije odhaja nekdo, ki smo ga imeli v občestvu iskreno radi in je bil menda ljudstvu še posebej blizu zaradi svoje vedrosti, miline, globoke misli in krščansko ponižne drže. Dogodek, ki zahteva svojo pozornost in ki naravnost kliče po slovesnosti.
Na njegovo mesto prav tako prihaja nadvse spoštovan človek, ki ga občestvo ceni zaradi pronicljivosti, globine, trdnosti in še marsičesa. Spet dogodek, vreden vse pozornosti in slovesnosti.
Pa še dve novi imenovanji, prav tako izredno cenjenih ljudi, ki spet vabita k pozornosti in slovesnosti. Slavje na slavje, bi rekel.
Pa se je vse žal zgodilo na drugačen način. Kot da se na vse dogajanje nekdo sploh ni pripravil. Mrzlično iskanje informacij, molk uradnih predstavnikov in nato zapletanje v izjavah, na koncu pa suhoparen dogodek - sklic medijev in izjave za javnost. V svoji naivnosti sem pač vajen, da se vse pomembne stvari v Cerkvi (z veliko začetnico) zgodijo v cerkvi (z malo). Kako daleč od slovesnega! Kako daleč od dostojanstvenega! In nenazadnje – kako daleč od dovolj spoštljivega do vseh štirih velikih slovenskih mož pa tudi do vseh tistih malih mož in žena, ki sestavljamo občestvo.
Pravzaprav niti ne vem, v katero PR službo naše Cerkve (ali pa morda še dlje) naj uperim prst, a - dragi gospodje, tako se to vendar ne dela.
Neka poslušalka je v svoji čestitki ob našem prazniku zapisala, da je človek pri petnajstih ravno sredi burne pubertete, a da Radio Ognjišče pri svojih rosnih petnajstih kaže zrelost, trdnost in modrost izoblikovane osebnosti. Morda me ravno zato vsakič znova globoko razočara, kadar z njim (z Radiem Ognjišče) ne ravnajo niti kot s pubertetnikom, ampak kot z izredno sitnim otrokom. Tak pač ničesar ne razume, zato z njim nima smisla ne razpravljati ne mu česa posebej razlagati ali pojasnjevati. V svoji skromni percepciji bo tako ali tako reagiral le na božanje ali pa na strog pogled.
Tako sem namreč dojel naše petkovo in sobotno hlastanje za potrebnimi informacijami in zaletavanje v zidove molka. Pa upam, da mi ni treba posebej dokazovati, da Radio Ognjišče že vsa leta z informacijami gradi in ne ruši. Da skuša z njimi dajati dogodkom potrebno težo … in, če želite, slavnostni pridih.
Kajti (če se vrnem na začetek) iz vsakega dogodka je vredno narediti slovesnost, praznovanje. Vendar (naj bo še tako malo časa) se je na slavje potrebno resno pripraviti.
