Tukaj se lahko nasmehnem in rečem, da sem zadovoljen

Cerkev na Slovenskem | 03.01.2024, 14:42 s. Meta Potočnik

Za nami so milostni dnevi, izjemno uspešno 46. Evropsko novoletno srečanje mladih. V naš studio smo povabili Tilna Čebulja, koordinatorja s Katoliške mladine.

Vi ste že več mesecev pripravljali to veliko dogajanje, saj ne moremo reči, da je bil le dogodek. Kakšni so prvi vtisi?

Moram reči, da sem sam kar precej kritičen glede svojega dela. Ampak tukaj se lahko nasmehnem in rečem, da sem zadovoljen s tem. Kako je srečanje potekalo? Seveda z zapleti in vsem, kar spada poleg. Lepota samega srečanja je bila v tem, da smo bili skupaj na poti prostovoljci, potem so se nam pridružili udeleženci, za katere smo pravzaprav srečanje pripravljali. Smo bili pravzaprav kar malce šokirani, ko smo naenkrat iz ekipe 20 ljudi prišli na množico skoraj 5000 mladih.

K nam so prišli mladi iz 48 ih držav. Iz katerih celin vse in kateri narod je bil najbolj številčen?

Največ je bilo Poljakov, kar je seveda ponavadi ritem, ki ga lahko zasledimo v vseh srečanjih. Smo si pa tudi letos prizadevali, da pravzaprav povabimo mlade tako, da smo poslali ekipo dveh mladih v Italijo, da sta vabila mlade. Prav tako na Poljsko, potem sta dva fanta potovala po Balkanu. Bila je pisana množica držav vse od Japonske, Vietnama pa do Brazilije razen Avstralije. Še posebej smo se razveselili skupine skoraj 50 kristjanov iz Egipta, ki so prinesli tak svež veter. Zavedamo se, da smo kot Evropa kot poklicani pravzaprav biti širše odprti in spremljati dogajanje onkraj naših meja.

Še posebej smo se razveselili skupine skoraj 50 kristjanov iz Egipta, ki so prinesli tak svež veter. Zavedamo se, da smo kot Evropa kot poklicani pravzaprav biti širše odprti in spremljati dogajanje onkraj naših meja.

Kako pa so doživeli Slovenijo taizejski bratje?

Zelo različno tisti, ki so z nami zdaj že skoraj štiri mesece, so se precej že udomačili in dobro vedo pravzaprav, kako nekako tudi mi pristopamo k stvarem, za druge pa je bilo pravzaprav zelo pozitivno presenečenje. Leta 2007 so se ustavili v Ljubljani za par ur po srečanju v Zagrebu, ampak je bilo to takrat zelo na hitro in da so zdaj videli Ljubljano kot mesto, kot zelo tako majhno, priročno, kjer se težko človek izgubi. Pa vseeno mesto, ki ima pravzaprav še vedno žive skupnosti kristjanov. Za marsikoga je bilo to precej zanimivo spoznanje, da se še vedno najdejo župnije, najdejo posamezniki, ki so res pripravljeni narediti ogromno, dati sebe, svoje talente na razpolago. In to je po mojem tudi prispevalo k temu, da lahko se nasmejemo zdaj ob srečanju.

 

Vsak večer so bile dobro obiskane molitve v Stožicah. Katero sporočilo priorja brata Matthewa bi vi izpostavili?

Mene je presenetila pravzaprav, kako iskreno in pogumno je spregovoril o Kristusu, o njegovem klicu, tudi recimo, ko je sedela zraven predsednica Republike Slovenije. Nikakor to ni spremenilo njegovih besed. Pravzaprav je izpostavil to, da je Kristus tisti, ki kliče, ki ne obsoja, ki nas želi spoznati in ki želi nekako ostajati v nas in ravno to ostajanje v Kristusu in njegovo vstajenje v nas je tisto, kar je bistveno. Da lahko mladim to ogromno pomeni in tudi jih nagovori. Ko se je potem molitev prevesila v slavljenje križa, ko so mladi pravzaprav več kot uro čakali, da so lahko za trenutek položili svoje čelo na les križa in na ta način Kristusu zaupali in izročili svoje življenje, svoje skrbi, uspehe in vse ostalo.

Za marsikoga je bilo to precej zanimivo spoznanje, da se še vedno najdejo župnije, najdejo posamezniki, ki so res pripravljeni narediti ogromno, dati sebe, svoje talente na razpolago.

Brat Matthew je mlade zadnji dan zelo odločno povabil tudi na sinodalno poti k delu za mir v svojih okoljih. V čem vidijo v bistvu sinode? Vemo, da je anglikanec, a sinoda je prvenstveno katoliška katoliško dogajanje.

Zanj pravzaprav je to del spodbude, ki jo je že njegov predhodnik začel leta 2021. Oktobra sem sedel v dvorani, ko se je sinoda začenjala in sem prisluhnil tudi nagovoru brata Aloisa, ki je nagovoril zbrane in takrat pravzaprav sanjal o enem močnem ekumenskem odmevu. To zdaj je nadaljnjega tega procesa. In saj je ta kazal v različnih stvareh. Na mnogih celinah je pravzaprav zdaj ne le zgolj vprašanje ekumenizma, ampak dialoga nasploh med različnimi verstvi. To zadeva življenje ljudi posameznikov, družin, ki prihajajo iz različnih verskih ozadij in gre preprosto za eno realnost naše Cerkve, ki je ne gre kar tako spregledati.

Kar se mi pa zdi, da je brata Matthewa tudi kar precej nagovorilo je pa to, da je ravno on pripravljal molitveno bdenje pred sinodo, ki je potekalo 30. septembra 2023, torej na predvečer sinode. Da je tam pravzaprav doživel to lepoto Cerkve in to močno pričevanje, ko je ob papežu Frančišku ostalo še 19 drugih krščanskih voditeljev in so skupaj pravzaprav se zazrli v Križanega in podelili njegov blagoslov množici mladih na trgu.

Ne zgolj Katoliška cerkev, ampak krščanske Cerkve nasploh so v zelo prelomnem času, doživljamo spremembe neke ere in in v tem moramo iskati skupne odgovore, da bomo znali svetu, ki je tako potreben upanja, ponuditi pot.

Več boste lahko slišali v nedeljski oddaji Iz Življenja vesoljne Cerkve.