Alenka Rebula: Radi bi vse, vedno. Pa mi? Smo vedno prijazni, sočutni ...

Za življenje | 08.04.2023, 11:57 Nataša Ličen

Povsod in kar naprej se bo dogajalo, česar si ne želimo. Dobro se je naravnavati na naravo, to dogajanje je organsko in nas vedno zajame. Živa bitja smo, del narave. Pomembno je opazovati globlje, ker videz, tudi pri naravi, včasih vara. Vidimo zunanjo podobo, ne vidimo pa kaj se dogaja v globini. Kako si bomo zagotovili, da nobeno jutro ne bomo slabe volje, da nas ne bo spodneslo, se ne bomo sprli in tega prinesli domov, nas ne bodo presenetili spomini, … kako naj bi vedeli, da iz nas ne bo prišlo nekaj, kar lahko drugega prizadene in iz drugega, kar nas?

opolnoma nerealna zahteva je, da se bo življenje odvijalo po našem načrtu, v katerem vse streže nam in nam prihaja naproti. To je iluzija, ki jo ustvarja svet trženja. Kupite idealno življenje za vsa ostala področja bivanja. Na vsakem koraku bomo ranjeni, če mislimo, da se realnosti in zahtevnosti življenja lahko izognemo. To se ne dogaja. Zazrti v nerealna pričakovanja začnemo iskati krivca. Mi smo naredili vse, torej, kriv je nekdo drug?

Življenje je zahteven podvig, na vsakem koraku je kakšno presenečenje. Povsod in stalno se bo dogajalo, česar si ne želimo in vedno bo treba iskati način, da ulovimo ravnovesje.

Ljudje pri pomladi vidimo predvsem brstenje, cvetenje, vidimo silo in udarno moč rasti. Zdi se, da je to skladno tudi z našimi življenji, da gremo tudi mi v udarnost, v spremembe, v prodor. Brez obzira bi lahko rekli, kar tako, ker je pač potrebna sprememba, vržemo vse v zrak. Toda, pomembno je ravnovesje.

Življenje ni načrt, ki smo ga mi izrisali. Preseneča.

Vedno in povsod. In vedno nas bo.

Dogajalo se bo, česar si ne želimo, kar ni v našem načrtu. 

»Čistimo žimnice, povlečemo vse iz omar, da bo čisto ... in mislimo, da gre tako tudi pri človeku. V resnici je pri pomladi tudi drugi vidik, vsak poganjek, ki ga vidimo na veji, je izjemno ranljiv. Vsak cvet je ranljiv, če pride slana pomladi, uniči možnost dozorevanja sadov. Rastlinice, ki premagajo zimo in hlad, so po drugi strani zelo občutljive, če jih odtrgamo in damo v vazo, zelo hitro uvenejo. To je drugi vidik pomladi, ranljiv, ki nakazuje, da je na začetku potreben rahel dotik, zato da, tisto kar se pokaže, ohrani svojo vitalnost. Potrebuje varovanje in podporo v zorenju.

Pomladno zaletavanje je lahko ravno nasprotno od tega, kar se zdi, ni življenje, ki zmaguje, ampak je lahko naša nestrpnost.

Življenje ima veliko obrazov in vsi so resnični

»Silovitost pomladi je le navidezna. S seboj vedno nosi nekaj kar je že dolgo v pripravi in dozoreva, ni nekaj kar nas popolno preseneti. Pojdimo počasi v pomlad. Preden se popek na drevesu odpre, je bilo prej že marsikaj narejeno. Življenjska moč je velika in silovita, a postopna. Če se nam zdi, da smo otrpli, zastali,da je nekaj v nas ali okrog nas zadržano, lahko to počasi in varno spuščamo, in vidimo, da mogoče res zmoremo kaj več. Kdor skoči takoj iz zime v pomlad se prehladi. Počasno izpostavljanje soncu in nihanje vremena, učita ravnovesja v življenju. V težave nas običajno spravlja zasidranost v eno stvar, v njej vztrajamo, se je oprimemo in ne zaupamo življenju, da bo zanihalo vstran.«

Prazničnost ni nekaj naročenega

»Ne usmerimo se v umetne cilje, s katerimi samo tekmujemo z ostalimi. Zmaga življenja se dogaja vsak dan, pomeni da vsak trenutek znam ujeti tisti del dogajanja, ki oživlja mene in druge.

Moč miru je velika in moč majhnega je neizmerna. To je tudi krščansko sporočilo.

»Sposobnost odgovarjanja na udarce, na vse tisto kar povezujemo z idejo smrti, je skupek sposobnosti. Ena je, da nimam zahteve odločanja o vsem, da gre po moje. To je eden od virov trpljenja. Hočem biti vladar življenja, svojega in drugih. Modrost življenja, ki nas preizkuša, daje in jemlje, je, na kar bi se lahko naslonili in zaupali, da se dogajajo stvari, ki imajo smisel in bi ga v sebi tudi poiskali. Tega ne moremo narediti brez skromnosti, ob prepričanju da vse vemo. Napuh, naša objestnost je eden od velikih virov trpljenja.«

Kdaj ustvarjamo smrt, uničenje? Rušimo ali ustvarjamo?

»Odziv na dogodke kliče v življenje in ga podpira, ali pa ustvarja uničenje. V naravi težko vidimo uničevanje, vsaka stvar v naravi se spremeni v novo življenje, v človeku pa ne. Pri nas je zraven tudi svobodna volja. Mi se odločimo. Kdor ima občutek, da je veliko smrti v njegovem življenju, lahko pogleda koliko sodeluje v preobrazbi smrti v življenje, koliko pa se je opredelil za tisto, kar je tipično človeško, s čimer ustvarja občutek obupanosti? Pri Veliki noči gre po mojem ravno zato, da se človek odloči, da tisto kar se zdi končano in izgubljeno postane nekaj drugega. To lahko naredimo.«