Alenka Rebula: Prioriteta družine je mirno in toplo vzdušje. Če tega ni, je gotovo nekaj narobe.

Za življenje | 11.02.2023, 12:00 Nataša Ličen

Ljudje zelo pogrešamo mir. Težko si ga ustvarimo, če ni okolja zanj. Prave kulture reševanja zapletov žal nimamo, običajno so najtežji in najbolj zavozlani ravno v odnosih. Posledično se potem zaplete še v službi, pri odnosu z otroki in tako naprej. Kaj narediti v vsej tej množici vozlov?

V miru lahko delujemo le, če smo pomirjeni v sebi in s seboj.

Kako se lotavamo odvozlavanja zapletov?
»Začeti je treba postopoma, razreševati zadeve, eno po eno, počasi in potrpežljivo. Ko imamo lekcijo, se lotimo druge. Če se bomo lotili reševanja vsega naenkrat, nestrpno, bomo stvari samo poslabšali. Kot bi se vrteli v pajkovi mreži in nam ni jasno, kje je začetek. Ljudje nismo super bitja, uvajajmo strpnost v življenju.

Zakaj je med nami toliko živčnosti?

Alenka Rebula: »Tudi počivanje je sposobnost. Običajno živčnost opazimo kot razdraženost, ki je zelo podobna jezi. Svet namreč dojemamo s čutili. Ko je celotni živčni sistem razdražen, nam le-ta preko čutil sporoča, da je nečesa preveč (hrupa, dela, nekdo nekaj hoče od nas, kar mi ne bi) ali pa premalo, tistega kar bi mi potrebovali za spodbudo (tišine, miru, pozornosti ... ). Razdraženost kaže, da smo v pomanjkanju. To nas vznemiri. Slednje nikoli ni brez cilja ali brez pomena. V nas se bojujejo različne potrebe, torej je v človeku na delu konflikt. Mi pa lahko v miru delujemo le, če smo pomirjeni v sebi in s seboj. Pri otroku je podobno. Zakaj postane živčen? Ali je lačen, zaspan, se ne počuti dobro ali pa ga silimo nekam, kjer noče biti, ali v nekaj, kar mu ne godi.«

Ljudje se razvijamo, krepimo in povezujemo z drugimi samo v vzdušju miru, sprejemanja.

»Če v družini ni miru, gotovo nekaj delamo narobe. Tisto, za kar se ženemo, nima vrednosti. Sadovi dobre vzgoje se lahko rodijo le v toplini in miru. Ko v družini vlada napetost, bomo težko kaj dosegli, prioriteta družine je toplo vzdušje, mirno ozračje, da radi pridemo domov, si v njem oddahnemo. Lahko sicer dosežemo, da vsi naredijo, kar želimo, toda kaj smo v resnici dosegli s tem? Morda je naš načrt izpeljan, družina pa se nima dobro. Vsiljeno razje vsakršno veselje.«

Zamisel o počivanju je nekaj, kar nam globoko primanjkuje v našem času

»Počitek potrebujemo večkrat na dan. Vsaj pet minut. Oddahnimo si, srečajmo se s tistim, kar se zares dogaja. Ko smo v stanju razdraženosti ne vidimo ničesar. Globokih počitkov smo potrebni. V nasprotnem delamo, česar nočemo in smo sredi življenja, ki ni več v našem srcu, po naši dušni meri. Od tu prihaja globoka razdraženost, pod katero je skrita globoka bolečina. Živimo, kot bi bili ves čas v nevihti.«

»Z mirom in pomirjenostjo se lahko krepimo tudi ob čutečem obiskovanju narave. Samo s tem, če v njej iščemo vez z življenjem v sebi, lahko opazimo, da narava prebuja v nas čiste, jasne in globoke nagibe po obnovi življenja. To je tisto, kar naj bi mi iskali v naravi. Vsaka žival, ki jo srečamo v naravi, nas uči prisotnosti. Narava ni (samo)za to, da bi v njej dokazovali svoje dosežke. Ne vem, zakaj ljudje pokvarimo stvari. Pridrvimo na goro, vtisnemo žig in odhitimo nazaj. Dobro, naj delajo ljudje, kar želijo, želim reči le, da se da tudi drugače. Bodimo odprti, naj ne bo vse tekanje za rezultati.«