Naš gost: Prešernov nagrajenec, akademski slikar Herman Gvardjančič

Naš gost | 04.02.2023, 18:00 Jože Bartolj

Pred slovenskim kulturnim praznikom, ob prihajajočem 80 rojstnem dnevu, (ki bo 21. oktobra), pred podelitvijo najvišjih državnih priznanj za delovanje na umetniških področjih, smo gostili letošnjega Prešernovega nagrajenca za življenjsko delo, akademskega slikarja in pedagoga Hermana Gvardjančiča! V prvem delu pogovora smo se navezali na prihajajoči praznik kulture in izvedeli kako naš gost obeležuje ta dan.

Letos bodo na ogled kar tri njegove razstave. Prva v Galeriji Equrna, ki ga je tudi predlagala za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, zatem druga v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju (datum še ni določen), tretja pa poleti v Škofji Loki.

Akademski slikar Herman Gvardjančič je za svoje delo že leta 1981 prejeli nagrado Prešernovega sklada, leta 1988 je prejel Groharjevo nagrado, leta 1990 Jakopičevo nagrado zdaj še veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo. V pogovoru nam je povedal kaj mu nagrade pomenijo in zakaj je pomembno, da te ljudje vsake toliko časa opazijo.

Za Gvardjančiča je izjemno pomembna krajina. Ta je tista, ki ga resnično zanima. Škofja Loka z okolico odkoder izhaja (Gorenja vas – Reteče) ima pri nas bržčas najdaljšo slikarsko tradicijo. Tu so živeli in ustvarjali bratje Šubic, Anton Ažbe, Ivan Grohar in še vrsta drugih umetnikov brez katerih si težko predstavljamo slovensko slikarstvo, še posebej moderno.

Včasih smo govorili o »temnem modernizmu«, kamor je našega sogovornika umestila umetnostna kritika, med drugimi denimo dr. Tomaž Brejc. Temina zaradi uporabe temnih (črnih) tonov, temina zaradi travm, ki so bile predolgo skrite in jih je bilo treba po naši travmatični preteklosti spraviti na svetlo ... Na tem mestu smo slišali tudi pretresljivo zgodbo o usodi njegovega očeta strojevodja, ki je umrl med drugo svetovno vojno in ga sam ni nikoli spoznal. Mama je pri sedemindvajsetih letih, noseča, ostala sama. Gvardjančič pravi, da ga je izguba očeta zaznamovala za vedno.

V pogovoru nam je opisal tudi, zakaj se je zapisali tudi pedagoškemu poklicu. Učil je vse od predšolskih in osnovnošolskih otrok do študentov Pedagoške fakultete in nato zadnjih dvajset let tudi študente na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kot profesor je vedno priporočal, da se študentje seznanijo s temeljnimi stvarmi, kot je to, kaj pravzaprav je slikarstvo, kaj je res pristno in zakaj je slikarstvo umetnost, ki je ob kiparstvu najbolj čutna?

Oglejte si več njegovih del tukaj.