Dr. Emil Erjavec: »Ključen premik lahko omogočijo nove, mlajše strukture!«

Kmetijstvo | 22.01.2023, 13:48 Robert Božič

»Če ne bomo verjeli v pozitivne spremembe, bomo ostali v tem stanju splošnega nezadovoljstva in rigidnosti, ne glede nato, da nam sploh ne gre tako slabo. Si predstavljate, da bi začetniki slovenskega zadružništva, pred 150 leti obupavali, ko so kmetije po vrsti šle na boben zaradi oderuških obresti in padca cen ob vstopu ameriškega žita na evropska tla?«

»Boste rekli, sedaj so drugi časi. So, ampak kmetijstvo, predvsem tako kot je naše, ki temelji na malih kmetijah, brez sodelovanja in povezovanja, samo s stihijskim razvojem, vodi v praznjenje podeželja in uspešno zgodbo le nekaterih,« je lani zadružnikom položil na srce agrarni ekonomist prof. dr. Emil Erjavec.

V tokratni nedeljski Kmetijski oddaji smo objavili povzetek njegovega predavanja, ki ga je imel lani junija na jubilejnem Zadružnem kongresu.

Spregovoril je o vlogi, ki jo je zadružništvo imelo nekoč in podčrtal mesto kmečkega zadružništva danes, ko se lomijo in spreminjajo družbeni red ter vrednote in ko se soočamo s podnebno krizo, globalno zdravstveno krizo, vojno in drugimi dogodki ...

V nadaljevanju lahko preberete nekaj utrinkov. Celotnemu predavanju lahko prisluhnete v posnetku današnje Kmetijske oddaje.

Koristi in omejitve zadružništva

Zakaj sploh kmetijsko, kmečko zadružništvo? Karkoli bereš, ali govoriš s praktiki, je temeljni cij jasen, zadružništvo mora pomagati kmetom, da izboljšajo svoje dohodke. Pika. Pri tem pa to ni naloga nekoga tretjega, ampak kmetov samih, ki preko načina demokratičnega odločanja, s svojim upravljanjem in tudi svojimi vlaganji prispevajo k temu, da zadruge lahko opravijo to svoje poslanstvo. Kmetje zadružniki so med seboj solidarni, pri upravljanju ni razlik med velikimi in malimi, skupaj gradijo svojo ekonomsko poslanstvo.

Zgodovinski spomin, ki je načel zaupanje

Povojni politični sistem ni bil naklonjen zadružništvu, nacionaliziral je lastnino in omejeval pravice kmetov pri upravljanju, a vsakič, ko je spustil spone, to je v petdesetih in potem v sedemdesetih letih, je to vodilo v razvoj kmetijstva, dvig pridelave in uresničilo svoje ključno poslanstvo, to je prispevek k izboljšanju ekonomskega položaja kmetov.

Kar pa je bilo v tem obdobju zares načeto, pa je bilo zaupanje kmetov v skupno delovanje, v institucije - tudi ekonomske, posebej v državo. Zaupanje pa je pogoj za delovanje zadružništva. To zaupanje je bilo z osamosvojitvijo in povezanimi spremembami le delno povrnjeno.

Institucionalno okolje ni preveč prijazno zadružništvu

Upam si tudi trditi, da ne glede na vse podpore in besede, institucionalno okolje, torej zakonodaja in proračunski ukrepi, niso preveč prijazni do zadružništva. Ali bolje tako, sicer niso posebej negativno usmerjeni, pomagajo pa tudi ne veliko. Izgubljeni v evropskih predpisih in ob pomanjkljivem znanju, slovenska država ne zna posebej podpreti tudi zadružništvo.

Res je, da tudi evropski predpisi načeloma ne izpostavljajo zadrug kot takih, in da naš sistem zadružništva ni v celoti prilagojen evropskemu konceptu, ampak če vemo, da so v v Evropski uniji organizacije proizvajalcev v osnovi specializirane zadruge, potem bi lahko naredili več, predvsem pa tudi več pri zadružnih investicijah v skupno skladiščenje, pripravo blaga za trg in predelavo.

Družinske kmetije kot nosilec...

S sodobnim zadružništvom v razvitem svetu, kateremu po vseh kriterijih končno pripadamo, je tako kot z družinskimi kmetijami. Te so še zmeraj več kot hrbtenica razvitega kmetijstva, a sestava in delovanje tistih, ki ostajajo in se razvijajo, je daleč od vzorca izpred desetletij.

Gremo v dve smeri, to je v gospodarstva, ki so visoko tehnološko razvita, z visokimi standardi, kapitalskimi vložki in znanjem, kmetije, ki so praktično že družinska podjetja. To je na eno stran.

In v drugo stran se vse bolj kmetije usmerjajo v agroekologijo, in pogosto tudi v predelavo, dopolnilne dejavnosti, iščejo dodano vrednost, ki omogoča preživetje tudi z manj resursi. Vse bolj jasno je, da klasične tradicionalne družinske kmetije pospešeno izginjajo. Smo tako daleč od tega vzorca v Sloveniji?

In kje smo sedaj v Sloveniji z zadružništvom?

Dobro je, da je zadružništvo preživelo prejšnji politični sistem in tranzicijo. Stanje je boljše kot v veliki večini nekdanjih socialističnih držav, kjer se zadružništvo tudi ne postavi močneje na noge.

Na drugi strani pa nismo naredili odločnejših korakov v smeri graditve zadružnega poslovnega sistema, ki bi dejansko nosil in podpiral pospešeni razvoj kmetijstva. V slovenskem agroživilstvu, trgovina diktira ekonomske razmere, večji del živilskopredelovalne industrije ni kaj prida v partnerskem odnosu s kmeti. Pogosto so oboji bolj tekmeci kot partnerji. Trpi seveda kmetijstvo skozi nižje odkupne cene, v bistvu tudi oba nadaljnja člena, vprašanje seveda, koliko se tega zavedata. Trpi pa tudi narodno gospodarstvo, mislim, predvsem na dodano vrednost in zaposlenost.

Ni vse črno, imamo dobre zgodbe

A ni vse tako črno, kot morda izzveni iz teh besed. Tudi v slovenskem zadružništvu imamo dobre zgodbe in razvoj. Ne glede na propade številnih zadrug in bele lise v geografskem pokritju, tiste zadruge, ki so obstale, večinoma delujejo dobro.

Dobro vlogo vidim pri specializiranih zadrugah, predvsem mlekarskih, vinarskih in perutninskih zadrugah. Nekaj najbolj vrhunskih proizvodov slovenskega agroživilstva prihaja iz zadružnega kroga. Nekateri pobirajo celo svetovne nagrade, predvsem vinski del se je stabiliziral in je nosilec razvoja. Prav tako tudi druge, ki širijo bodisi predelavo, ali trgovino. Ob tem imamo tudi zadruge, ki so inovativne se resno premikajo proti okoljskemu konceptu, digitalizaciji, bližje potrošniku in družbi.

Na mladih svet stoji

Ključen premik lahko omogočijo nove, mlajše strukture zadružnikov članov in managerjev. V trenutnih razmerah kadrovskih deficitov je to skoraj misija nemogoče, a s skupnim delom s fakultetami, štipendijami in dobrimi delovnimi razmerami, bo mogoče postopno napredovati. Znanje o kmetijstvu, financah, marketingu, managementu in značilnostih zadružništva so lahko ključ uspeha. Ne verjamete? Jaz pa verjamem v mlade in v strateško delovanje na področju kadrov, samo izstopiti moramo iz zone svojega udobja in interesov.

Vabljeni, da celotnemu predavanju prof. dr. Emila Erjavca prisluhnete v posnetku današnje Kmetijske oddaje.