Ervin Mozetič: Poznaš pot do veselja, ki ga nihče ne more vzeti?

Duhovnost | 29.01.2023, 16:37 Robert Božič

»Ni mogoče živeti polno in v globini veselo, če se izogibamo vsemu težkemu. Ne smemo bežati pred naporom, ki ga zahtevajo ideali, ne smemo bežati pred bolečino, ki jo prinaša vsako prizadevanje za ljubezen. Ni mogoče biti v globini srečen, če ne sprejmemo tudi teže življenja,« je na današnjo ’nedeljo blagrov’ v pridigi razmišljal Ervin Mozetič, župnik pri sv. Marku v Kopru.

Vse zbrane župljane in vse, ki so njegov nagovor spremljali v radijskem prenosu, je opozoril, na jezik in način, ki ga je Jezus uporabil v svojem nastopu: »Blagor vam je beseda, s katero začenja Jezus svoje pridiganje. To je referen, ki ga on ponavlja, kot bi ga hotel pritrditi v naše srce, predvsem kot temeljno sporočilo.«

Vabimo, da pridigi prisluhnete v posnetku, lahko pa povedane besede tudi preberete v nadaljevanju.

Življenje kot zgodovina Božje ljubezni

Če si z Jezusom, če rad poslušaš njegovo besedo, če jo skušaš vsak dan živeti, tedaj si blažen.
Ne da boš blažen, ampak si blažen! To je prva resničnost krščanskega življenja, ki ni seznam zunanjih predpisov, ki jih je potrebno izpolnjevati, ali skupek naukov, ki jih je potrebno poznati, ampak je spoznanje, da smo v Jezusu ljubljeni Očetovi otroci.

In živeti veselje tega dejstva, pomeni razumeti življenje, kot zgodovino ljubezni, kot zgodovino zveste ljubezni Boga, ki nas nikoli ne zapusti in hoče vedno graditi občestvo z nami.

To je vzrok našega veselja: Takega veselja, ki nam ga noben človek na svetu in nobena življenjska okoliščina, ne more vzeti.

To je veselje, ki daje mir tudi med bolečino. In ki že sedaj daje vnaprej okušati tisto srečo, ki nas za vedno čaka.

Ko Jezus reče svojim učencem »Blagor vam«, pa se nas dotaknejo vzroki posameznih blagrov. V njih vidimo, da je s tem na glavo obrnjeno splošno razmišljanje, po katerem so blaženi: bogati, močni, tisti, ki imajo uspeh, tisti, ki jim pritrjujejo množice.

Za Jezusa pa so blagrovani ubogi, krotki, tisti, ki ostajajo pravični, tudi če naredijo slabo vtis, preganjani.

Kdo ima torej prav? Jezus ali svet?

Da bi razumeli, poglejmo, kako je živel Jezus. Bil je ubog glede stvari, a bogat z ljubeznijo, saj je ozdravil mnogo življenj, ni pa varčeval s svojim. Prišel je, da bi stregel in ne da bi mu stregli. Učil nas je, da ni velik tisti, ki ima, ampak tisti ki da. Pravičen in krotak. Ni se upiral in pustil se je krivično obsoditi. Na ta način je Jezus prinesel na svet božjo ljubezen. Samo tako je premagal greh, smrt, strah in posvetnost. Z močjo božanske ljubezni.

Zato danes skupaj prosimo za milost, da bi ponovno odkrili privlačnost hoje za Jezusom, da bi ga posnemali in da ne bi iskali drugega, kot Njega in njegovo ponižno ljubezen. Kajti v tem, torej v občestvu z njim in v ljubezni do drugih, je smisel življenja tu na zemlji.

Verjamete v to?

Živeti, blagre in hoditi po Jezusovi poti pa vendarle ne pomeni biti vedno radosten. Kdor je prizadet, prestaja krivice, kdor si prizadeva biti delavec miru, ta ve kaj pomeni trpeti!

Pomembno pa je, da v teh trenutkih jasno zaznamo, da je Gospod blizu.

Lahko se zgodi, da med preizkušnjo ali težkim obdobjem mislimo, da smo sami, četudi smo prej veliko časa preživeli z Gospodom. Toda v teh trenutkih, če tudi on ne posreduje takoj, hodi ob nas in če nadaljujemo s hojo, nam bo odprl novo pot.

Kajti Gospod je izvedenec v delanju novih stvari, zna odpreti poti tudi takrat, ko jih ni.

Živeti blagre, ne zahteva odmevnih dejanj. Poglejmo Jezusa.

Nič napisanega nam ni zapustil. Ni zgradil nič občudovanja vrednega. In ko nam je rekel, kako naj živimo, nam ni rekel, da bi postavljali velika dela ali delali izjemna dejanja.

Prosil nas je da uresničimo samo eno umetniško delo, ki ga lahko uresničimo vsi. To je svoje življenje.

Blagri so zame zemljevid življenja. Ne zahtevajo nadčloveških dejanj, temveč posnemanje Jezusa v vsakodnevnem življenju. Vabijo, da ohranjamo čisto srce, da prakticiramo krotkost in pravičnost, ne glede na karkoli, da smo usmiljeni z vsemi, da živimo nadloge, povezani z Bogom.

To je svetost vsakodnevnega življenja, ki ne potrebuje čudežev in nenavadnih znamenj. Kdor jih živi kot Jezus, ta prenavlja svet.

Če enačimo srečno in lepo življenje z lahkotnim življenjem, potem bomo prazni. Ta praznina je boleča rana današnje družbe. In Jezus svari pred to praznino.

Ni mogoče živeti polno in v globini veselo, če se izogibamo vsemu težkemu. Ne smemo bežati pred naporom, ki ga zahtevajo ideali, ne smemo bežati pred bolečino, ki jo prinaša vsako prizadevanje za ljubezen.

Ni mogoče biti v globini srečen, če ne sprejmemo tudi teže življenja.

Zato Jezus blagruje tiste, ki se odločijo za pot, ki je drugačna od logike tega sveta. Blagruje tiste, ki se odločijo za preprostost, za najgloblja hrepenenja, ki sprejmejo težo življenja, in jih ne zmede želja po bogastvu, lepoti, moči in slabi.

Pot blagrov je torej težka, a lepa in polna življenja. Vredna je celo tveganja. Da bomo zaradi tega zavrženi in prezirani. Amen.