Kdor ne skače, ni Sloven’c!

Naš pogled | 30.08.2022, 14:30 Jure Sešek

Za nami so tedni, v katerih smo znova lahko spoznavali kako pomembno vlogo pri gradnji občutka ponosa, pri krepitvi narodne zavesti ima šport. No, čas, ko se zavedamo, da nas športni uspehi klubov in reprezentanc združujejo, še ni za nami.

V mislih imam kopico evropskih, tudi svetovnih prvenstev, ki so se odvila v poletnem času in prinesla vrsto odličij za slovenske junake. Pa kolesarske dirke, Vuelta je še v teku, bleščečo sezono svetovnega prvenstva in vnovič našega prvaka v motokrosu. Kakšno poletje! Predvsem pa nas, se zdi, povezujeta svetovno prvenstvo odbojkarjev, ki se v teh dneh odvija v Ljubljani, in evropsko prvenstvo košarkarjev, ki se bo ta teden začelo v Nemčiji. Povsod imajo slovenski junaki pomembne vloge, ponekod se soočajo tudi z bremenom, ki ga nalagajo velika pričakovanja in naziv favoritov za osvojitev naslova.

Pomembna zmaga so tudi dodelitve velikih tekmovanj naši državi, vrhunske tekme, ki se odvijajo v slovenskih dvoranah in na ostalih prizoriščih, športni obračuni, ki smo jim lahko v domačih krajih priče tudi Slovenci. Odbojkarsko svetovno prvenstvo je gotovo dokaz, da so naši organizatorji športnih tekmovanj doslej pokazali veliko profesionalnosti in z uspelimi minulimi dogodki potrdili svojo kakovost, srčnost in predanost. Marsikaj je namreč potrebno, da se primerno pripravi tako veliko tekmovanje, da teče in odmeva po pričakovanjih mednarodnih zvez. Dodelitev prvenstva je gotovo priznanje za Slovenijo in naš šport, pa četudi sta bili naša dežela in Poljska prvi rezervi, kot se je zgodilo v primeru odbojke in Rusije, ki ji je bilo prvenstvo odvzeto. Za Odbojkarsko zvezo Slovenije in našo odbojko je po izjemno uspešnem EuroVolleyju leta 2019 v Ljubljani to nov mejnik, za našo reprezentanco, ki je navdušila s tremi srebrnimi odličji na evropskih prvenstvih in številnimi drugimi uspehi, pa nova priložnost za dokazovanje med svetovno elito.

Ko reprezentanci zdrsne, pa je bolje, da ne prebirate komentarjev tistih, ki so še včeraj pisali hvalospeve. »Kavč komentatorji« so namreč lahko zelo prijazni, pa tudi bridko ostri.

Vzdušje, s katerim so v nedeljo navijači v razprodanih Stožicah nosili naše odbojkarje, je nekaj tako izjemnega, da človek skoraj pozabi na to, da je na koncu zmago odnesla francoska izbrana vrsta. Četrtine, v katerih dihamo z našimi košarkarji, so tako navdihujoče, da se zdi, da celo Slovenci zmoremo biti složni, združeni v dobrem. Ja, v dobrem. Ko reprezentanci zdrsne, pa je bolje, da ne prebirate komentarjev tistih, ki so še včeraj pisali hvalospeve. »Kavč komentatorji« so namreč lahko zelo prijazni, pa tudi bridko ostri. Pred leti sem pogosto nepravično ostrino ali, če hočete, nesramnosti, ki so si jih drznili pisati na družbena omrežja, utemeljeval s tem, da je lahko pisati pod psevdonimom, da je, skrit za avatarjem, z lahkoto biti predrzen. Danes pa vidim, da ljudje zmoremo in si upamo biti žaljivi, celo lažnivi tudi s svojim pravim imenom, razkriti. Tikamo selektorje, jih pošiljamo v vse mogoče in nemogoče kraje, preklinjamo, pametujemo … Res, ni čudno, da se omenjena ostrina le še neizmerno množi, ko gre za komentarje političnih odločitev, presojo dejanj političnih veljakov. Na vseh ravneh. Ah!

Pa bi se dalo tudi drugače. Verjamem! Zato se vračam na športno prizorišče, k vihranju slovenskih zastav, prepevanju navijačev in k besedam navdušenja, ki jih poslušam po velikih tekmah: »Še danes se mi naježi koža, ko pomislim na petje slovenske himne. Kakšni občutki!« rečejo s hripavim glasom, ki se počasi vrača. Šport združuje, krepi narodno zavest, morda opravlja tisto, kar smo izpustili v družinah, daje vsaj del tistega, kar bi lahko dala prava domovinska vzgoja v šolskem sistemu. Morda nam bo tudi zaradi tega, kar nam dajejo šport, reprezentance, moštva in posamezniki zrasla narodna samopodoba. Morda. Zavedamo se, da pravo navijaško vzdušje doda bistveni del uspehu izbrane vrste. Drevi se bodo naši odbojkarji, denimo, pomerili z nemško izbrano vrsto in Masse, eden njihovih odbojkarjev pravi: »Tekma proti Sloveniji je že zaradi njene kakovosti zahtevna, zdaj pa igrajo še v svoji dvorani, kar je velik dejavnik, imeli bodo veliko podporo občinstva.« Nedvomno, tekma je razprodana, minula nedeljska pa je predstavljala celo najbolj gledan dogodek leta na komercialni televiziji, ki rada lovi rekorde in s športom je te pač najlažje ujeti.

Francoski zvezdnik Brizard je po nedelji dejal: "Poznal sem slovenske navijače. Nikoli še nisem igral pred njimi, a sem gledal po televiziji dve vaši tekmi na evropskem prvenstvu 2019, ko ste igrali proti Poljski in Rusiji. Bil sem resnično impresioniran nad njimi, videl sem, da so kar ponesli svojo ekipo. Toda, ko doživiš nekaj takega na igrišču, vidiš, da je še dosti huje! Čast mi je bilo igrati pred takšnimi navijači, ki iz tekme svoje reprezentance naredijo pravi praznik." Pravi, da so se s soigralci pogovarjali, da je neverjetno: dva milijona ljudi in tako izjemna reprezentanca. Pogosto se, tudi v tujini, sliši o neverjetnih navijačih in njihovi energiji. Naj nas krasi tudi v prihodnje.

Tudi ob morebitnih porazih in neodločenih izidih naj vihra slovenska zastava in navija naše srce!

Končam naj s pogledom na koledar, ki govori, da september trka na vrata, prinaša pa tudi praznik Dan slovenskega športa. 23. september bo tretjič opozarjal na to, da nas slovenski vrhunski športniki postavljajo na svetovni zemljevid sveta, nas navdajajo s ponosom in res krepijo našo narodno zavest. Slovenija se je leta 2020 pridružila sedmim državam, ki obeležujejo nacionalni dan športa (Indija, Iran, Malezija, Katar, Turčija, Tajska in Japonska). Ob prazniku je Olimpijski komite zapisal: »Športniki spodbujajo posameznike, da se tudi sami ukvarjajo s športom, oziroma izberejo prostočasno dejavnost, ki nanje dobro vpliva in jih navdaja z zanosom in voljo.«

Naj nas torej športni uspehi še naprej navdihujejo in povezujejo. Ne, narobe! Ne le uspehi, naj voljo v nas krepijo trud in vztrajnost, predanost in neomajnost športnikov, njihovo garanje za reprezentanco pa naj budi našo ljubezen do domovine. Tudi ob morebitnih porazih in neodločenih izidih naj vihra slovenska zastava in navija naše srce!