1. Misijonski pogovor: Izziv skupnosti, družine in občestva

Radijski misijon 2021 | 21.03.2021, 21:53 Robert Božič

Vsak večer v času letošnjega 16. radijskega misijona je ob 20.00 rezerviran za pogovor z gosti in poslušalci na temo dneva. Nocoj je bil naš gost v studiu provincial minoritov p. Igor Salmič, s pomočjo povezave prek spleta pa sta se nam pridružila zakonca Darja in Tomaž Ovsenik. Pogovorni večer v katerem so sodelovali tudi poslušalci je vodil Matjaž Merljak.

V prvem delu pogovora so se sodelujoči ustavili ob doživljanju minulega leta koronakrize v pogledu skupnosti, družine in občestev. P. Igor je predstavil nekaj vidikov doživljanja tega časa v samostanskih skupnostih. »Prve dni smo bili čisto brez kompasa, vse se je obrnilo na glavo, potem pa smo počasi ugotovili, da je ta čas lahko tudi podarjen ... Naše redovne skupnosti so izkoristile ta čas za graditev skupnosti, za osebno in skupno molitev, za poglobljeno branje, kar si prej marsikdaj nismo mogli privoščiti, predvsem pa so to bili trenutki, ko smo poglobili svojo vero in svoje medsebojno odnose.«

Tudi zakonca Darja in Tomaž Ovsenik sta opisala družinski utrip minulega leta, ko se je marsikaj postavilo na glavo. Zanimiv je bil tudi odgovor, kako poskrbita za polnjenje »svojih baterij«.

Darja meni, da ima vsak med nami način, kako si polni baterije: »Sama iz svoje izkušnje lahko rečem, da je bila kar umetnost, da sem ugotovila, kaj meni točno zares polni baterije ... Ko sem imela zelo majhne otroke sem hrepenele vsaj za minutko tišine ... Samo minutko me pustite na miru ... Samo minutko, da lahko malo pokukam na splet. A po določenem času sem ugotovila, da to ni to ... In sem se morala brcniti v ta zadnjo in iti ven, v gozd, v hribe. Meni hribi zelo pomagajo z odmikom, kjer se misli odvijajo po svoje. Kjer se dvignem, v fizični in mentalni obliki, nad skrbi, nad rutinske stvari, ki prihajajo v naše življenje, se tako približam Bogu ... To so moje stvari, ki mene napolnjujejo. Včasih je dovolj samo petnajst minut sprehoda, nikoli si nisem mislila, da lahko rabim tudi samo tako malo ...«

»Meni je moj avto in tista pot od doma v službo, pomenil tisti odmik od vrveža doma in na drugi strani od vrveža službe,« pa je pojasnil Tomaž. »Zelo redko v avtu prižgem radio, lahko rečem, da je moj avto moja molilnica, vzamem si čas za premišljevanje, včasih v avtu molim rožni venec. Zadnje čase med korona krizo, ko te poti v službo ni bilo, pa se je marsikaj spremenilo.«

»Otroci zahtevajo urnik, nekdo jim ga mora peljat, to smo zdaj naredili starši in ustvarjali ta urnik. Uro odmika zdaj najdem zjutraj, vstanem eno uro prej, to je veliko boljše, kot v večernih urah,« je še dodal Tomaž.

Kaj pa občestvenost?

V 1. misijonskem večernem pogovoru je sledil pogled na občestvenost, ki je bila zaradi koronakrize zelo prizadeta. Pri maši, evharistiji, ki je temelj občestva, smo večinoma prisotni samo na daljavo in velikokrat slišimo, da »to ni tisto pravo«. Da to ni tisto polno občestvo.

P. Igor Salmič je opozoril da je Kristus prisoten, ko je občestvo zbrano in opozoril na tri posebej pomenljive trenutke mašne daritve: Vstopno procesijo, ki prinese celotno občestvo pred oltar, trenutek darovanja, ko se kruh in vino kot človeški darovi namenjeni Očetu, revni in nepopolni združijo s Kristusom in postanejo Kristusovo telo in kri in potem vse to skupaj darujemo Očetu, ter dvojno klicanje sv. Duha, najprej nad darovi, in potem ko duhovnik moli »da bomo vsi eno«.

In kako Občestvo v teh razmerah doživlja Darja? »Kljub temu, da ni bilo polnega občestva, sem bila hvaležna za eno drugo stvar. Prosila sem Boga, naj mi pokaže, kakšen način izpeljati katehezo za otroke. In Bog je vse to pripeljal v našo dnevno sobo... In sem hvaležna za to ...«

»Kar se tiče občestva pa smo se v tem letu na drugačen način povezovali. Ker smo tudi v drugih skupinah povezani. Oblikovale so se skupine Fiat, molitvena skupina mamic, zakonska skupina. Vse to se je seveda preneslo na splet. A v duhu smo še vedno skupaj, gojili smo vse to naprej.
Tisto srečevanje občestva pri maši pa je umanjkalo... Mi smo šele danes šli prvič, prav cela družina na podružnico k maši.«

»A mogoče je morala priti ta kriza, ker ne vem, koliko smo se prej zavedali tega, kar je prej pater razlagal. Bilo je samoumevno, da tam pri maši smo... Dobro je, da se te stvari enostavno prevetrijo, mogoče nekateri župniki jamrajo, da bo zdaj še manj vernikov, a Bog tudi po krivih črtah ravno piše.«

Tomaž pa je opozoril, da smo lahko tudi hvaležni, da smo lahko v duhu povezani in da smo kar na enkrat premostili velike fizične razdalje. Spoznali smo, da se lahko oblikujejo čisto nove skupnosti ljudi, ki ne temeljijo na krajevnem povezovanju. Zato obdobje koronakrize vidi tudi kot klik k samorefleksiji.

V nadaljevanju večera so sodelujoči podelili svoje doživljanje lanskih velikonočnih praznikov, in spregovorili o tem, kako hrepenimo po tem, da se srečamo in bomo spet zbrani skupaj. V pogovoru so pričevali tudi o osebni, o zakonski in o družinski molitvi.

Vabljeni k poslušanju celotnega nagovora.