Martin Golob: Ponosen sem na modrost škofov in veličino njihovih src

Duhovnost | 24.10.2020, 19:00 Rok Mihevc Mateja Feltrin Novljan

Smo sredi precej zahtevnih razmer, vsi se na novo soočamo z njimi. Zato smo v oddaji Za življenje predstavili veliko priložnosti, ki so postavljene pred nas. Če vsak dan izvemo, kaj vse je prepovedano, smo povedali, kaj vse ni prepovedano, kje nas čakajo možnosti in priložnosti. Na vsakem koraku. To živi in dela tudi naš gost oddaje, duhovnik Martin Golob.

Navkljub virusu je Bog čisto zraven mene

»To je čas izzivov, nič mi ni preveč všeč«, iskreno pove o aktualnih razmerah. »Ravno ljudi sem na novo dobro spoznal, zdaj pa si spet na daleč mahamo. Ampak je treba iskati nove poti, nove izzive in v vsaki stvari najti kaj novega. Skušam ljudi dvigovati, opogumljati, predvsem pa oznanjevati Boga, ki nam daje upanje. Zdi se mi, da v teh nestabilnih časih, ko ne moreš nič načrtovati na daleč, je Bog tista trdna stvar, na katero se lahko opreš, je tista stalnost, navkljub virusu je Bog čisto zraven mene in pred njim ni treba imeti maske.«

Naročite se na podkast oddaje Za življenje

Maske ga ne motijo. Včasih v šali reče, da bi tudi v potapljaški opremi maševal, samo da bi jo obhajal z ljudmi. »Še vedno pa bolje maske, kot pa da bi morali vsi nositi plenice in bi bil kakšen poseben trebušni virus.« 

Škofe razume

Ko se je pripravljalo, da se cerkve zaprejo, smo doživeli zanimiv preobrat in zaplet. Škofje so najprej prepovedali prenos svetih maš preko spleta, nato popustili, duhovniki pa ubogali. »Škofe razumem in jim dam prav, ko so rekli, da prenos svete maše ni v tem smislu sveta maša, ampak je lahko nam kristjanom velika pomoč. Sveta maša, ki je spremljana iz domače cerkve prinese občutek domačnosti. Vsak kristjan, ki je reden obiskovalec cerkve in če vidi svojega župnika, mu je to v tolažbo, v smislu, da župnik ni pozabil na nas.«

Evharistija je glavna hrana kristjana

Povedal je, da je po objavljenih navodilih škofov v četrtek zvečer, poklical škofa in sta se lepo pogovorila. »Razumel sem, kaj so želeli sporočiti. Rekel je, da je še kakšna druga možnost, da se z ljudmi povežeš.« A pravi, da je tistim nagovorom nekaj manjkalo. »Evharistija, ki jo obhajam v cerkvi in da lahko nekdo od doma spremlja to, je vseeno bolje kot nič. Vem, da se mnogi takrat ustavijo in se pripravijo, zraven spremljajo in molijo, prejmejo duhovno obhajilo.« Tudi na možnost prejema obhajila je lep odziv, saj je to »vrhunec in glavna hrana za naše duhovno življenje oz. življenje kristjana,« je povedal Martin Golob v sobotni oddaji Za življenje.

Vera ni "bavbav", ki bi bila rezervirana samo za popolne.

Priložnost, da na splet, ki je kot neko bojišče obmetavanja, prinesemo nekaj Božjega

»Hvaležen sem in vesel, da se je v tem času glede evharistije odprlo veliko debat, da res pazimo na ta zakrament svete maše in res gledamo, da je sveta maša v polnosti z živim občestvo. Splet pa nam je v teh skrajnih situacijah ena velika pomoč, ravno zaradi izrečene besede, ni pa to isto.« Gre lahko tudi za veliko priložnost, saj so socialna omrežja kot neko bojišče, kjer se ljudje večinoma obmetavajo in sveta maša je potem tu gor nekaj blagoslovljenega. Pa tudi, marsikdo, ki ne bi prestopil cerkvenega praga, pa zdaj cerkev pride do njega. »Ja, kot ena oaza je. Cerkev, Bog, duhovniki in kristjani moramo biti tam, kjer smo ljudje. In ogromno nas je na socialnih omrežjih. Zato mora biti tudi tukaj kaj Božjega. Lepo mi je, ko dobivam odzive ljudi, ki so oddaljeni, ki slišijo nekaj spodbudnega s področja Svetega Pisma, vere. Da spoznavajo, da vera ni »bavbab«, ki bi bila rezervirana samo za popolne. Vera spada tja, kjer je nepopolno. Naš Bog se je učlovečil in prišel v ta nepopoln svet in s svojo prisotnostjo dela stvari boljše, lepše, jih pobarva.«

Nenazadnje, moji predstojniki vidijo stvari širše, so veliko bolj šolani kot jaz in v marsičem drugače pogledajo na zadeve, kot jih vidim jaz in jim zaupam.

Dialog med škofi in verniki kot mora biti

Zdaj je hvaležen za to možnost prenosa svetih maš preko spleta. »Res imamo dobre škofe, ki so imeli toliko poguma, da so po dveh dneh imeli to moč in pogum, da so javno povedali in so prisluhnili ljudem za to možnost prenosa.« Pomemben je tudi vidik, kako smo kristjani pristopili k temu. Vzpostavil se je dialog, tako kot mora biti. Povedalo se je, slišani smo bili in škofje so odreagirali. »To je nekaj zelo lepega, kar se je doživelo. Nisem opazil, da bi kar na počez kritizirali, jamrali ali pljuvali čez koga. Na kulturni dialog se je pogovorilo in zato sem ponosen na njihovo modrost in veličino srca in pameti, ki so jo pri tem izkazali.«

Kdor uboga, ni ovca

Duhovniki so pokazali tudi svojo ponižnost. Kdor uboga, ni ovca, je pomembno sporočilo iz njegovega vloga. »Hitro lahko narediš razdor. Zavedam se svoje besede in moči, ki jo lahko izrečem na določenih portalih. Nočem pa rušiti priporočil in nasvetov svojih predstojnikov. Zelo močno se zavedam, kaj sem pri posvečenju obljubil. Pokorščino. Ta pa je blagoslov, ki družbo drži skupaj in po pokorščini tudi Bog deluje. Nenazadnje, moji predstojniki vidijo stvari širše, so veliko bolj šolani kot jaz in v marsičem drugače pogledajo na zadeve, kot jih vidim jaz in jim zaupam. Vem, da želijo dobro nam, v smislu, da bi raslo občestvo, da bi živela Cerkev, da bi Bog prihajal med ljudi. So pa pri določenih zadevah previdni.«

Pokorščine se je učil tudi doma v veliki družini. »Atija smo vedno morali ubogati, jasno nam je dal vedeti, da se pri naši hiši uboga. In to me je rešilo, ker bi tudi jaz lahko hitro zapadel v kakšne nevarnosti in sem bil obvarovan kakšnih pasti. Tudi Cerkev naj bi kot velika družina delovala, pa tudi država. Saj se ne da vedno vse ubogati, vedno moraš poslušati svoje srce in ne moreš iti mimo sebe, določene zadeve moraš tudi osmisliti, razumeti, vedno pa iskati nove rešitve in poti, ne pa pri tem ostati.«

Prisluhnite še razmišljanju in pogovoru o ...

• O pogumu. »Pogumen človek ni tisti, ki ga ni nikoli strah, ampak je tisti, ki strah premaga.«
  
  
• O sočutju. »Biti sočuten pomeni, da bližnjega čutiš. Ga čutiš v njegovih potrebah.«
  
  
• O prijaznosti zdravstvenih delavcev. »Delo zdravnikov, negovalnega osebja, medicinskih sester je delo usmiljenega Samarijana.«
  
  
• O upanju. »Upanje nam vliva veselje, hrepenenje. Je kot nek pogon od zadaj, ki te spravlja naprej.«

Obogatitev oddaje so bila tudi razmišljanja mnogih poslušalcev in poslušalk iz različnih koncev Slovenije, ki so poklicali v oddajo. Jožica iz Luč, Pavel iz Krkavč, Anda iz Tržišča pri Kranju, Marta iz Sodražice, Jožica iz Radelj ob Dravi, Franc iz Ljubljane, Lojze iz Ljubljane, Marta iz Beltincev, Marija iz Semiča, Marija iz Zagorja ob Savi, Jelka iz Vrhpolja. Prisluhnite celotni oddaji!