Kako prepoznaš Slovenca pri sveti maši? Sedi v zadnji klopi.

Globine | 15.10.2020, 07:07 Rok Mihevc

Vso pozornost smo v tokratni oddaji »Globine« namenili vprašanjem, s katerimi se srečujejo v svojih globinah naši poslušalci. Ali je Slovenec lahko vesel kristjan? Kako razumeti simboliko rastlin v svetopisemskih zgodbah? Kaj naj bi bila pozitivna energija? Zakaj se priklanjamo in klečimo pred kipi? Naš gost je bil jezuit p. Damjan Ristić, ki je bil vesel vprašanj, saj so iskrena, po njegovih besedah pa poslušalci želijo znanje in poglobitev svoje vere.

Vprašanje poslušalke: Ali je Slovenec lahko vesel kristjan?

»V poletnih dneh sem se mudila na Hrvaškem. Rada grem tja k maši, opazim ljudi pobožnih drž. Mladi fantje pokleknejo, se pokrižajo, zmolijo. Misel poda roko misli in razmišljam, kaj je Slovencu, da je prepogosto sramežljiv, mlačen in ne vesel kristjan. Kaj je v meni, kristjanu nasploh, da strahopetno opravičujem svoj obstoj, namesto, da bi radostno pričala. Pa ne gre zgolj pričevanju svetu, gre za moj osebni notranji monolog. Ima na to vpliv tudi karakter, zgodovina naroda, represija vere v komunizmu? Kaj?«

Duhovna genetika, ko zunanje veselje ni prav zaželeno

Pomembno je, kako smo tudi v življenju naravnani, ne samo kako pri maši, je povedal p. Damjan Ristić. »Ali smo odprti za neko veselje, za življenje ali ne. Ni nujno, da se to kaže pri maši. Lahko so ljudje izredno odprti za življenje in so veseli, ampak je mogoče v naših cerkvah taka atmosfera. Lahko je to nekakšna duhovna genetika, ki se vleče iz zgodovine, kjer zunanje veselje ni bilo ne vem kako zaželeno. Na primer, še nazaj se ne smemo ozirati. Pravila, ki mogoče niso izrečena, ampak se jih ljudje držijo.«

Resna drža je gotovo ena od stvari, ki se »deduje«. Kot pravi naš gost, so spremembe v liturgičnem občestvu na začetku dobro sprejete, potem pa ne več toliko. »Vedno je neka tendenca, da bi se stvari »popravilile« in postavile bolj toge. Kar je treba seveda spoštovati. To še ne pomeni, da ljudje v sebi niso veseli. Problem je seveda, če so maše slabo pripravljene, če so pridige nepripravljene ali so forum za to, da se duhovniki znesejo nad verniki. Potem ljudje res ne morejo biti veseli in to je popolnoma razumljivo.«

Naročite se na podkast oddaje Globine

P. Damjan je deloval in maševal že po vsem svetu in kot pravi, se odzivi ljudi pri bogoslužjih močno razlikujejo. »Če se spomnim samo dveh skupnosti v Bostonu. Ena je bila bolj mednarodna, druga bolj italijanska. Mednarodna je bila bolj odprta za sodelovanje, za branje, celo liturgični ples. Prazniki so bili lepo organizirani in človek ima neko veselje, ki ni samo zunanje. V marsikateri župniji in občestvu se veselje kaže in ljudje se sprostijo, je pa res, da so razlike.«

Afričani bi zaplesali, Slovenci pa v zadnjih klopeh

Spomnil je tudi na maše za tujce, ki potekajo v angleškem jeziku in jih ima že 14 let pri sv. Jožefu. Vedno opazi velike razlike v vedenju, kaj je za koga sprejemljivo in kaj ni. »Afričani bi zaplesali, zapeli, poskočili, ampak jih ustavi neodzivnost drugih. Tudi vem, kdo so Slovenci. Pa naj mi ne zamerijo, ampak skoraj vedno sedejo v zadnjo klop. To so te kulturne stvari, ki so del tega, kako mi smo. Verjamem, da je to potrebno izboljšati in nekaj spremeniti, ker če ni nekega veselja, potem človek težko pride nazaj. Trenutno smo priča nekemu »eksodusu« tudi v občestvu, bodisi zaradi korone ali kaj drugega. Veselje je pomembna stvar. Ne samo v liturgiji, ampak nasploh v življenju. Krščanstvo je vesela novica, ki naj bi ljudem prinašala upanje in veselje.«

Kaj pa »pozunanjeno veselje«?

»To je nekaj, kar je lahko nekoliko narejeno. V smislu, zdaj smo vsi veseli, vsi skačemo. Ni nujno, da se nekdo, ki je sicer vesel, dobro počuti v skupnosti, ki izraža tako pozunanjeno veselje kot neko formo. Vsaka skupnost in vsak posameznik teži k temu, da bi na pristen način izrazil svoja čustva. In če je taka atmosfera, če se veselje da z veseljem izraziti, potem je to prava stvar.« Seveda pa smo različni in na različne načine izražamo to veselje. »Nekdo je lahko izredno zadovoljen, pa se niti nasmehne ne, ampak bo pa potem rekel, »tole mi je pa polepšalo dan«.«

Ne gre za to, da bi bili stalno veseli in se smejali

Ljudje prihajamo k maši z različnimi občutji. Nekdo pride z veseljem, drugi s skrbjo in bremenom. »Tudi Jezus govori svojim učencem, da je veselje tista stvar, ki jim pripada, reče pa tudi, »stisko boste imeli v tem svetu, ampak ne bojte se, jaz sem veselje premagal«. Ne gre za to, da bi bili stalno veseli in se smejali, vendarle pa se pozna veselje tudi na druge načine. Z veseljem ljudje pridejo, nekaj naredijo, berejo, ministrirajo, pojejo, se zabavajo in dobro delajo, se veselijo lepega cvetja...« Nek mir se širi od ljudi, ki globoko živijo svojo vero. V njihovi navzočnosti se počutiš sprejeto in umirjeno.

Lahko je kriv tudi janzenizem ali discipliniran avstroogrski karakter

Gospa ima prav, pravi Ristić, »Slovenci smo bolj zategnjeni.« Ali na to vpliva tudi zgodovina naroda? »Lahko da je tudi to vplivalo, ampak mislim, da je bilo tudi takrat v občestvih nekaj veselja in upanja. Hrepenenje po boljših časih, po koncu stiske. Tudi to je neke vrste izražanje pristnih čustev. Pa veselje nad hrano in prazniki je vedno bilo. Lahko je kriv tudi janzenizem, lahko je tudi avstroogrski karakter, ki je zelo disciplinaren. So pa naši bratje na jugi z razliko od bratov na severu nekoliko bolj sproščeni že po karakterju in si dajo duška tudi vera pri njih ni toliko privatna stvar.«

Ostalim odgovorom na vprašanja, kako razumeti simboliko rastlin v svetopisemskih zgodbah, kaj naj bi bila pozitivna energija, zakaj se priklanjamo in klečimo pred kipi, pa prisluhnite v posnetku oddaje Globine, ki je na programu vsak drugi torek v mesecu.