Če bi še enkrat živel...

Duhovnost | 15.09.2020, 17:15 Tadej Sadar

Misel na smrt nam pomaga najti smisel življenja. Pogojnik: »če bi še enkrat živel« nas strezni in pomaga izbrati bistveno.

Okolica danes bolj kot kdajkoli vpliva na nas. V celotno civilizacijo, v vsako poro našega življenja se vriva tehnologija, ki določa našo naravo. Vrinila se je med človeka in naravo. Prav zato se človek vse krčeviteje bori za svoj obstoj in vse bolj strastno oklepa življenja. Toda najsi hoče človek še tako brezskrbno in lahkomiselno živeti, misel na smrt se mu stalno vriva v tok življenja kakor nenaden hudournik, ki mu skali bistro studenčnico. Lahko še tako obračamo življenje v smer užitkov, brezskrbnosti in ustvarjalnih dosežkov, vsaka skrb za blaginjo in dobro počutje v sebi nosi strah pred končnim. Bom imel še kdaj možnost užiti to slast ali je bilo tokrat zadnjič?

Pred smrtjo bežimo kot bolnik beži pred grenkim zdravilom.

Za tistega, ki ne veruje, je enkrat zamujen trenutek nikoli več ne vrne, zato misli samo na eno: izrabi dan, izkoristi vsak užitek, ki ti ga more nuditi. Tisti, ki veruje v posmrtno življenje pa bi, ker v času življenja ni znal prav živeti in ker je bil v mnogih rečeh razočaran, hotel nadaljevati posmrtno življenje, da tam v odličnejši meri dopolni to, za kar je bil prikrajšan na zemlji. Pogojnik: »če bi še enkrat živel« je torej pobuda za stvarnejši pristop k življenju, strezni nas in opozarja, da pravočasno oziroma sproti dopolnjujemo in popravljamo kar se popraviti da.

Kako se osvoboditi skrbi? Kako odkriti radosti, ki nam jih ponuja prav vsak dan? Veselje do življenja je izpolnjen smisel. PREBERITE TUDI: Anselm Grün: "Sreča v veselju do življenja"

Ko se učimo živeti, se učimo tudi umirati. Ko premišljujemo o življenju, nehote premišljujemo tudi o smrti. Toda ljudje se izogibamo smrti in bežimo pred njo. Sprenevedamo se, kakor da je to 'za druge', in ne 'za mene'; kakor da je to zame kvečjemu šele v daljni, nepregledni, vsekakor pa v nepredvidljivi prihodnosti. Pred smrtjo tudi bežimo in pred vsem, kar nas opozarja nanjo.« Toda to je tako, kot bi bolnik bežal pred zdravilom samo zato, ker je grenko. Misel na smrt nas namreč naravna na pravo smer, opozarja nas na stvari, ki so bistvene. Saj poznate primere ljudi, ki so se zaradi bolezni znašli pred kruto diagnozo, ki jim odmeri natančno število dni in naredijo spisek z naslovom: Preden umrem želim narediti, doživeti to in to. To je grenka pilula, ki nas zbudi v življenje. Vse to je težek križ, vsak nosi težo svojega. Morda je tudi zato križ eden najstarejših simbolov. Simbolizira zemljo in je usmerjen v štiri smeri neba. V njem se združujeta nebo in zemlja, se mešata prostor in čas, povezanost zemlje in neba. V zemljo zasajeno podnožje križa označuje vero, ki počiva na globokih temeljih, zgornji krak pa pomeni upanje, ki se dviga v nebo. V teologiji odrešenja je križ simbol odkupa. Pravica zahteva odkupnino, zadoščenje. Dolg, ki ga izbriše žrtev in to na križu, močnejše simbolike si ne moremo predstavljati.

Besedilo je pripravljeno s pomočjo dveh knjig izjemnega psihologa, dr. Antona Trstenjaka, "Če bi še enkrat živel" in "Smrt pred smrtjo", ki sta služili za okvir oddaje Sol in luč v kateri smo prebrali tudi nekaj odlomkov iz knjig "Obrisal bo solze z njihovih oči", zgodbe je zbral Božo Rustja in je izšla pri založbi Ognjišče, ter odlomek iz knjige "Ognjena noč", avtorja Erica Emmanuela Schitta, ki je izšla pri založbi Družina.