Ivan Jagodic: Je to tihi Božji namig, naj se družine najprej obrnejo k svojemu domačemu oltarnemu občestvu?

Cerkev na Slovenskem | 23.04.2020, 08:39 Uredništvo Radia Ognjišče

V rubriki "Ostajamo povezano občestvo" nas pozdravlja župnij župnije Ljubljana - Šentvid Ivan Jagodic.

Prav lep pozdrav iz Šentvida nad Ljubljano. Lepo sončno popoldne imamo in upam, da je tako tudi pri vas. V tednih, ko je vse bolj čudno, to svetlobo in toploto potrebujemo. Saj se strinjate?

Preko oddaje »Ostanimo povezani« ste v preteklih tednih slišali že veliko lepih misli, spodbud in priporočil za telo in za dušo. Vsem mojim predhodnikom, ki so na ta poseben radijski način stopili skupaj, iskren Bohlonaj. To je še en dokaz, da nas Radio Ognjišče povezuje v veliko družino. In ko danes razmišljam o svetu in Evropi, o naši domovini in o sebi, skupaj z vami ugotavljam, da se je življenje obrnilo na glavo. To čutimo vsak dan na svoj način v sebi, skupaj pa vsi približno enako. Osebno sem najbolj oropan tolikih duhovnih in pastoralnih dejavnosti, ki so mi velikokrat jemale moč in čas. Vse je teklo po ustaljenih tirih časa in koledarja. Jutranje, večerne in nedeljske maše, verouk, srečanja s kateheti, z birmanci, z ministranti in mladino, večeri z animatorji, oratoriji, zakonske in druge skupine, srečanja župnijskega in gospodarskega svéta, pogovori s ključarji in drugimi bližnjimi ter daljnjimi sodelavci. Potem pa priprave na krste, na poroke, dežuranje v župnijski pisarni, obiski bolnih in starejših ob prvih petkih, pa pogrebi, pa škofijska in dekanijska srečanja, rekolekcije, predavanja, izobraževanja, romanja, izleti. Za povrh pa še gradbena dela na podružnici, farni cerkvi in ostalih cerkvenih stavbah. Vmes, hočeš ali nočeš, vsemogoči dopisi z državo, občino in škofijo. Priznam, da sem imel vsega tega včasih že malo čez glavo.

In potem je prišel 12. marec, ko se je vse ustavilo. Šok in misel: »Kaj pa zdaj?«

Po dobrem mesecu stanja, v katerem smo, vedno bolj razmišljam, da nam Bog v te naše vse mogoče duhovniške in človeške akcije želi tudi kaj povedati in sporočiti. Na primer, da bi se kot duhovniki bolj posvečali duhovnemu življenju, kar se nam je v teh dneh že dodobra zgodilo. Še sam več molim, več berem in premišljujem Sveto pismo ter imam čas tudi za knjige. Ali pa, da bi se mi duhovniki bolj kot na svoje sposobnosti in moči zanašali na Božje delovanje. V teh dneh nam je bilo pokazano, da Bog, če želi, lahko dela tudi brez nas. In če sem malo piker, smo bili precej ponižani, da bi končno spoznali, kje je naše mesto in kaj naj najprej počnemo.

Samo nekaj mi ni še čisto jasno: Zakaj nam je bilo odvzeto prav občestvo? V teh dneh prav občestvo najbolj pogrešam. Še posebej srečevanja ob župnijskem oltarju Božje besede in svete Evharistije. Morda pa je to tihi Božji namig, da bi se družine obrnile najprej k svojemu domačemu oltarnemu občestvu. Tako kot pišejo Apostolska dela, da so prvi kristjani to počeli in delali po hišah. Ali pa nam bo ob naslednjih tednih in mesecih ob tej sodobni egiptovski nadlogi koronavirusa še kaj namignjeno od zgoraj.