Beseda »hvala« ni nikoli odveč

Naš pogled | 11.12.2019, 12:46 Mirjam Judež

Pred nekaj dnevi nas je obiskal najljubši svetnik otrok sv. Miklavž in jim, pa tudi starejšim, če smo bili seveda pridni, v pehar, skledo ali danes najbolj verjetno, v bleščečo darilno vrečko, nasul daril.

Otroci Miklavža težko čakajo. Vsaj nekaj dni prej postanejo pridni, že tedne prej pa sestavljajo pismo oz. seznam želja. Pisemce naših otrok je bilo tipično otroško, tretješolec, najbolj zagnan, je pobral svoje želje od mlajših dveh in brez uvodnega pozdrava "dragi sv. Miklavž, letos smo bili res pridni, prosim, če nam prineseš, hvala, ker boš". Zapisal je samo nič kaj skromen seznam igrač za mlajše tri. Miklavž je bil malce žalosten ali zmeden, čeprav razume, da so fantje pač praktični in ne izgubljajo nepotrebne energije za vljudnost ... Miklavž je naredil po svoje, seznam le ošvrknil, kakšno željo vendarle izpolnil, sicer pa otrokom prinesel malo tistega, kar si želijo in malo tistega, kar potrebujejo. Zanimivo je bilo opazovati otroške oči na Miklavževo jutro, kako so se iskreno razveselile tudi malenkosti, recimo zobne ščetke in mila za tuširanje z vonjem po piškotih.

Če smo iskreni, današnje generacije otrok niso prav hvaležne. Imajo občutek, da jim vse pripada, pritožujejo se, ko učitelj inštrumenta podaljša uro ali napove dodatno, ker se bliža nastop. Ne razumejo, da učitelju tega ni treba, da zanj daruje svoj prosti čas in da je to dobro za otroka, ne za učitelja. Postali smo bolj popustljivi in prijazni do otrok, kar pa ne pomeni, da bodo otroci bolj prijazni do nas in do drugih, ampak le še bolj sebični. Otroci se zmrdujejo za mizo, zmrdujejo nad oblačili iz druge roke, nad rabljenim kolesom, domačimi pikastimi jabolki, nad seznamom opravil, ki jih čakajo. Ko otroci odraščajo, lonci nehvaležnosti postajajo še bolj polni. Naredijo izpit za avto, pričakujejo, da jim bo družinski avto avtomatično na voljo, babico peljejo na pregled k zdravniku, če jim ta v roko stisne dvajsetaka, sicer je darovani čas, ki ga sicer cele ure zlahka zapravijo pred zasloni, preveč dragocen, da bi ga poklonili starim staršem. Človek postane kar malo zaskrbljen, v kaj bodo danes premalo hvaležni najstniki in mladi brez empatije, vzgojili svoje otroke oz. koliko hvaležnosti sploh bo še ostalo za naslednje generacije.

Česa si najbolj želimo za svoje otroke? Poleg tega, da bi bili zdravi, še to, da bi bili srečni! Veliko znanstvenih študij je pokazalo, da je sreča priučeno obnašanje, mišica, ki jo našim otrokom lahko pomagamo razviti in vzdrževati. Veliko poti je do sreče in po tej poti se ne vozijo novi avti, modna, draga oblačila, materialne stvari. Pred nekaj leti sem brala knjigo z naslovom »Vzgajanje sreče« dr. Christine Carter, ki jo toplo priporočam tudi vam. V njej je na prisrčen način opisanih deset enostavnih korakov spodbujanja sreče. Eden od njih je vaja v hvaležnosti, ki se ne zgodi sama po sebi. Vsak dan sproti moramo vaditi in si povedati, za kaj vse smo lahko hvaležni! Za topel obrok, družino, moža, lepo vreme, za nagajive in zdrave otroke, da so starši še živi, pa čeprav so včasih sitni in prezahtevni. Za topel dom, dobre sosede. Največja umetnost pa je biti hvaležen tudi za preizkušnje, ki jih prinaša življenje na pot in se zgodijo, da bi se iz njih nekaj naučili. En korak do sreče je dobrodelnost: podarjanje denarja ubogim in svojega prostega časa, morda svojega talenta za druge. Dobrodelnost je nekaj, kar morda bolj napolni tistega, ki daje, kot tistega, ki jo sprejema.

December je pravi čas, da besedo hvala uporabljamo še pogosteje, morda z njo celo začnemo pogovor ali jo kar se da pogosto vključimo v komentar. Hvala, dragi poslušalci, mnogo vas je, ki nas poslušate, cenite in nam to tudi poveste. Hvala vsem, s katerimi smo se v tem, za Radio Ognjišče prazničnem letu, srečali v živo, si izmenjali kakšno besedo, prijazen pogled in nasmeh. Hvala vsem 14 tisočem Prijateljem Radia Ognjišče, ki to, da nas imate radi, tudi konkretno pokažete in razumete, da čeprav se morda zdi, ustvarjanje 24-urnega programa ni brezplačno. Seveda zaupamo, da bo Bog poskrbel za nas, a kljub temu nas skrbi prihodnost, saj Prijatelji Radia Ognjišče umirajo hitreje, kot se vpisujejo novi. Ko pošiljamo revijo PRO, ugotavljamo, da letno umre več kot 200 Prijateljev. Prav v teh dneh bo revija v vaših domovih in pripravljali smo jo skrbno in z mislijo na vas. Skrbi nas tudi zato, ker generacija 40+ ni pripravljena prispevati za nekaj, kar je na voljo brezplačno. Zahvalo, dragi poslušalci, izrekamo vsem, ki o nas širite dober glas, ki za nas molite in razumete, da nismo popolni. Hvala za vse molitvene namene, ki ste nam jih sporočili, mnogi s cmokom v grlu in v solzah. Hvala, ker ste zaupali, da lahko skupna molitev dela čudeže. Hvala vsem, ki se zbujate z nami ob molitvi rožnega venca in vztrajate ob Radiu Ognjišče vse do večera, mnogi celo ponoči. Hvala tistim, ki radi sodelujete v raziskavah o poslušanosti radijev in ponosno poveste, da poslušate Radio Ognjišče. Hvala poslušalcem, ki se odzovete na Klepetalnice, Svetovalnice, ki kupite kakšno kremo, se zanimate za sončno elektrarno, ker ste o tem poslušali na Radiu Ognjišče. Hvala tistim, ki ne marate prodajnih oddaj, a se ne pritožujete, ker razumete, da jih potrebujemo, da lahko preživimo! Hvala poslušalcem, ki razumete, da moramo, če želimo biti bližje mladim, predvajati tudi sodobnejše skladbe. Hvala vsem duhovnikom, ki nas podpirate in kdaj tudi s prižnice omenite, kaj lepega ste slišali na našem radiu. Hvala tistim duhovnikom, ki z veseljem objavite naše vabilo k branju revije PRO, spremljanju radijskega misijona, pripeljete avtobus na Gala koncert in tri avtomobile mladine na Ritem srca, morda kdaj obesite kak naš plakat. Poslušalci, hvala vsem za vse dobro, ki ste nam ga namenili v zadnjih 25-ih letih, za vse voščilnice, potice, peciva, ingverjeve napitke za odpornost, salame, nasmehe, objeme, telefonske klice, pohvale in konstruktivne kritike, ob katerih se zamislimo in rastemo. Hvala za vse darove, s katerimi podpirate naše delo, darove, ki ste jih namenili za na naše dobrodelne Pustne sobotne iskrice, s katerimi smo naredili skupaj že toliko dobrega. Beseda zahvale bi lahko tekla še v nedogled, a nekje se mora ustaviti. S preprostim: hvala za vse.

Morda za sklep le še nekaj darilc, ki si jih podarjajmo čimbolj pogosto, ne le v decembru, ne stanejo niti centa, a so neprecenljive vrednosti.

Povem nekomu, da mislim nanj.

Pohvalim in se zahvalim.

Podarim čas in pozornost.

Objamem.

Mladim staršem ponudim varstvo, jih povabim na kosilo.

Odpustim.

Delim svoje talente z drugimi.

Obišče, osamljenega soseda, znanca, ... v domu za starejše.

Podarim nasmeh.

Sprožimo verigo prijaznosti in v petih sekundah ukrepajmo, da nas navdušenje ne mine. Za začetek vzemimo v roke telefon in nekomu polepšajmo dan. Tudi sami se bomo ob tem dobro počutili.

Pet, štiri, tri, dva, ena, nič ...