Ljubljana, torek, 10. december 2019, 13:51

Jack Valero: Biti katoličan pomeni, da slediš papežu

Jack Valero v studiu Radia Ognjišče
Foto © Radio Ognjišče

Kako postati samozavesten katoličan, ki zna v medijih, pa tudi v družbi, odgovarjati na težka vprašanja o spolnih zlorabah, istospolnih porokah in podobno? S takšnim izobraževanjem laikov se ukvarja Jack Valero, ki je v Veliki Britaniji ustanovil projekt Catholic Voices in je danes razširjen že v 20 državah po svetu. Valero se je v Sloveniji mudil konec oktobra. Med drugim je predaval katoliškim novinarjem, ko smo se 24. oktobra v Zavodu sv. Stanislava zbrali na letnem izobraževalnem srečanju. Ob tej priložnosti smo ga povabili v naš studio.

Gospod Jack Valero, dobrodošli na naši radijski postaji.

Hvala. Lepo je biti v Sloveniji. Doslej tu še nisem bil. Zato res uživam v obisku.

Kako ste končali v medijskem svetu?

V tiskovnem uradu Opus Dei sem začel delati leta 2001, ko smo se pripravljali na kanonizacijo našega ustanovitelja. Morali smo navezati stik s številnimi mediji, BBC-jem in časopisi. Takrat sem začel spoznavati, kako deluje medijski svet. Potem je bila objavljena knjiga Da Vincijeva šifra, ki je govorila o Kristusu in zelo negativno o Katoliški Cerkvi, pa tudi o Opus Dei. To je privabilo veliko pozornost medijev. Bil sem odgovoren za stik z mediji. Novinarjem sem razkazoval našo hišo in odgovarjal na njihova vprašanja. Izkoristili smo priložnost, da smo jim lahko marsikaj pojasnili, sam pa sem se veliko naučil, kako ravnati z mediji in jim posredovati svoje sporočilo. Potem nas je leta 2010 v Veliki Britaniji obiskal papež Benedikt XVI. Mislim, da je bil to vrhunec. Pomislil sem, da moramo narediti nekaj podobnega kot za Da Vincijevo šifro, uporabiti sovražnost za to, da ljudem pojasnimo, kaj Katoliška Cerkev želi oziroma kaj Katoliška Cerkev uči, kakšna so njena stališča. Vendar ne samo dva ali trije od nas, ampak veliko več. Tako smo prišli do zamisli, da bi vzgojili laike, moške in ženske različnih starosti, poklicev in družinskega statusa. Te ljudi smo izobrazili, da so lahko nastopali v medijih. Bilo je tako veliko zanimanja, da smo lahko številne ljudi poslali v razne medije. Veliko smo se naučili in mislim, da sem od takrat zelo vpleten v svet medijev.

In ta projekt se imenuje Catholic Voices, v slovenščino bi ga lahko prevedli kot Katoliški glasovi.

Tako je. Ta projekt, ki smo ga ustanovili leta 2010, se imenuje Catholic Voices. Osnovna ideja je, da medijsko izobrazimo navadne ljudi, vseh starosti, moške in ženske, različnih poklicev in statusa, ki na radiu ali na televiziji govorijo o Cerkvi, ko se pojavi kontroverzno vprašanje, saj vedo, kako morajo komunicirati. Tako smo leta 2010 naredili v Veliki Britaniji ob obisku papeža Benedikta XVI. Takrat je delovalo, zato smo s tem nadaljevali. Zdaj ne delamo samo z mediji, ampak sodelujemo tudi z župnijami in s šolami. Poskušamo vliti samozavest navadnim katoličanom, da zastopajo katoliška stališča. Trenutno je torej naša glavna naloga ta, da vlivamo samozavest številnim katoličanom.

Hkrati so enak projekt začele skupine v več kot 20 državah po svetu. S svojimi kolegi potujem okoli in jih izobražujem za podobno službo, da pridejo v medije, če lahko, in vlivajo samozavest drugim katoličanom v župnijah in šolah, da lahko sporočajo vero na pozitiven način.

Kako izbirate ljudi za ta projekt?

Ko so nas ljudje spoznali, smo objavili poziv prek spletne strani, prek elektronske pošte, FB, Tvitterja, sporočil. Ljudje slišijo za projekt in jih prosimo, da se prijavijo. Imamo kratek intervju, izberemo tiste, za katere menimo, da bodo najboljši za to nalogo. Sledi izobraževanje. Ugotovili smo, da si številni katoličani želijo biti boljši v komuniciranju. Vedo veliko, niso pa še imeli priložnosti, da bi jim kdo razložil, kako naj komunicirajo. Če prideš k njim domov, so res navdušeni, veliko berejo, pogosto gredo k maši, veliko vedo o veri, niso pa še imeli priložnosti, da bi se naučili komunicirati. Zato so zares veseli izobraževanja. In veliko je takih ljudi, ki so skriti in neznani. To smo doživeli povsod po svetu. Povsod neskončen potencial ljudi. Čudovito je, ko jih najdemo in izobrazimo, saj energijo že imajo, mi smo le orodje, da to energijo zvabimo na plan.

Za katere glavne teme so potem ti laiki povabljeni v medije?

V medije smo pogosto povabljeni zaradi spornih tem, kar je lahko povezano s spolnimi zlorabami, homoseksualnostjo, istospolnimi porokami, Cerkvijo, ki se vpleta v politiko, Aidsem, prenaseljenostjo, podnebnimi spremembami, migracijami, skratka, temami, ki so sporne in za katere ljudje želijo vedeti, zakaj Cerkev govori, kar govori oziroma zakaj dela to, kar dela. Ljudem lahko pojasnimo stališče Cerkve s tem, da poiščemo dobro druge osebe in jim pomagamo razumeti, da to kar drugi hočejo, je pravzaprav to, kar mi hočemo.

To je pravzaprav bistvo katoliške komunikacije - da pomagamo razumeti, da je to, kar želi Cerkev, pravzaprav to, kar želijo tudi oni. Kljub temu, da gledamo na stvari z različnih zornih kotov, na koncu koncev vsi želimo isto stvar.

Torej vas mediji že prepoznavajo? Ne kličejo več škofov in duhovnikov, ampak vas?

Včasih pokličejo nas. Tudi škofovska konferenca ima urad za stike z javnostjo, ki sprejema klice, in nekatere od teh klicev preusmeri na nas. Smo zelo blizu škofovski konferenci, vendar smo neodvisni. Poleg tega ima škofovska konferenca samo dva ali tri zaposlene, nas pa je 20. Če dobi samo en klic, potem to ureja sama, če pa jih dobi pet, pa na nas preusmeri druge, ker jih sama ne more toliko obdelati. Ali smo prepoznavni? Da, vendar mediji so zelo spremenljiv svet in če nisi prisoten 6 mesecev, prenehaš obstajati. Torej moramo biti nenehno aktivni. V različnih državah imamo različna mesta. Toda v nekaterih državah smo res prepoznavni. V Veliki Britaniji pokličejo Catholic Voices, v Čilu so tudi zelo prepoznavni, ker pogosto nastopajo v medijih.

Primer je tudi Francija: Ko je gorela notredamska stolnica v Parizu so poklicali škofa, ki je dal izjavo enkrat, nato pa je bil zaseden. Naslednjega, ki so poklicali, je bil nekdo iz Catholic Voices. Naši sodelavci so dali 15 intervjujev v dveh dneh. Enega za drugim in to na glavnih medijskih kanalih. Ko so enkrat našli nekoga, so ugotovili, da je to zelo dobro, ker so bili razpoložljivi, vse so vedeli, poznali so temo, zelo dobro govorijo in zelo sem bil zadovoljen, ko sem videl, da so tako hitro prišli na sceno. S tem so olajšali delo novinarjem. Še posebej je zanimivo, da se je to zgodilo v Franciji, ki je zelo laična država, zelo sekularizirana država, pa vendar so ljudje globoko čutili požar v Notredamu. In poleg škofov in duhovnikov so imeli svoje stališče tudi laiki. Zelo dobro je bilo, da smo bili pripravljeni, zraven.

Kaj priporočate laikom – kako biti ponosen kristjan v družbi, ki je sovražno razpoložena do katoličanov? Kako odgovoriti na vse kritike? Govorili ste o skupnih vrednotah?

Prej kot ponosen, bi rekel samozavesten katoličan. Hočem reči, kako biti samozavesten … Zato sta potrebni dve stvari. Prvič – dobro moramo poznati tematiko. Če veš veliko, če poznaš katekizem, zgodovino in dejstva, če bereš časopise, veliko veš. To je pomembno za samozavest. Drugič - zavedati se moramo, da se ni treba boriti z nikomer in da bomo z vsakim našli skupne vrednote, kar pomeni, da se bo naš sogovornik ob tem dobro počutil. Če dosežeš, da so drugi dobre volje, boš tudi sam dobre volje. Če se dobro počutiš, boš dobro govoril. Zakaj imajo ljudje težavo govoriti? Ker se slabo počutijo. Če bom vedel, da boš jezen, ko bom o nečem spregovoril, se bom počutil slabo in zato raje ne bom začel govoriti. Če pa vem, da se bova oba počutila dobro, bom govoril vedno več. To sta torej ti dve točki – veliko moraš vedeti in najti dobro v drugem. Tako da nikoli ne doživljaš tega kot boj in ustvarjaš sovražno razpoloženje.

Seveda se z določenimi stvarmi globoko ne strinjamo, toda to ne bi smelo spodbujati sovražnega razpoloženja, ker vsi stremimo za eno stvarjo – želimo srečo, resnico, luč, hočemo mir, dober življenjski standard, torej vsi si prizadevamo za isto stvar. Želimo torej pokazati, da smo na isti strani.

Vprašanje z novinarskega vidika, npr. finance. Kako odgovoriti na vse obtožbe o slabem upravljanju financ v Vatikanu? Kako prepričati ljudi, da so informacije določenih novinarjev, npr. Gianluigija Nuzzija, neresnične, potem ko je škoda že povzročena?

Mislim, da so določene informacije, ki jih je o vatikanskih financah objavil novinar Ginaluiggi Nuzzi, resnične. Nekatere morda niso, nekatere pa gotovo so. Mislim, da je dobro, da so opozorila, da stvari niso v redu, saj tako lahko spremenimo stvari, da bi postale dobre. Nedavno je v javnost prišla sporna novica o nepremičninah v Londonu, o čemer ne poznamo še vseh dejstev. Ko me ljudje vprašajo, kaj menim o tem, najprej rečem, da ne poznam vseh dejstev. Kar pa vem, je to, da sem proti korupciji in proti nesposobnosti. V tem trenutku še ne vem točno, ali informacije držijo ali ne, ali gre za korupcijo ali nesposobnost. Če gre za nesposobnost, menim, da bi bilo treba ljudi zamenjati in postaviti na to mesto sposobne ljudi, da ne bi več delali napak. Če pa gre za korupcijo, bi morali ljudi prav tako zamenjati, ker v Vatikanu ne želimo koruptivnih ljudi.

Pričakujem, da bomo izvedeli več, da bomo lahko razlikovali med tem, kar ni res, kaj je nesposobnost in kaj je korupcija. Po vseh letih preučevanja Vatikana bi rekel, da nekaj od tega ni res, večina je nesposobnost, nekaj pa je tudi korupcije. Kar se tiče nesposobnosti – če je ne odkrijemo in ne zamenjamo ljudi, se bo to nadaljevalo. Tako je v vsakem podjetju. Šef je lahko nesposoben, ampak dokler ne bomo vedeli, da je to problem, bo še naprej nesposoben in bo še naprej oteževal življenje ljudem. Zato bi bilo dobro vedeti, kdo je tukaj nesposoben, da bi ga lahko zamenjali.

Kaj menite o napadih na papeža?

Če napadi prihajajo od zunaj, jim želim prisluhniti in spoznati, kaj ljudje pravijo in zakaj tako pravijo, da lahko stvari potem bolje pojasnim.

Še posebej sem presenečen nad napadi na papeža iz vrst konservativnih ljudi, kajti biti konservativen pomeni slediti papežu. Gre torej za protislovje. Reči: sem konservativen, hkrati pa ne sledim papežu ... kaj to pravzaprav pomeni, kakšen konservativec potem sploh si? To mi ne zveni konservativno. Mislim, da to ni prav. Ljudem, ki pravijo, da so konservativni in hkrati napadajo papeža, naj več berejo, naj poskrbijo, da bodo imeli boljše informacije. Nehajo naj prebirati in poslušati gradivo, ki je strupeno. So namreč ljudje, ki zastrupljajo miselnost konservativnih ljudi, kar je zelo slab pojav v Cerkvi. Mislim, da bi morali s tem nehati. Nisem prav posebej zadovoljen s tem. Ne želim navajati imen. Rad pa bi jim rekel, da če želijo biti zares konservativni, naj začnejo s tem, da imajo radi papeža.

Rekli ste, da moramo najti skupne vrednote. Vendar nekateri od teh konservativcev trdijo, da papež ruši temelje naše vere.

Morda potrebujemo malo več ponižnosti. Konservativci so mogoče preučevali katekizem in poznajo nauk domnevno bolje kot papež. Ocenjujejo, da papež dela nekaj, česar ni v katekizmu. Zato se čutijo poklicane, da sodijo papeža v smislu: jaz imam prav, on pa narobe. To ni prav posebej ponižno, saj dejansko ne vemo vsega. Mislim, da bi morali biti malo bolj ponižni. Tudi če sem preučeval katekizem, ne vem vsega. Obstaja veliko vprašanj, na katera nihče ne ve odgovora. Na primer, zakaj je po dveh fantastičnih papežih toliko katoličanov zapustilo Cerkev? In papež Frančišek se skuša soočiti s tem vprašanjem brez strahu. In ti konservativci se včasih zelo bojijo soočiti se s tem vprašanjem in mislijo, da morajo samo ponavljati isto stvar, samo glasneje. In vemo, da to ni bilo učinkovito. Res je, da moramo najti skupne vrednote. In mislim, da imajo dobre namene, vendar hodijo po napačni poti. Prvič mislim, da bi morali imeti radi papeža. Nato bi morali pozorno in ponižno prisluhniti temu, kar pravi in poskušati razumeti. Če ugotovijo, da jim ne ustreza, kar imajo radi, potem lahko to ignorirajo. Vendar se ne bi smeli pojaviti v javnosti in kritizirati, kakor da bi bili čuvarji templja. Domišljati si, da vem vse v zvezi z zakonsko zvezo in obhajilom, papež pa ne ve, je tako samovšečno. Moramo se je zavedati, da nikoli ne bomo imeli vseh odgovorov. Lahko sicer veliko preučujem in se zavedam, da ima Katoliška Cerkev vse odgovore, ampak jaz nisem cela Katoliška Cerkev, sem samo majhen delček nje. Moje razumevanje vere je vedno nepopolno. Torej tudi, če sem zelo bister, bom vseeno imel nepopolno spoznanje resnice. Zato bi moral biti ponižen. In če se nekateri kardinali in papež srečajo in razpravljajo o stvareh, bi moral biti tako ponižen, da prisluhnem temu, kar pravijo. In če se ne strinjam, prav, toda ne bi smel kritizirati tega.

Za katoliške novinarje v Sloveniji ste imeli seminar. Kakšno mnenje ste si izoblikovali o nas?

Spoznal sem vas le za nekaj ur …

Rekli ste, da smo sočutni.

Res je, ugotovil sem, da ste zelo sočutni, in to je zelo dobra začetna točka. Kajti če smo prijazni do ljudi, ki slabo govorijo o nas, bomo lažje razumeli, zakaj tako govorijo in našli skupne vrednote. Mislim, da je za slovenske ljudi veliko upanja, ki bodo razumeli, da če delamo na tak način, smo na poti učenja. Všeč mi je papež, ki razglaša, da je Božja ljubezen najpomembnejša, ne glede na to, kaj kdo počne. V življenju ni ničesar, kar bi lahko povzročilo, da bi se Božja ljubezen do tebe zmanjšala. Nihče ne bi smel biti diskriminiran za to, kar je, kar počne ali kar misli. Seveda, treba je ravnati primerno, toda to bi se lahko izkazalo za pot reforme, resničnega življenja. Bog je zelo zainteresiran za to, da nam ponudi pot k njemu, ki je odprt za nas in usmiljen. To bi lahko bila vrata, ki se odpirajo vsem, ki so odšli, a bi se lahko vrnili. Ko bodo razumeli Božje usmiljenje, bodo veliko lažje razumeli vse ostalo.

Torej začetna točka je sočutje. Kaj pa pot naprej? Je v naši deželi prostor za Catholic Voices?

Molim, da bi Catholic Voices začeli delati tudi v Sloveniji. To seveda ni odvisno od mene, kajti vsak projekt je lokalen projekt. Samo domačini poznajo deželo, poznajo lokalne medije, domačo Cerkev, svoje ljudi. Upam, da bodo nekateri navdihnjeni, da sprožijo projekt, da bodo vlili samozavest tudi mnogim drugim. Večina katoličanov bi rada bila boljša v komuniciranju. In če jim damo na razpolago sistem, ki jim bo dal to samozavest, lahko storimo veliko dobrega za Cerkev tu in vsepovsod drugje.

Pri kom se vi navdihujete? Omenjali ste kardinala Newmana ...

 Kardinal Newman je dejal, da se veseli laikov, ki so dobro formirani, poznajo teologijo, zgodovino, vero, jo znajo braniti, kjer koli že so in kar koli počnejo. Ko je to dejal, ljudje niso bili pozorni in je bilo potrebnih nadaljnjih 100 let, da se je razumevanje začelo razvijati. Imel je vizijo, da bodo laiki razlagali stvari vsem ostalim. Ne samo škofje, papež in duhovniki, ki bi razlagali s prižnice, ampak laiki. Živel je v stoletju nevere, zavračanja vere in Cerkve, skepticizma in ateizma, stoletju Darwina in Marxa. Spoznal je, da bo pot naprej peljala prek laikov in preko sklepanja prijateljstev. To je zelo moderna vizija in moramo jo uresničiti prek laikov in prijateljstva. Ko si z nekom prijatelj, mu lahko rečeš, kar koli hočeš, odprl mu boš srce. To je prava pot, najučinkovitejši način za sporočanje vere. Zato me kardinal Newman navdihuje.

Morda za naše poslušalce še finančni vidik projekta Catholic Voices ...

Catholic Voices se vedno financira lokalno. V Veliki Britaniji je tako, da se financira skozi donacije. Imamo tudi veliko prostovoljcev, nekaj je polovično zaposlenih. Vsako leto zbiramo sredstva od dobrotnikov, od organizacij, ki želijo podpirati Catholic Voices. Moja izkušnja je ta, da ko delaš nekaj, kar je zares potrebno za Boga, potem se sredstva vedno najdejo. Če pa temu ni tako, je denar zelo težko najti. Opažam tudi, da denar, ki ga dobimo, je vedno dovolj samo za preživetje danes, nimamo pa ga toliko, da bi naredili zalogo za prihodnost. To nas pravzaprav drži v evangeljskih okvirih.

Gospod Jack Valero, hvala, da ste prišli v naš studio.

Z Jackom Valerom sva se pogovarjala Blaž Lesnik in Marta Jerebič.

 

Ne spreglejte: