Ljubljana, sobota, 24. avgust 2019, 00:51

Je molk zlato?

0:00
0:00
Mateja Subotičanec
Foto © Izidor Šček

Prelat Anton Slabe je v pridigi na grobišču pod Krenom povedal, da Rog ni kraj za izlet. "Je pot na grob, zato tiho in spoštljivo stopamo v njegovo tišino. Vsakič je boleče. In solze je treba izjokati, sicer lahko zagrenijo srce, da ne zna več biti zares veselo. In besedo je treba izpovedati, sicer ne bo mogla odmevati v zgodovino."

Ob koncu je g. Slabe povedal še:« Zato dodajmo toplo hvaležnost tem, ki odkrivajo resničnosti in resnice iz zamolčane ali zlagane preteklosti; dragoceno delo je to, ker osvobaja in pomaga ustvarjati boljšo prihodnost naroda. Zahvalimo se tem, ki so to noč v Rogu prebedeli v molitvi z Jezusom, ker tako spreminjajo duha tega kraja v resnično katedralo odreševanja in zaupanja. Povejmo tudi iskreno zahvalo g. župniku, Novi slovenski zavezi in vsem, ki nam vsako leto pripravljate tole srečanje.

In nazadnje zaželimo srečno pot postopku za razglasitev blaženih slovenskih mučencev. Z izrazno silno bogatim pisateljem Debeljakom vzdihnimo: »Visoko dvigni Bog slovensko žrtev.«

Sveti slovenski mučenci! Prosite za nas! Amen.«

Snovalci zločina maja in junija leta 1945 si seveda niso mogli predstavljati, kako se bo odvila zgodovina. Vsekakor so oni zapovedali in želeli drugače. Pobiti, uničiti in izbrisati iz spomnina. Zasuti v zemljo, poteptati, pozabiti. A resnica ne more biti večno pokopana, prej ali slej pokuka na površje. In v zavest ljudi. Sodelavci zločina so vložili nemajhen napor da bi, potem, ko se je svetlikala zarja propada režima, uničili dokaze o svojih zločinih. In čeprav so uničili skoraj vse, se iz ostankov ostankov vendarle da razbrati, kdo je bil kdo v knjigi Udbe. Leta 1945, ko so tovariši začeli pisati zgodovino, so tiskali laž na laž...po nareku oblasti. Danes, ko imamo več časopisov in internet, tako potvarjanje ni več mogoče.

Dovolj je torej zanikanja in laganja. Dovolj je molčanja. Dovolj je.

In s tem prihajamo v še eno žalostno območje. Na lastni cerkveni prag.

Tudi duhovniki so samo ljudje. In zlo nima partijske izkaznice. Ima izkaznice vseh združenj in barv, vstopnico za vse zabave in spektakle, celo za molitvena srečanja in za maše. Zato pa je zlo, ker tako menja podobe in je hudič, kako ga prepoznati. Toliko težje je, če je mimikrija sestavni del sistema.

Ko sem poslušala pobudo Dovolj.je, nisem imela enega razloga, da jim ne bi verjela.

Kako je možno, da lahko tako stara organizacija, kot je Cerkev, pogrne na izjavah za javnost? Da se vede tako, kot da se je čas ustavil in bodo ovčke pač še malo počakale? Škofovska služba je bila v pretekolosti mišljena kot služba nadzorstva. Vsebuje tudi najvišjo stopnjo posvečenja. Zato molk toliko bolj doni. Sprašujem se, kaj je zadaj. Kaj je res zadaj? Odgovora verjetno ne bom dobila, si pa želim, da bi slišala jasno besedo. Da je greh greh, grešnik pa človek, ki mu je treba pomagat. S konkretnimi ukrepi.

Z zaporom, če je naredil kaznivo dejanje. A je to tako težko razumet?

Težava je prepletenost in mimikrija zla. Tudi zato molk ni zlato in še manj odogovor. Pravzaprav je nekaj najslabšega, kar smo dobili od vodsva ene, svete, katoliške in apostolske Matere.

Ne spreglejte: