(Ne)vidna Koroška

Slovenci po svetu | 15.01.2019, 11:39 Matjaž Merljak

Prvi konec tedna v novem letu je že tradicionalno rezerviran za novoletno srečanje v Tinjah. Pripravljata ga tamkajšnji Katoliški dom prosvete Sodalitas in združenje katoliških izobražence pri Katoliški akciji v Celovcu. Med organizatorji letošnjega, ki je potekal v soboto in nedeljo, 5. in 6. januarja, je tudi Kulturno društvo Mohorjan iz Prevalj. Geslo letošnjega Duh ne pozna meja se že navezuje na obletnico plebiscita prihodnje leto.

O izzivih življenja na Koroškem, kulturnem udejstvovanju in gospodarskem sodelovanju so govorili na sobotni popoldanski okrogli mizi. Tik pred njo so predvajali dokumentarni film Sine legibus - Po poteh 1976. Prikazuje zgodbo o tem, kako so štirje fantje iz Sel leta 1976 bojkotirali preštevanje manjšine, ugrabili volilno skrinjico in sežgali glasovnice. Dokumentarni film odlično predstavi akcijo posebne vrste in življenje Koroških Slovenk in Slovencev nasploh.

Režiserka Milena Olip je bila ena od gostij okrogle mize. Poleg nje pa še mag. Rudi Vouk - strokovnjak na področju ustavnega prava in iniciator desetletja odprtega vprašanja dvojezične topografije, politično profiliran član narodne skupnosti; dr. Karla Oder iz Mežiške doline, iz Koroškega pokrajinskega muzeja, pionirka čezmejnih projektov in evropske dimenzije regionalizma in Karl Hren - rojak iz Žitare vasi, direktor Mohorjeve Celovec, enega še živih slovenskih podjetij, politično zavzeta osebnost. Moderator je bil dr. Dejan Valentinčič, odličen poznavalec zamejstva in izseljenstva.

Karla Oder je spregovorila o življenju v Mežiški dolini in Dravogradu po plebiscitu leta 1920, ki je področje odrezal od matičnih in upravnih središč. Med obema vojnama se je iz avstrijske Koroške v Mežiško dolino preselilo okoli 10.000 ljudi. To je pokrajini pustilo trajen pečat, saj so lahko v Sloveniji v polnosti pokazali svojo ustvarjalnost. Omenila je tri: pravnika Josipa Šašla, nadučitelja Vinka Möderndorferja in duhovnika Stickerja.

Rudi Vouk je naglasil, da se je položaj koroških Slovencev od leta 1976 do danes drastično spremenil. Takrat je bila v manjšini neka enotnost, danes je ni, tudi ni čutiti borbe proti pritiskom, ki skušajo manjšini omejiti pravice. Celo tako daleč je prišlo, da nekateri razmišljajo, da je biti član manjšine nacionalizem. Poudaril je, da pa danes ljudje v Celovcu upajo na glas govoriti slovensko, v krajih, kjer so postavili dvojezične krajevne napise, pa tudi tisti, ki prej niso in človek niti ni mislil, da znajo. Opozoril je na poskuse, ki hočejo vidno dvojezičnost okrniti. Pokazal je na zavest, ki je med manjšino zaspala, prav tako je ni v Sloveniji, sploh v politiki, ki je z ustanovitvijo ministra brez resorja, pristojnega za Slovence v zamejstvu in po svetu, manjšinskim vprašanjem dala nižjo težo. Z zaskrbljenostjo je omenil sodobne migracije iz Slovenije v Pliberk in okolico, saj da ni opaziti sodelovanja s tamkaj živečo manjšino.

Karl Hren je bil navdušen nad kulturnim razcvetom med manjšino, a je zaskrbljen na gospodarskim delovanjem in tudi sodelovanjem. Slovenci na avstrijskem Koroškem so bili od 19. stoletja ekonomsko v podrejenem položaju, po drugi svetovni vojni je bila strani jugoslovanskega režima prisotna razdeljenost. Manjšina je še manjša, kot je bila pred 50-imi leti. Slovenci so tudi zaradi močnega pečata, ki ga je pustila Slovenska gimnazija v Celovcu gospodarsko na boljšem položaju, zato pa je manjša pripravljenost zavzeti se za pravice, ki so jim kratene.

Tudi Rudi Vouk se je ustavil ob veliko boljši izobraženosti slovenskega dela prebivalstva v deželi, a to je po drugi strani past, saj na ozemlju ni dovolj ustreznih delovnih mest, zato prihaja do bega možganov. Pokazal je na nevarnost, da bo nenehnih prizadevanjih, ki je vidi predstavniki manjšine vlagajo v uresničitev določb 7. člena Avstrijske državne pogodbe, manjšina potrebuje novo strategijo, potrebuje odgovore na izzive sedanjega časa. Hren je temu dodal, da do preboje ne pride, ki je manjšina razcepljena in retardirana.