Ljubljana, sobota, 25. november 2017, 08:52

Ta nori junij

Marta Jerebič
Foto © Rok Mihevc
%s1 / %s2

Še tri dni. Pa ne odštevam samo v imenu otrok, ampak tudi v imenu nas staršev. Ta nori junij. Komaj čakamo, da bo šole konec in bo vsaj za dva meseca konec priganjanja otrok, naj naredijo nalogo in naj se učijo.

Marsikdo bo sicer tu pametoval, češ saj v šolo hodijo otroci in morajo biti za to sami odgovorni. Tudi sama sem že večkrat rekla, da sem jaz svojo šolo naredila. A če otrok ne bi vsaj priganjala k učenju, zahtevala, da vsaj preberejo obravnavano snov, se ne bi nobeden učil. Raje bi brali stripe, igrali nogomet ali karkoli drugega. Vznemirljivih motečih dejavnikov je danes več kot dovolj. Na vprašanje: »Ali znaš?« takoj odgovorijo: »Ja.« Pa jih eno stvar vprašaš in nimajo pojma. In se izgovarjajo, da pišejo šele čez en teden. Potem pa zadnji dan tulijo, da je snovi preveč in da si to do jutri ne bodo mogli vse zapomniti. Vam je to kaj znano? Zato sem na vsake toliko časa prisiljena sitnariti, da se učijo. Morda se jih bo sčasoma pa le kaj prijelo … Vsaj v tem upanju zato sitnarim in tudi v upanju, da si pridobijo delovno navado učenja.

Kakorkoli, ta nori junij se bliža h koncu. Želim vam, da bi zadihali. Da bi se sprostili s stvarmi, ki jih radi delate. Sama rada preberem kakšno lahkotno knjigo - romantično, nezahtevno, a hkrati knjigo, ki ti da vsaj nekaj dobrih misli ali tem za razmišljanje. Ameriški pisatelj Nicholas Sparks, ki je znan predvsem po svoji prvi knjigi in tudi filmski uspešnici Beležnica, je eden takih avtorjev, katerih knjige sem doslej kar požirala. Bile so prava poslastica. Do njegove zadnje. Toda ta me je globoko razočarala že na prvih straneh.

Sparks je kot katoličan v knjige vnašal katoliške vrednote. Vsaj kakšen od likov je hodil v cerkev. Če filmske priredbe, ki so sledile holywoodskemu trendu, pustimo ob strani, v knjigah večinoma ni spodbujal vedenja, ki bi bilo v nasprotju s krščanskimi vrednotami. Do njegove zadnje knjige. Pri kateri se je prodal najnovejšim holywoodskim trendom.

V svojem osebnem življenju se je Sparks leta 2015 ločil od žene Cathy, ki je bila neke vrste muza za vse njegove knjige. Ta rana ločitve se je po mojem mnenju pokazala že v njegovi predzadnji knjigi. Ne izžareva več take romantike in takega mojstrskega sloga kot prejšnje. Iz nje v ozadju že veje bolečina.

V najnovejši knjigi, ki govori prav o ločitvi, pa je sestra glavnega junaka lezbijka, ki ima partnerico, s katero razmišljata tudi o otroku. Ko se njun oče odloči, da celotna družina ne bo več hodila v cerkev, ker je duhovnik izrazil nestrinjanje s takšnim življenjem, je zapisal, da bi se lahko veliko ljudi na svetu lahko veliko naučilo od tega očeta.

Holywoodski trend je tak, da skoraj ni več filma ali knjige, kjer ne bi bil vsaj stranski lik istospolno usmerjen. Takšne vsiljene LGBT vsebine nas prepričujejo, da je teh oseb več, kot jih je v resnici. Neka ameriška raziskava je pokazala, da Američani predvsem zaradi njihove zastopanosti v popularni kulturi menijo, da jih je v ameriški družbi 23 odstotkov in več, v resnici pa jih le 3 ali 4 odstotke.

Tudi v velikem deležu sodobne mladinske in otroške literature so prisotni junaki z istospolno usmerjenostjo. Imajo pozitivne vloge ‘kul’ stricev, frajerskih tet, sosedov ali prijateljev.

Tako se že tudi za Cankarjevo tekmovanje pojavljajo takšne knjige, pa čeprav imajo to noto samo v naslovu. Ampak, zakaj je sploh potrebno izzivati? Dejstvo, da se je Sparks prodal tem trendom, lahko razumem le v smislu, da mu je ločitev zadala tako globoko rano, da se mu ne zdi več vredno boriti se za vrednote, ki jih je doslej zagovarjal. Pa bi jih kot avtor svetovnih uspešnic lahko še naprej. Ob ocenah knjige na Amazonu in podobnih straneh se sicer pojavlja vprašanje, ali jo je sploh napisal Sparks sam. Slog je povsem drugačen, liki dolgočasni, knjiga nasploh nezanimiva. Eden od komentatorjev je zapisal: »Sparks, moraš prositi svojo ženo, da pride nazaj, sicer se bojim, da je tvoja kariera pisatelja končana.« V komentarjih, kjer izražajo razočaranje nad knjigo, se sicer vsi osredotočajo na glavnega junaka, nihče ne problematizira LGBT vsebine, kar pomeni, da se je v ameriško družbo zares usidrala kot nekaj normalnega. A iz komentarjev veje dejstvo, da ljudje hočejo brati in hrepenijo po večni ljubezni.

Če to povežemo s šolo, knjigami in učbeniki, bomo morali pošteno spremljati, kaj našim otrokom vsiljuje sodobna šola. Že sedaj je bilo kar nekaj primerov vsiljevanja teorije spola in podobnega.

Komaj se bo torej končal ta nori junij, bo pred nami že ta nori september. Do takrat pa vam želim, da boste v roke uspeli dobiti kakšno knjigo ali si pogledali kakšen film, ki vas ne bo pustil razočaranih in praznih, ampak vam bo res nekaj dal.


Ne spreglejte: