Kardinal Rode: Država naj Cerkvi omogoča možnost delovanja v kulturi in šoli.

Slovenija | 28.05.2017, 12:52 Marta Jerebič

Kardinal Franc Rode je dopoldne v župnijski cerkvi sv. Jurija ob Ščavnici daroval sveto mašo ob 100 – letnici majniške deklaracije. V pridigi je o dr. Antonu Korošcu, ki je prebral to deklaracijo v dunajskem parlamentu, spregovoril kot o človeku, kristjanu in duhovniku. Poudaril je, da je stoletnica Majniške deklaracije, preroški korak v smer slovenske samostojnosti, priložnost, da se globlje zavemo te odločilne spremembe v naši zgodovini.

»Dejstvo državne samostojnosti mora prežariti globine nase kolektivne zavesti. Dan neodvisnosti, 24. junij 1991, moramo doživeti kot zarjo novega slovenskega tisočletja. Ob prelomu s preteklostjo se mora spremeniti v temelju tudi naša nesrečna zgodovinska zavest. Postati mora vesela in sproščena, prešerna in gosposka.«

Ob tej priložnosti po besedah kardinala Rodeta velja razmišljati tudi o pomenu moralnih vrednot za narod in državo, ki pa jih ne proizvaja politika, predsedstvo države, državni zbor ali politične stranke. Njihov vir so druge instance civilne družbe: karizmatične osebnosti, pesniki, misleci, urejene družine, duhovna središča, Cerkev.

»Država naj tem instancam omogoča možnost delovanja v kulturi in šoli. Zgodovinsko gledano so te instance, v našem primeru zlasti Cerkev, najbolj zanesljivi vir duhovnih vrednot, brez katerih družba ne bo trdna in uspešna. Država potrebuje stalni dotok moralnih energij, brez njih grozi nestabilnost ali zastoj. Razpase se korupcija, prevladuje sebičnost, vzpostavi se diktatura močnejših in nasilnih.«

Kardinal Rode je izrazil prepričanje, da je v slovenskem narodu dosti skritih energij, znanja, talentov in delavnosti, da iz Slovenije naredimo domovino, kjer bo prijetno živeti, gospodarsko uspešno, kulturno in duhovno bogato.

Med današnjo prireditvijo so odprli tudi spominsko sobo dr. Antona Korošca. Med udeleženci dogodka je bil tudi predsednik države Borut Pahor.

Pridiga kardinala Franca Rodeta (vir Radio Vatikan)

Anton Korošec je izhajal iz preproste kmečke družine. Ko izgovorimo te besede, pomislimo na bornost kmečkih domov v tistih časih in na majhne družinske posesti in si predstavljamo ponižano in medlo rajo, apatično in brez volje do življenja, in kot naročena se nam ponuja se Cankarjeva paradigma o narodu hlapcev. Ne vem, če je kakšna beseda bolj zgrešena in v škodo slovenskemu značaju kot ta. To besedo sijajno postavlja na laž prav ta kraj. Ko se ozremo naokoli po tej prleški deželi, naletimo na plejado izjemnih mož, ki niso samo čast teh krajev, ampak presegajo meje svoje ožje domovine. Daleč od vsakega hlapčevstva smo tu pred pravim plemstvom duha: Fran Miklošič, Davorin Trstenjak, Božidar Raič, Jakob Missia, Ksaver Meško, Bratko Kreft, Edvard Kocbek in se kdo. Med njimi ima posebno mesto dr. Anton Korošec.

2. V njem vidim mladega Štajerca brez kompleksov, ponosnega na svoje korenine in kmečko poreklo. Bister in odločen se kmalu zave, kaj hoče. Že kot bogoslovec se zanima za družbeno in politično življenje. Posebno mu je pri srcu problematika kmečkega stanu, za kar ga navduši Janez Evangelist Krek.

V letih študija v bogoslovju se zjasni in utrdi njegova istovetnost: močna narodna zavest, čut pripadnosti katoliški Cerkvi kot duhovnemu občestvu in temelju evropske kulture, sprejem avstrijskega cesarstva kot skupne domovine različnih narodov. Mladi Korošec razmišlja s svojo glavo in po svojih potih prihaja do novih spoznanj. Čredna miselnost mu je tuja. V svojem mladostnem zanosu trdno upa, da bo njegov narod kljub majhnosti prav s poštenimi in pokončnimi značaji zmogel vse tisto, kar zmorejo drugi narodi, bolj številni, politično in gospodarsko močnejši.

Kmalu po novi masi 1895 sprejme uredništvo Slovenskega gospodarja, tedaj pomembnega tednika zlasti na Štajerskem, ki je obravnaval socialno problematiko slovenskega kmeta, spuščal pa se je tudi na politično področje. Korošec se že tedaj zavzema za slovensko samostojnost in za zbliževanje z južnimi Slovani.

Avgusta 1899 piše: »Slovenci se morajo udomačiti v nove časovne razmere ter se čutiti samostalen, za življenje sposoben narod, ki je z drugimi narodi, tudi z Nemci, docela jednakopraven. Klečeplazenje mora izginiti, če ne izginili bodo Slovenci.«

Samozavest, ki se izraza v teh besedah, in predanost svojemu narodu mladega duhovnika nezadržno vodita v politiko, kar v tistih časih ni bilo nič nenavadnega. Po prvem neuspelem poskusu leta 1902 je štiri leta kasneje sijajno izvoljen v dunajski parlament kot poslanec SLS. Njegova življenjska pot je dokončno začrtana.

3. V tem trenutku se nam Korošec predstavi kot izklesan politik: prijetna zunanjost (»najlepši slovenski kaplan«, ugotavljajo ženske), gosposko vedenje, prodoren politični analitik, dober govornik, skratka, močna, privlačna osebnost. »Eden redkih Slovencev,« ugotavlja Janko Prunk, »ki jim je bila ¬ kljub kmečkemu poreklu dana voditeljska državniška natura.« »Eden redkih Slovencev«, ugotovitev se ujema s tem, kar je o Slovencih leta 1938 pisal britanski konzul v Zagrebu Thomas Rapp. »Marljivi, vztrajni in počasnega mišljenja, so Slovenci dobri podrejeni uslužbenci, iz njihovih vrst pa izide le malo voditeljev,« poroča Rapp svojim nadrejenim v Londonu.

4. Kljub izredno uspešni, dolgi politični karieri, je bil Korošec osebno preprost in skromen človek. Njegov družbeni položaj je zahteval svoje, a ga ni izkoriščal za lastno bogatenje. V Beogradu je stanoval v najeti hiši, v Ljubljani pa je bil zadovoljen s skromno sobo v Marijanišču. Kot edino dediščino od doma si je pridržal vinograd, kamor je rad povabil prijatelje.

5. Njegovo miselno obzorje, ki je poganjalo iz njegovih korenin, se je kmalu izkristaliziralo. Mnogo kasneje, v obdobju Aleksandrove diktature, je takole opredelil slovensko kulturno istovetnost: »Po katoliški veri smo člani kulturne zajednice Evrope, iz nje izvira vsa naša narodna moč in naša vera v bodočnost.«

Kot katoličan zavrača liberalizem, framasonstvo in socializem. Posebno je pozoren na komunizem, ki se predstavlja kot nova politična sila v Evropi. »Za edinega resnega nasprotnika, s katerim se moramo boriti, smatram samo komunistično stranko. Samo dvoje je danes možno: ali bo bodočnost naša katoliška ali pa bo komunistična.«

Čeprav je bil v svojih nazorih neomajen, v svojih nastopih jasen in dosleden, je bil v stiku s političnim nasprotnikom vljuden in pragmatičen, pripravljen na kompromise, samo da je obranil življenjske interese slovenskega naroda.

6. Anton Korošec, politik in duhovnik, ali bolje rečeno duhovnik in politik. Kot tak je užival zaupanje in spoštovanje pred vojno zelo vernega slovenskega naroda. Ljubljanski škof Jeglič, znan, da je zlahka nasedel čenčam, ki so krožile o duhovnikih, je 5. julija 1914 zapisal v svoj dnevnik: »Kreku in Korošcu ne zaupam, ker sta manj dobra duhovnika, pa sta na čelu našega kluba na Dunaju.« (str. 591). Štiri leta kasneje, že v novi državi SHS, pa je zaskrbljen zapisal: »Sploh se za dr. Korošca bojim, se v Ljubljani hodi brez kolarja, kar ni najboljše znamenje« (26. 12. 1918, str. 772). Kljub temu je 1917. brez omahovanja podprl idejo o Majniški deklaraciji in jo tudi prvi podpisal, drugače od ljubljanskega župana Ivana Tavčarja, ki je okleval in primaknil svoj podpis šele potem, ko je zvedel, da za deklaracijo stoji škof Jeglič. Ko je videl, kako pomembno vlogo igra Korošec v Beogradu, je bil vesel, da tudi v novi državi uživa velik ugled in dela za slovenske interese: »Kralj ima Korošca rad, pozna njegovo spretnost in odločnost, samo zoprno mu je, ker je pop. Nedavno je dobil celo vabilo, naj prestopi v pravoslavje. Človek bi mislil, da je tako vabilo nemogoče, in vendar.« (1. 11. 1926, str. 954}.

Naravnost slabi pa so bili odnosi z nuncijem Pellegrinettijem, ki ni mogel razumeti Koroščevega težkega položaja sredi bizantinskih spletk v Beogradu. Očital mu je, da se boji pravoslavnih in zapostavlja katoliško Cerkev. »Korošec to obsojanje obžaluje in ga boli. Ako hoče ostati v vladi, mora biti izredno oprezen,« je zapisal Jeglič 8. novembra 1928 (str. 1005). Ko se je postavil proti konkordatu med Jugoslavijo in Svetim Sedežem, ga je Pij XI. hotel izobčiti, a so ga prepričali, da razhajanje v politiki ni zadosten razlog za cerkveno kazen.

Ti nesporazumi z Vatikanom pravzaprav ničesar ne povedo o Korošcu kot duhovniku. Kljub temu je med ljudmi užival neskaljen ugled narodnega voditelja. Kot politik se je pač obnašal politično. Ob pogrebu 1940 ga je škof Rozman označil kot »vzornega duhovnika, ki se je v cvetu svoje živahne in zdrave mladosti ves, brez pridržka, postavil v službo svojega naroda, kateremu je posvetil vse svoje sposobnosti, vse moči, da ga popelje na pot, ki vodi v svobodo, blagostanje in lepšo bodočnost.«

7. Anton Korošec je bil skoraj pol stoletja v prvi vrsti političnega dogajanja pri nas. Ob vseh menjavah vladarjev in prehajanja iz ene države v drugo je imel pred očmi edinole vitalne interese slovenskega naroda. Ko je videl, da v Avstriji nimamo prihodnosti, se je od zadnjega cesarja Karla, ki je južnim Slovanom končno ponudil samostojno državo v okviru monarhije, oktobra 1918 poslovil z besedami: »Majestat, es ist zu spat.« Vladar ni mogel verjeti, da ga pregovorno zvesti Slovenci zapuščajo. Zakril si je obraz in se zjokal, medtem ko se je Korošec tiho umaknil. Objektivno je bila država SHS glede na mednarodno konstelacijo v tistem trenutku najboljša možnost ali najmanjše zlo. In Korošec se je pragmatično odločil zanjo. Ko se je leta 1989 rušil komunistični imperij in so se narodi osvobajali, bi Korošec navdušeno pozdravil rojstvo slovenske države. S svojo politično modrostjo, s svojim državniškim čutom, s svojo nesebično ljubeznijo do Slovenije pa je trajen zgled vsem, ki jim je narod zaupal vodilno vlogo v državi.

8. Stoletnica Majniške deklaracije, preroški korak v smer slovenske samostojnosti, je priložnost, da se globlje zavemo te odločilne spremembe v naši zgodovini. Dejstvo državne samostojnosti mora prežariti globine nase kolektivne zavesti. Dan neodvisnosti, 24. junij 1991, moramo doživeti kot zarjo novega slovenskega tisočletja. Ob prelomu s preteklostjo se mora spremeniti v temelju tudi naša nesrečna zgodovinska zavest. Postati mora vesela in sproščena, prešerna in gosposka.

Ob tej priložnosti velja razmišljati tudi o pomenu moralnih vrednot za narod in državo: poštenost, delavnost, resnicoljubnost, pravičnost, spoštovanje človekovega dostojanstva in svobode, ljubezen do bližnjega, nedotakljivost življenja od spočetja do smrti, sočutje do revnih, bolehnih in zapuščenih. Brez njih družba ne more shajati. Teh vrednot pa ne proizvaja politika, ne predsedstvo države, ne državni zbor, ne politične stranke. Njihov vir so druge instance civilne družbe: karizmatične osebnosti, pesniki, misleci, urejene družine, duhovna središča, Cerkev.

Država naj tem instancam omogoča možnost delovanja v kulturi in šoli. Zgodovinsko gledano so te instance, v našem primeru zlasti Cerkev, najbolj zanesljivi vir duhovnih vrednot, brez katerih družba ne bo trdna in uspešna. Država potrebuje stalni dotok moralnih energij, brez njih grozi nestabilnost ali zastoj. Razpase se korupcija, prevladuje sebičnost, vzpostavi se diktatura močnejših in nasilnih.

Nasa država je mlada. Gradimo jo vsak dan, vsak na svojem mestu. To je živ organizem, ki raste, ko državljanom omogoča, da uveljavljajo svoje sposobnosti, jim odpira nove ustvarjalne možnosti.

V slovenskem narodu je dosti skritih energij, zal mnoge odhajajo v tujino. Dosti je pameti in volje, dosti znanja in talentov, dosti delavnosti, da iz Slovenije naredimo domovino, kjer bo prijetno živeti, gospodarsko uspešno, kulturno in duhovno bogato.

Ob tem pa ne pozabimo, kje smo in koliko nas je: dva milijona na ozemlju z dvajset tisoč kvadratnimi kilometri. To naj nas navaja k treznosti. Ni pa treba stalno poudarjati, kako smo majhni. Res je, nimamo se kam siriti, celo v odprto morje bi nam radi zaprli pot. Toda če se ne moremo razmahniti v širjave, se lahko vzpenjamo v višino in prodiramo v globine. Tu ni meja. Možnosti moralne veličine in kulturnega vzpona so neomejene. V tem bomo našli svoje uresničenje in svojo srečo na tem svetu in v večnem kraljestvu pri Bogu.