Ljubljana, ponedeljek, 18. december 2017, 11:47

Devetdeset let pogumnega skesanca

Benedikt XVI. in Frančišek
Foto © CTV/ANSA
%s1 / %s2

Na samo veliko noč bo, kot že nekajkrat v svojem življenju, rojstni dan praznoval upokojeni papež Benedikt XVI. Spodobi se in pravično je, da temu osebnemu prazniku namenimo nekaj besed.

Kaj želeti devetdesetletniku?

Seveda spravi človeka izrekanje dobrih želja komu, ki je v teh letih, skoraj nujno v zadrego. Celo, če gre za osebnost, ki jo osebno izjemno cenim. Običajni ‘Na mnoga leta’ je lahko primeren, lahko pa izzveni kot čisti cinizem. Verjetno tudi nisem edini, ki bi si želel prebrati še kaj izpod peresa nemškega pontifeksa, vendar mi je izrekanje tovrstne želje nekako preprečil že sam, ko je svojo zadnjo knjigo naslovil Zadnji pogovori. Navsezadnje sem pri izražanju pretirano vznesenih voščil omejen z lastnim spraševanjem, ali je način življenja, kakršnega ima nekdanji kardinal Ratzinger (in o katerem vem malo), res tisto, kar si je želel ali kar je imel ob svoji odpovedi petrinski službi v mislih. Nedvomno namreč ni bilo nikoli lahko in niti danes ni lahko biti nekakšen “drugi papež” v ustanovi, ki se ji da pripisati marsikaj, vendar zagotovo ni narejena za dva papeža.

Zatorej se bom ob Benediktovem življenjskem jubileju omejil na nekaj kratkih misli o njem samem. Začel bom s suho podmeno, da je bil njegov osemletni pontifikat s človeškega vidika bržkone neuspešen. Nastopil ga je kot nekak upravitelj dediščine dolgega obdobja svojega priljubljenega predhodnika, v katerem je tudi sam igral pomembno vlogo. Vsekakor še ni bila izrečena zadnja beseda o tem, ali je bil Ratzinger zares “palica”, s katero je poljski pontifeks udrihal po zagovornikih drugačnih teoloških konceptov od svojih, kakor je to menda znal povedati sloviti štajerski škof Grmič. Ampak verjetno ne zgrešim veliko, če rečem, da ga je javnost tako doživljala. Predvsem pa je z njim povezovala drugo etapo papeževanja Janeza Pavla II., ki je za razliko od dinamične prve do danes že obveljala za obdobje splošne stagnacije.

Izziv Benediktovega lastnega krmarjenja Petrove barke je bil torej, kako prenesti pozitivne in dragocene prvine predhodnikovega v nov čas. Očitno mu je spodletelo. Tega ne kaže samo statistika, ki zgovorno priča o nemotenem nadaljevanju pustošenja galopirajoče sekularizacije prav v okoljih, posebej pri srcu nemškemu papežu. Kar sicer ne pomeni, da je drugačen Frančiškov slog prinesel kakšno spremembo. V Nemčiji je leta 2014, že po njegovem nastopu, Cerkvi namreč obrnilo hrbet skoraj 218.000 oseb, kar je za šestino več kot kadar koli v Benediktovem obdobju. Naslednjega leta 2015 je sicer izstopilo manj ljudi, a še vedno za kakšnih tisoč več kot v “najslabšem” Benediktovem letu 2010.

Glavni koncilski “skesanec”

Zato je pomembnejši pokazatelj Benediktovega neuspeha od statistike neizrekljiva strast, s katero se je toliko ljudi v zadnjih štirih letih oklenilo upanja, da bo papež Frančišek “vse naredil novo”. Lahko bi govorili celo o valu revolucionarnih pričakovanj, ki so resda najmočnejša kar med Frančiškovimi vrstniki ali njihovimi nekaj mlajšimi učenci, ki so gulili šolske in fakultetne klopi med zadnjim koncilom ali kmalu po njem, vendar še zdaleč niso omejena samo nanje.

Seveda pa ima globoka zamera do upokojenega pontifeksa vsaj pri starejši generaciji “revolucionarjev” globlje korenine celo onkraj Nemčeve vloge “palice” Janeza Pavla II. Slabo pritajeni bes na Bavarca iz Marktla, viden v tem, da v času svojega pontifikata ta ni mogel narediti ničesar prav, tudi ko so bila njegova dejanja neoporečna in nedvomno usmerjena v prihodnost, po mojem temelji na dejstvu, da je Ratzinger vsekakor sodil med vidne in navdušene sooblikovalce koncilske prenove. Leta 1963 ga tako slišimo ob nastajanju prelomne konstitucije Sacrosanctum Concilium reči, da so “sile prenove močnejše, kot bi si lahko kdor koli mislil”. Leta 1968 objavi, lahko bi rekli, da v istem duhu, svojo najznamenitejšo knjigo, Uvod v krščanstvo, ki je odtlej doživela ničkoliko ponatisov.

Toda Joseph Ratzinger drugače kot mnogi njegovi vrstniki in kolegi ni prepričan, da sodi h koncilski prenovi tisti del dogajanja zlasti v sedemdesetih letih, ki mnogokrat nosi elemente miselnosti “Vse delam novo” in vodi na umetnostnem in liturgičnem področju pogosto v neki čudaški katoliški ikonoklazem. Nemec (tudi) svojega koncila vsekakor ne razume kot vabila k ekstatični revoluciji in prevrnitvi vsega izročila. To že kmalu jasno pove, širši javnost na najbolj znani način v Poročilu o verskem stanju. Za mnoge koncilske sopotnike in njihove epigone postane tisto, čemur se v mafijskem žargonu reče “skesanec”. Tega mu mnogi do danes niso odpustili.

Poštena pot v neznano 

V Ratzingerjevem odnosu do pokoncilskega dogajanja se zrcalita ista poštenost in trma, s katerima je izpeljal svoje najosupljivejše dejanje. Februarja 2013 se je odločil, da se ne more več pretvarjati, da lahko kot šestinosemdesetletnik s kopico drugih, osnovnejših težav zares vodi tako veliko skupnost, kot je Cerkev. In je to (spet) povedal in naredil edini logični korak. Ki pa se je zdel dotlej nemogoč in ki je tudi zanj osebno pomenil korak v negotovost. Četudi je morda mislil, da lahko svojo prihodnost kot še vladajoči papež načrtuje do zadnje podrobnosti, bržkone ni bilo tako. Omenjeno daje njegovemu pogumu, ne glede na ugovore kritikov, še toliko večji lesk.

Povsem možno je, da bo pontifikat Benedikta XVI. v cerkveni zgodovini utonil v pozabo, se utopil med prelomnima papeževanjema Janeza Pavla II. in Frančiška. Toda vsaj za majhno skupino vernic in vernikov je bil prelomen celo ta. Benedikt je namreč v še eni pogumni gesti “pomilostil” katoličanke in katoličane, zveste predkoncilskemu liturgičnemu izročilu, ki so bili vse od prve adventne nedelje 1969 v nekakšnem znotrajcerkvenem predpeklu. Še dolgo bo trajalo, da bodo iz njega prilezli v glavah nekaterih duhovnikov in sovernikov, toda nemški papež je zanje opravil najpomembnejše delo. Ko je razglasil, da njim ljuba liturgična oblika zgodovinsko ni nikoli prenehala veljati in da je zgolj “izredna oblika” enega samega rimskega obreda, je popravil tisto, kar je bilo zamujeno v pokoncilski evforiji, ko je za vse odprta Cerkev na to skupino vernikov povsem pozabila. Vem, bili so drugi, težki časi. Da ne bi žalil čustev tistih katoličank in katoličanov, ki prav z liturgično reformo povezujejo koncil kot ribo s petkom, modro ni uslišal želje tradicionalistov, da bi kot papež javno maševal “po starem”. A zaradi Summorum pontificum so kljub temu njegovi veliki dolžniki. Svojo hvaležnost pa bodo v prihodnje najlepše pokazali s tem, če bodo podobno kot on cenili zadnji koncil, h kateremu je toliko prispeval.

Vir: Časnik.si


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: