Na obisku pri človeški ribici

Oddaje | 04.03.2016, 14:32 Blaž Lesnik

V času, ko človeška ribica izlega jajčeca v Postojnski jami, smo se odpravili na obisk k tem zanimivim živalim v jamski laboratorij Tular. Tam jih trenutno živi kar 41. Gre za edini tak laboratorij pri nas, v katerem preučujejo ekologijo in vedenj človeške ribice ter njene prilagoditve na jamsko okolje.

Vznemirljivo srečanje s to skrivnostno živaljo, na katero smo Slovenci upravičeno ponosni, se je začelo z zanimivim skokom v zgodovino jame Tular. Prvi jo je l. 1689 opisal že znameniti J. V. Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske. Jama je naravovarstveno pomembna kot klasična lokaliteta jamskega hrošča.

Speleobiolog Marko Aljančič (1933–2007) je l. 1960 jamo preuredil v jamski laboratorij in v njem naselil kolonijo človeške ribice. Poleg podzemeljskega laboratorija v Moulisu v francoskih Pirenejih je to edini kraj na svetu, kjer se človeške ribice razmnožujejo izven svojega naravnega habitata. Od leta 2002 v Tularju raziskujejo tudi majhno kolonijo izjemno redke črne človeške ribice, ki so jo v naravi našli le v Beli Krajini (v okolici izvira Dobličica).

S sinom pionirja Tularja biologom Gregorjem Aljančičem in njegovo ženo Magdo (krasoslovko in doktorico gegrafije) smo govorili tako o zgodovini raziskovanja človeške ribice, njenem življenju in posebnostih kot tudi ogroženosti v naravnem okolju. Tular namreč deluje tudi kot zatočišče za poškodovane človeške ribice. Poplave jih občasno izplavijo iz podzemlja in na sončni svetlobi so zelo ranljive. Reši jih lahko le hitro in strokovno ukrepanje. Zato so ustanovili SOS telegon za človeško ribico - naključni najditelj naj čim prej obvesti zatočišče na telefon SOS Proteus: 031/ 804 163. Od l. 2008 so preučuili več kot 20 primerov, 15 živali pa so rešili in jih vrnili v njihovo izvorno populacijo.

Slovenski kras s človeško ribico je eden od svetovnih simbolov naravne dediščine in čistega okolja. Od tam namreč izhaja najpomembnejši vir pitne vode v Sloveniji. Zagotavljanje njenega negotovega obstoja pa ni le dolžnost države, temveč skrb naše družbe: od naravovarstvenih služb do vsakodnevnega ravnanja prebivalcev na kraških območjih.