Frančišek in Kirill o veri in svetu, v katerem živimo

| 19.02.2016, 14:39

Srečanje papeža Frančiška in moskovskega patriarha Kirilla je gotovo prvovrstni zgodovinski dogodek zadnjega tedna. Nekaj zaslug pri tem si po našem rojaku nadškofu Jurkoviču smemo pripeti na svoje prsi tudi slovenski kristjani. Pri tem ne gre pozabiti na vse tiste slovenske duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se v duhu ekumenizma že pred drugim vatikanskim koncilom navduševali, izobraževali in pripravljali na zbližanje obeh Cerkva. Tako bi že pokojni ekumenist Stanko Janežič ob tem dogodku zagotovo iz dna duše zapel zdravljico Frančišku in Kirillu »Na mnogaja ljeta«. Z njim pa vsi tisti, ki so desetletja dolgo delovali v rimskem zavodu Rusikum, kot bratje Žužek, s sedanjim mariborskim nadškofom Cviklom na čelu in slovenskim jezuitom Markom Ivanom Rupnikom in njegovim centrom Aleti, ki z umetnostjo in teološko mislijo ter duhovnostjo tlakuje pot zbliževanja med vzhodnim in zahodnim delom krščanske Evrope ali obema poloma pljuč, kot bi to imenoval sveti papež Janez Pavel II. Ne nazadnje je v tej smeri deloval tudi kardinal Rode, ki je skupaj s kardinalom Poupardom organiziral znanstvene simpozije v Moskvi in Ljubljani. Vsekakor dolga pot priprav na to zgodovinsko srečanje ne bo mogla mimo Slovencev, ki po svoji geostrateški legi sodimo med vzhod in zahod, med tradicijo beneškega patriarhata in carigrajsko tradicijo slovanskih bratov Cirila in Metoda.

Mnogi so si prizadevali za to, da bi prav Slovenija ponudila prostor za takšno zgodovinsko srečanje, ki se je na presenečenje mnogih zgodilo v oddaljeni Kubi; ta zgodovinsko gledano z obema cerkvama in njunim razkolom nima nič skupnega. Zakaj je bila izbrana prav Kuba, bo verjetno še dolgo predmet špekulacij vatikanologov in drugih interpretov tega dogodka. Če bi naredili vzporednico med Janezom Pavlom II. in Frančiškom, potem bi se v tem interpretativnem ključu dalo zadevo videti na način, da tako, kakor si je Janez Pavel II. prizadeval, da se podre berlinski zid in železna zavesa ter da evropski narodi zaživimo v večji pravičnosti in miru, tako si sedanji papež prizadeva, da se podre socialna in gospodarska zavesa med ameriškim severom in jugom. Ne gre pa prezreti tudi dejstva, da je komunistična Kuba postala zgodovinski kraj srečanja dveh verskih voditeljev. Kot je Kuba svojo vlogo po eni strani sprejela z veseljem in ponosom, je po drugi s tem tudi priznala, da brez vere in brez verskih voditeljev ne gre. Še več, ti jo pomagajo vračati na zemljevid normalizacije.

Nobenega dvoma ni, da so bili vsi detajli tega srečanja dobro domišljeni in skrbno pripravljeni in da bomo o njih kaj več zvedeli morda v kakšni knjigi spominov nadškofa Jurkoviča, ki sedaj odhaja v Ženevo, kar je tudi dobro premišljena poteza Svetega sedeža, saj ga pošilja v epicenter mednarodnih organizacij kot eksperta za Rusijo in druge vzhodne države, v katerih je preživel dobršen del svoje diplomatske kariere.

Nekateri komentatorji, med njimi seveda naši domači na prvem mestu, tega zgodovinskega srečanja niso razumeli izven političnega konteksta, oziroma so ga celo opredelili kot izrazit politični dogodek. Takšno razlago nam ponujajo tisti, ki se njihovo obzorje začne in konča pri politični perspektivi. Vendar življenje in zgodovina ni samo politika, a hkrati je seveda res, da se tako pomembnih dogodkov ne da postaviti izven določenega političnega konteksta.

Pri tem je prav, da izpostavimo dejstvo, da je v skupni izjavi govor o Siriji in Ukrajini. Če je politični interes Vatikana in Moskve v Siriji skupen, namreč obramba ostankov krščanstva, zagotovo v Ukrajini lahko prej govorimo o različnih interesih obeh strani. Patriarh Kirill je zaradi Putinove bližine moral s stisnjenimi zobmi pristati na to, da je obsodil spopad v Ukrajini. Papež Frančišek pa bi brez omembe Ukrajine izgubil na svoji verodostojnosti pri prizadevanju za mir na Bližnjem vzhodu. Vprašanje Sirije in Ukrajine tudi ni postavljeno v isti kontekst, kar je prav, saj so humanitarne posledice v enem ali drugem primeru pomembno različne. Različna pa je tudi zgodovina kristjanov na teritoriju Sirije in Ukrajine. V prvem primeru gre za skupno dediščino pred razkolom obeh Cerkva, v drugem pa za dediščino, ki je v določeni meri posledica razkola; tako je aktualna naloga kristjanov in vodstva obeh cerkva v obeh primerih različna. Ko gre za Sirijo in kristjane na tem področju, je v ospredju vprašanje mučeništva, preganjanja, uničevanja krščanskih sledi s strani islamističnih ekstremistov, zato je z vidika verstev pozitivni prispevek lahko medverski dialog, kot poudarja izjava v 13. točki.

V Ukrajini in na teritoriju Rusije pa je v ospredju medcerkveno vprašanje, ki zadeva odnos med rusko pravoslavno Cerkvijo, grkokatoliki in uniati ter katoliško Cerkvijo. Tako lahko govorimo o dialogu med kristjani različnih tradicij in skupne veroizpovedi ali o medcerkvenem dialogu, ki lahko prispeva k reševanju političnih napetosti v Ukrajini.

Glede na to, da sta oba verska voditelja umeščena v Evropski geostrateški prostor, sta Evropi posvetila sorazmerno malo prostora, vsaj na prvi pogled. Kar sta povedala pa je za sedanji in prihodnji evropski trenutek pomembno in odločilno. Tako sta posvarila pred integracijo v evropski kontekst, ki ne bi »spoštovala verske identitete« in ki ne bi bila sposobna ustvariti ravnotežja med odprtostjo do drugih ver ter krščanskimi koreninami Evrope. Kristjane na Vzhodu in Zahodu prosita, naj se združijo pri ohranjanju »evropske duše«, ki jo je dva tisoč let oblikovalo krščanstvo. S tem sta odgovorila na ideologijo multikulturalizma, ki izkorišča begunsko in migrantsko krizo za razvodenelost verske tradicije na evropskih tleh in za nasprotovanje katolištvu pod krinko verskega pluralizma in vrednostnega relativizma.

Slednjemu sta odmerila dobršen del izjave, ko sta se družno in zelo nedvoumno postavila na stališče družine kot »naravnega središča človeškega življenja in družbe«, ki je utemeljena na zakonski zvezi kot zvezi med enim moškim in eno žensko. Na tej točki je pravoslavni Vzhod veliko bolj trden kakor katoliško Zahod, zato je razumljiva tudi pobuda, da se kristjani obeh delov Evrope na tem področju zavzamejo za skupne vrednote in tiste civilizacijske pridobitve, ki ne bodo ogrozile ne začetka, ne konca človekovega življenja, katerega središče je družina.

Za razumevanje tega zgodovinskega srečanja obeh cerkvenih voditeljev pa je osrednjega pomena točka 5 v izjavi, ki je nekakšna skupna veroizpoved po tem, ko je izrečeno priznanje in dejstvo razkola zaradi razumevanja in razlaganja »naše vere v Boga, enega v treh osebah, Očeta, Sina in Svetega Duha«. Ob tem je citiran odlomek iz Janezovega evangelija, ki govori o enosti vseh kristjanov, kakor je Sin eno z Očetom. Poziv k medsebojni edinosti, ki bi bila sposobna preseči razlike tradicij, je nedvoumen in naloga prihodnosti.

Ko gre za vprašanje podobe Boga, pa sta tudi nedvoumno obsodila vsako sklicevanje na Boga v primerih nasilja in terorja. S tem pa sta odgovorila tudi tistim, ki se kar naprej trudijo, kako bi politične, gospodarske, socialne in druge vzroke za vojskovanje predstavili kot posledico monoteističnih religij. Manipulacija z Bogom, ko gre za nasilje islamistov ali za vojaške posege Putina oziroma bogatih zahodnih držav, odpade. Tako sta v točki 13. zapisala: 'Popolnoma nesprejemljivi so poskusi opravičevanja kriminalnih dejanj z verskimi gesli. Nobenega dejanja ne moremo storiti v imenu Boga, »kajti Bog ni Bog nereda, ampak miru«, kot pravi apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom.'