Direktor Družine Tone Rode
AUDIO: Rode v Kočevskem rogu: Za pravilno osveščanje spomina moramo izhajati iz resnice
Slovenija | 14.06.2015, 18:51
Spominske slovesnosti v Kočevskem rogu se je poleg več tisoč ljudi udeležilo tudi nekaj predstavnikov javnega življenja. Pred začetkom svete maše so vence pred brezno pod Krenom položili predsednik države Borut Pahor, predstavniki Nove slovenske zaveze ter strank SDS, NSi in SLS.
Bogoslužju je sledil kulturni program, v katerem je zbrane nagovoril direktor Družine Tone Rode. Uvodoma je spomnil, da bi bilo na tem svetem kraju, kjer so bili pobiti tisoči, prav samo moliti ali molčati. "Zbrani smo, da se poklonimo žrtvam komunistične revolucije na Slovenskem. Spoštljivo se spominjamo vseh naših mrtvih, predvsem vrnjenih domobrancev, neoboroženih članov slovenske narodne vojske, mučenih in umorjenih po koncu druge svetovne vojne, zamolčanih vse do časa demokratizacije in osamosvojitve Slovenije ter še vedno obrekovanih, brez dobrega imena in časti, ki si jo zaslužijo. K njim se vsako leto vrača duh s hvaležnostjo, s prepričanjem, da je njihova žrtev izprosila milost ter je že in še bo obrodila duhovne sadove za ves slovenski narod."
Rode meni, da spomin potrebujemo živi in ne mrtvi, čeprav bi nekateri radi preteklost pozabili in spomin izbrisali. "Za pravilno osveščanje spomina moramo izhajati iz resnice, biti ponižno odprti za vso nepredvidljivo, tudi bolečo težo resnice. Res je možno začasno zgraditi konsenz na mitu, vendar mit, ki temelji na laži, nima samo kratkih nog, temveč tudi rakavo drobovje in zakrknjeno srce."
Med politiki, ki so se poleg predsednika države udeležili spominske slovesnosti, so bili predsednik SDS Janez Janša, evropski poslanec Lojze Peterle, vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko, poslanki SDS in NSi Anja Bah Žibert in Iva Dimic ter predsednica NSi Ljudmila Novak, ki je za naš radio povedala: "Da vsak dobi dostojen pokop, da vsak dobi grob, to je civilizacijska norma, da lahko bližnji žalujejo. Tudi v javnosti se mora spremeniti dojemanje tega dogajanja, da zagovarjamo resnico in govorimo o njej."
Da Kočevje dobiva s spominsko slovesnostjo tisto veljavo, ki jo mora imeti, pa je dejal župan Vladimir Prebilič. "Večkrat javno ponavljam, da si narod zgodovine ne more izbirati, a mora jo ovrednotiti, spoštovati in se iz nje učiti."
Med sveto mašo in v programu, ki je sledil je pel Mešani pevski zbor Anton Foerster iz Ljubljane, ki ga vodi Damijana Božič Močnik, sodelovali so tudi Vrhniški pritrkovalci. Zbranim sta skupaj z zborom in posebej zapela še Bernarda Fink Inzko in Marko Fink, sodeloval je igralec Ivo Ban. Zbrane je v uvodu v slovesnost po maši v imenu Nove slovenske zaveze nagovorila Marija Zgonc.
S hizopom jih pokropi, z vejico roženkravta in rožmarina, z blagoslovljeno vodo večnega spomina!
(…)
S hizopom jih pokropi te mrtvaške križevepotce, nage mučenike, skozi ječ krike, povezane kot na povodce na blede žice, zasramovane, zapljuvane v lice, zlakotnele, poniževane, na vretena natezane, razčetverjene in razrezane in v srce zaklane; pognane v hribe pod nože kot pod ostre šibe, pehane nad brezen obronke s telesi kot rože potonke in s streli v vratove vržene v podzemske rove, v jame in prepade med kamenje in gade, kopa h kopi, krvava reka…
O zemlja slovenska, kdaj boš zrna semenska dvignila iz jame…?
Tine Debeljak, Črna maša za pobite Slovence.
Na tem svetem kraju, kjer so bili pred 70. leti mučeni in ubiti tisoči naših rojakov, bi se spodobilo samo moliti ali molčati. Kaj reči, da ne bi izzvenelo banalno, nespoštljivo, površno?
Zbrani smo, da se poklonimo žrtvam komunistične revolucije na Slovenskem. Spoštljivo se spominjamo predvsem vrnjenih domobrancev, neoboroženih članov Slovenske narodne vojske, mučenih in umorjenih po koncu druge svetovne vojne, zamolčanih vse do časa demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, sicer pa še vedno obrekovanih, brez dobrega imena in časti, ki si jo zaslužijo. K njim se vsako leto vrača duh s hvaležnostjo, s prepričanjem, da je njihova žrtev izprosila milost ter je že in bo še obrodila duhovne sadove za ves slovenski narod. Bog jim daj večni mir in večno srečo odrešenih, nam pa pogum in vztrajnost, da bomo zvesti pričevalci svojemu narodu!
Ta dan spomina potrebujemo živi, ne mrtvi. V postmodernih časih se mnogim zdi spomin nekaj zastarelega, celo nelagodnega. Življenje nas vabi, naj živimo iz dneva v dan, od izkustva do izkustva. A le spomin nam daje perspektivo, zgodovina nas ukoreninja v čas, nam daje smer in smisel. Zaradi spomina vemo, kdo smo. Kot pravi filozof Milan Komar: »Človek nima preteklosti, človek je preteklost. Kar kdo ima, to lahko zavrže, kar pa je, tega ne more zavreči, to lahko samo potlači. (…) Sedanjost kot taka vsebuje in ohranja preteklost, sedanjost vsebuje in pripravlja prihodnost. Živeti polno in globoko sedanji čas pomeni živeti čas v vsej njegovi trirazsežnosti. To je pogoj naše zakoreninjosti v danem dejanstvu, naše človeškosti in vsega našega razmaha«.
Za pravilno osveščanje spomina pa moramo izhajati iz resnice. Biti ponižno odprti za vso nepredvidljivo, tudi bolečo težo resnice. Res je možno začasno zgraditi konsenz na mitu, vendar mit, ki temelji na laži, nima samo kratkih nog, temveč tudi rakavo drobovje in zakrknjeno srce.
Dovolite, da danes ponovim pomenljive besede ljubljanskega nadškofa in metropolita, izrečene pred nekaj tedni na Brezjah: »Ne moremo si torej zatiskati oči pred vso resnico, saj nas bo po Jezusovi besedi resnica osvobodila. Ko je namreč en del Evrope proslavljal mir in svobodo, si je drugi del Evrope nadel črne rute in potihoma, na skrivaj ihtel za pomorjenimi. To so bili strašni časi: eni so igrali na harmoniko in prirejali mitinge, drugi pa so padali v brezna in rudniške rove, za njimi pa so ostajali žalujoči, ki niso smeli žalovati. (…) Čeprav se je vojna končala, je po sredi našega naroda zazijal prepad, iz katerega še vedno vpije vprašanje, ki ga je Bog postavil Kajnu: „Kje je tvoj brat?“ (1 Mz 4,9).«
Zato nikakor ne moremo mimo dejstev, ki so pripeljala do ene izmed največjih tragedij v zgodovini slovenskega naroda. Ne moremo molčati, dokler ne bo napočil nov čas iskrenega skupnega vrednotenja vsega, kar se nam je zgodilo. Naša dolžnost in odgovornost je, da preprečimo, da bi se zmote in napake s preteklosti, ki so povzročile toliko gorja, še kdaj ponovile.
To pa je težka naloga, saj kot pravi mislec Alain Besançon v uvodu k slovenski izdaji knjige Zlo stoletja: "Spomin po naravi teži k izbrisu. Gre skoraj za biološki proces. Pogosto je bilo trpljenje pod komunizmom tolikšno, da ljudje o njem ne želijo govoriti. (...) Za delovanje spomina je potreben nenehen napor.” Besançon zaključi s to mislijo: "Slovenija je doživela poboj vojaških ujetnikov in družbene elite. Ta mirna dežela je imela osem koncentracijskih taborišč, več kot trideset taborišč prisilnega, "poboljševalnega" in "družbeno koristnega" dela. Deželo je režim stiskal v mislih in degradiral v navadah. Slovenski narod mora sam preprečiti brisanje spomina. Če ne poznamo preteklosti, smo v nevarnosti, da jo ponovimo."
Letos obhajamo 70. letnico konca II. svetovne vojne in prav je, da ob tej priložnosti obnovimo spomin na nekaj zgodovinskih dejstev s postaj slovenskega križevega pota, od nemškega napada na Jugoslavijo do tragičnega razpleta vojne:
Vojno in okupacijo slovenskega ozemlja s strani nemških, italijanskih in madžarskih sil so komunistični aktivisti izkoristili kot edinstveno priložnost, da izpeljejo revolucijo.
Milovan Đilas priznava sledeče o načrtu partije: »Od vsega začetka je bilo jasno, da so si komunisti že pred kakršnim koli bojem z okupatorjem prizadevali za poznejšo izključno oblast, z namenom, da se je treba bojevati proti vsaki drugi skupini, ki bi se prav tako pripravljala na odpor proti okupatorju. Vse nekomuniste je bilo treba na koncu bodisi uničiti ali kompromitirati zaradi domnevne kolaboracije.«
Zgodovinski pogled na potek vojne kaže, da sabotažne akcije partizanov niso bistveno ovirale okupacijskih sil. So pa te akcije sprožile težke povračilne ukrepe: aretacije, pošiljanje v koncentracijska taborišča. usmrtitve, streljanje talcev.
Zato so se Slovenci od leta 1942 dalje odločali za samoobrambo in ustanavljali vaške straže, ki so nastale spontano in samoiniciativno. Sestavljali so jih možje, ki so svoje družine in domove skušali braniti pred ropanjem, požiganjem in umori.
Z Dolomitsko izjavo so 28. februarja 1943 komunisti dokončno izločili iz OF vse nekomunistične organizacije ter si prisvojili absolutno vodstvo.
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so komunisti s pomočjo italijanskega orožja vaške straže in četnike premagali v Grčaricah in Turjaku. Revolucionarji so se maščevali nad poraženci tako, da so mučili in pobili jetnike ter ranjence, kar je onemogočilo vsako misel na kasnejše sodelovanje.
Ustanovitev Slovenskega domobranstva je bila odgovor na izredno stisko po zlomu Italije. Domobranstvo je nastalo kot reakcija na ravnanja komunistov, predvsem pod vtisom likvidacij ujetnikov na Kočevskem.
Zaradi prodiranja rdeče armade in domačih revolucionarjev sta se po 6. maju 1945 slovenski Narodni odbor in Slovenska narodna vojska večinoma umaknila v britansko okupacijsko cono na Koroškem, kjer so jih Britanci nastanili v taborišču Vetrinj. Z njimi je šlo nekaj tisoč civilistov.
Britanci so Slovenske domobrance konec maja predali Titovim četam, ki so zagrešile nad njimi množičen zločin.
Po koncu vojne ni bilo prave osvoboditve temveč je zavladalo obdobje totalitarnega režima, očitnega teptanja človekovih pravic in obračunavanja z resničnimi in namišljenimi nasprotniki nove oblasti.
Slovenija je bila resnično osvobojena šele 25. junija 1991.
Ta veriga dogodkov na en ali drug način usodno zaznamuje slehernega Slovenca in nas slej ko prej privede do tragične resničnosti, ki jo skriva kočevski gozd.
Po Sloveniji je dokumentiranih več kot 600 grobišč. Danes vemo, da se je ob koncu II. svetovne vojne na slovenskih tleh zgodil največji pomor neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni v Evropi, največji pomor neoboroženih prebivalcev Slovenije vseh časov, da je največje morišče Hrvatov v njihovi zgodovini na naših tleh in da gre za skupaj nad 100.000 pomorjenih, od tega več kot 15.000 Slovencev.
Štiriindvajset let po osamosvojitvi, našo domovino, dejansko prestreljeno s prikritimi grobišči, domovino, kjer sicer ne vladata več enoumje in revolucionarni teror, še pestijo brezbrižnost, strah in samocenzura. Ranjen spomin izkrivlja preteklost, prevaran pogled sprejema namišljeno sedanjost, naivno upanje v prihodnost pa prebuja nove-stare utopije, ki spet obljubljajo, da je s človeško voljo možno doseči raj na zemlji. Slovenski sodobnik se zanima predvsem za samega sebe, se izogiba soočenju s preteklostjo in zapira oči pred verbalnim in telesnim nasiljem, pred malimi in večjimi krivicami, dokler se vrstijo in dogajajo drugim. Na sistemski ravni nam ujetost v vzorce iz starega režima, tako v politiki, pravu, kulturi, medijih in gospodarstvu ter neodločenost za pretrganje z nedemokratičnimi praksami, kratita življenjsko energijo, da se dušimo v malodušju in se vrtimo v začaranem krogu samouničevanja in navidezne brezizhodnosti, ki usodno vpliva na vse, predvsem pa na mlade. Slovenci smo danes žal bolj atomizirana množica posameznikov kakor pa skupnost, ker trenutno še ne zmoremo zedinjenja okoli najbolj osnovnega vrednostnega skupnega imenovalca: da je vsako človeško življenje nedotakljivo in sveto, da so svoboda in pravičnost, odprtost za resnico v stvareh, dogodkih in ljudeh ter spoštovanje in sočutje do vsakega člana, civilizacijski imperativi zdrave družbe. Nemogoče je ustvariti trdno skupnost brez spoštovanja in skrbi za sočloveka, brez občutljivosti za krivico, ki se zgodi bližnjemu.
V časih, ko se na videz spet temni na obzorju, se ne smemo pustiti zavesti v malodušje. Iz nešteto grobišč se oglaša vest, ki se ne da utišati. Slovenci hočemo živeti v miru, spravljeni s seboj in med seboj. Prepričan sem, da je to iskrena želja tihe večine. Za to pa moramo ozavestiti in na novo ovrednotiti našo preteklost ter pretrgati s starim sistemom privilegijev, ideološkega favoriziranja in klientelizma ter enkrat za vselej vzpostaviti družbo enakih možnosti ter istih pravil za vse. Spodbujati moramo veselje do življenja. Pogum za tveganje v zaupanju. Samoiniciativno ustvarjalnost. Delo za skupno. Odprtost za različne oblike slovenstva v zamejstvu in zdomstvu, odprtost za druge, ki želijo obogatiti naš skupni prostor. Verujmo in delajmo, da se bo proces soočenja z našo zgodovino pospešeno nadaljeval, da bo resnica zasijala v vsej svoji zapletenosti, žalosti in tragiki pa tudi v vsej slavi in veličini, za notranjo osvoboditev celotnega naroda in za sproščenost njegovih življenjskih sil. Upajmo, da se bodo dediči starega režima nekoč odrekli titoizmu in komunizmu znotraj t.i. Narodno osvobodilnega boja. Ob tem ostajamo odprti za vse, ki so v tem gibanju iskreno videli rešitev za slovenski narod, še posebno v pokrajinah, kjer se je ta boj poistovetil z resničnim bojem proti fašističnemu zatiranju, pa čeprav je bil zlorabljen za dosego ciljev komunistične partije – za totalitarni prevzem oblasti.
Ob uvodu sem prebral odlomek iz Črne maše. Črno mašo je pesnik Tine Debeljak napisal v begunstvu, komaj štiri leta po množičnem pomoru z zvijačo vrnjenih rojakov, ločen od svoje družine, ki ni mogla za njim, v popolni negotovosti glede prihodnosti. A prav to navidezno brezupno izhodišče ga je utrdilo v veri, ga odprlo metafizičnemu razumevanju smisla zgodovine, ga soočilo s spoznanjem, da smo pokojni in živi eno občestvo, da smo lahko vsi udje Kristusovega mističnega telesa. S svojo Črno mašo je hotel vse Slovence, žive in pokojne, združiti okoli mašne daritve in jih zbrati v eno ljudstvo pred Bogom upanja, resnice in ljubezni. Z molitvijo zadoščevanja za lastne grehe in grehe vsega naroda, z darovanjem trpljenja naših rojakov, s prošnjo za žrtve in krvnike je ustvaril bogoslužno besedilo za blagoslov, odpuščanje in nov začetek.
Dragi rojaki, ne pozabimo, da so mnogi izmed teh, ki so bili tu pobiti, pravi Kristusovi mučenci, in zato naši priprošnjiki v nebesih za boljšo Slovenijo in boljši svet. Ti naši mučenci so izjemna duhovna sila, ki čaka, da jo resnično vzamemo za svojo in se je dejansko poslužimo, s sklenjenimi rokami. Priporočajmo jim našo sedanjost in prihodnost in živimo v prepričanju, da samo Kristusovo odrešenjsko sporočilo lahko premaga raka našega ranjenega duha.
Zato se zavedajmo nenadomestljivega poslanstva pričevanja, naj srce govori srcu. Zvestoba Bogu, našim rajnim, narodu in domovini, zavezanost resnici, svobodi in pravičnosti, hrepenenje po resničnem miru in sožitju so razlogi, da vztrajamo na tem mestu.
Naj zaključim z verzi, ki sem jih zapisal pred dvajsetimi leti:
Ob oltarju ki je most v brezmejnost, stik svetnega z Neskončnim, tok ustvarjenega k Stvarniku, most grešnega k podnožju Svetega, vez preko časa in oceanov, mólimo.
Tu so mučenci.
Njih telesa so pretrpela sovraštvo in smrt.
Njih duše uživajo Večnega, a njih spomin še trpi krivico človeka.
O Bog, ti poravnaj, kar ni gladko, Ti znižaj goré in zalij doline, Ti sodi, Ti poplačaj; Ti vôdi korake.
Prósimo Te za mrtve in žive, za žrtve in rablje, za verne in neverne, za sovražne in ljubljene, za te, ki poslušajo in tiste, ki nočejo slišati.
Za vse dvigamo pogled k Resnici.
Za vse je ne pozabimo za zastorjem izteklih ur.
Sprejmi daritev, sprejmi mrtvih dopolnjeni čas, sprejmi živih iztekajoče se dni, sprejmi molitev teh rok, sprejmi križ teh ramen, sprejmi molitev teh ust.
Utrdi zvestobo teh src.
Utrdi pogum teh vesti.
Utrdi spomin teh duhov.
Po darovanem trpljenju, po zadoščenju mučencev, spreobrni nam duše.
