20 let: Cerkveni dogodki v očeh informativnega programa

| 18.11.2014, 08:24 Rok Mihevc

Veliko cerkvenih dogodkov doma in po svetu se je zgodilo v 20 letih našega delovanja. Nekaj najbolj pomembnih je zbrala novinarska ekipa in opisala tudi svoja doživetja ob spremljanju in poročanju.

ODSTOP PAPEŽA BENEDIKTA XVI.; piše Marjana Debevec

Kot strela z jasnega me je na praznik lurške Matere Božje leta 2013 zadela novica, da je papež Benedikt XVI. napovedal svoj odstop. "Potem ko sem si večkrat izprašal vest pred Bogom, sem prišel do gotovosti, da moje moči zaradi velike starosti niso več primerne za dobro opravljanje petrinske službe.“

Benedikt XVI. je bil prvi papež po 600 letih, ki je odstopil s položaja. Zato se mi je takrat to dejanje zdelo skoraj nemogoče. Spominjam se, kako smo spremljali njegov pozdrav s kardinali. Mnoge je trenutek, ko so mu poljubili papeški prstan, mu stisnili roko in z njim izmenjali nekaj besed, ganil do solz. Polno čustev je bilo tudi slovo nemškega papeža od osebja državnega tajništva Svetega sedeža in vseh zaposlenih v vatikanski apostolski palači. Ko se je helikopter, ki ga je popeljal proti Castel Gandolfu, dvignil v nebo in obkrožil kupolo bazilike svetega Petra, so se po vsem Rimu oglasili cerkveni zvonovi. Pri pristanku pa so ga pričakali številni verniki. Zahvalil se jim je za vso ljubezen in dodal, da je le preprost romar, ki začenja zadnji del svojega potovanja na zemlji. „Toda želel bi z vsem srcem, z ljubeznijo in molitvijo, premišljevanjem in vso notranjo močjo še naprej delati za skupno dobro ter za dobro Cerkve in vsega človeštva.“

Blagoslov zbranim je bilo njegovo zadnje javno dejanje, nato se je umaknil pred očmi sveta. Benedikt XVI. po novem nosi naziv papež emeritus, še naprej nosi preprosto duhovniško obleko bele barve, sta bila pa uničena njegova papeški prstan in papeški pečat. Šele kasneje smo tudi javnost in novinarji izvedeli, da je papež dolgo premišljeval o tej svoji odločitvi in molil za pravi korak. In postajalo nam je vedno bolj jasno, da Cerkev ne stoji na eni osebi, ampak na Kristusu, ki je njen edini pravi temelj.

Bila sem na radiu, ko so 19. aprila 2005 izgovorili njegovo ime – ime novega papeža. Ob izvolitvi tega velikega profesorja in misleca sem se kar malo nejeverno spraševala, kako bo ravnal v odnosu z ljudmi, z množicami. Poznali smo ga namreč kot bolj zaprtega in resnobnega. Pa sem se kmalu prepričala o nasprotnem. Če so ga prej mnogi označevali za konzervativnega, pa je s svojo prvo okrožnico Bog je ljubezen, podrl vse meje. Pokazal se je za bolj naprednega od vsega liberalnega sveta.

Ob nastopu službe je dejal, da bo njegov program izvrševati Božjo voljo in tudi v odločitvi za odstop ji je sledil. Mogoče tudi ni naključje, da se je prav v letu vere odločil odpovedati se svoji službi. Mogoče nas s tem spodbuja, da našo vero vzamemo še bolj zares, še bolj odgovorno, ne glede na papeža, na škofe ali duhovnike, smo za Cerkev odgovorni tudi mi.

IZVOLITEV PAPEŽA FRANČIŠKA; piše Marjana Debevec

Po odstopu papeža Benedikta smo z nestrpnostjo pričakovali, kdo bo novi Petrov naslednik. V novinarski redakciji smo po vstopu kardinalov v konklave na velikem ekranu nenehno spremljali dim iz dimnika sikstinske kapele. Težko opišem občutja, ki so me preplavila, ko je na večer 13. marca 2013 ob 19. uri in 6 minut bel dim naznanil, da je Cerkev dobila papeža. Po prvih vzklikih navdušenja sva se s prof. dr. Rafkom Valenčičem odpravila v studio. Sledila je dolga ura čakanja, ki sva jo preživela v pogovoru, pa tudi v ugibanju, kakšne lastnosti naj bi imel novi papež. Priznam, da sem imela pripravljene prevode kar nekaj življenjepisov kardinalov, katerih imena so se največkrat omenjala v medijih kot najbolj možnih kandidatov za bodočega papeža. Ko pa je kardinal protodiakon izgovoril Bergoglievo ime, sva oba ostala brez besed. Kdo je to?, so mi mrzlično krožile misli po glavi. Naši novinarji so hitro izbrskali njegov življenjepis v italijanščini in mi ga prinesli. Aha, videla sem, da je jezuit, da prihaja iz Argentine, več pa mi ni bilo znanega. Potem pa se je pojavil v loži vatikanske palače in s prvimi besedami segel do srca vsakega človeka. „Bratje in sestre, dober večer.“ Ganila pa nas pa je tudi njegova prošnja: „Preden bo škof blagoslovil ljudstvo, vas prosim, da vi prosite Gospoda, da me blagoslovi. To je molitev ljudstva, ki prosi blagoslova za svojega škofa.“ In spet je svoj nagovor sklenil s preprostim: lahko noč! Takoj smo začutili, da smo dobili preprostega papeža, papeža, ki je človek ob človeku, papeža, ki cilja na bistveno in se ne boji nikakršnih ovir. In to se je v naslednjih mesecih le še potrdilo.

EVHARISTIČNI KONGRES IN BEATIFIKACIJA MUČENCA ALOJZIJA GROZDETA; piše Marjana Debevec

Ko se danes spominjamo nekaterih vidnejših dogodkov, ki smo jih spremljali v informativnem programu v zadnjih dvajsetih letih, gotovo ne moremo mimo velike slovesnosti, ki je močno zaznamovala Cerkev na Slovenskem – to je bil evharistični kongres 13. junija leta 2010, ko smo Slovenci dobili drugega blaženega.

Stadion v Celju je preplavilo 32 tisoč navdušenih vernikov, ki so z bučnim ploskanjem pozdravili razglasitev Alojzija Grozdeta za blaženega. V molitvi z nami pa je bil v teh trenutkih tudi papež Benedikt XVI., ki je pri opoldanskem nagovoru dejal: „Alojzij Grozde je še posebej častil evharistijo, ki je hranila njegovo neomajno vero, sposobnost žrtvovanja za odrešenje duš in njegov apostolat v Katoliški akciji, da bi druge mlade pripeljal h Kristusu.“

Zbrane je s svojim ognjem misijonske gorečnosti nagovoril Pedro Opeka. Zbrane verne je s svojim pričevanjem spodbudil, da bi znali živeti evharistijo.

Novinarji Radia Ognjišče smo v času evharističnega kongresa pomagali pripraviti tiskovno središče, od koder so lahko predstavniki medijskih hiš pošiljali novice in prispevke. Za nas je bila to neponovljiva izkušnja oznanjevanja evangelija. Hkrati pa je bila to tudi velika priložnost, da smo se povezali z novinarji, ki sicer ne prihajajo iz katoliških medijev in jim pokazali lepoto naše vere.

SVETOVNI DAN MLADIH; piše Marta Jerebič

V zadnjih dvajsetih letih se je zvrstilo 8 svetovnih dnevov mladih, ki jih je v 80-ih letih prejšnjega stoletja začel sv. papež Janez Pavel II. Od začetka delovanja našega radia smo lahko spremljali dogajanje v Manili na Filipinih leta 1995, v Parizu leta 1997, v Rimu leta 2000, v Torontu leta 2002. Te je vodil Janez Pavel II. Benedikt XVI. je bil prisoten v Koelnu leta 2005, Sydneyju leta 2008 in Madridu leta 2011, Frančišek pa v Riu de Janeiru leta 2013. Glavne dogodke iz Rima in Toronta smo tudi neposredno prenašali na naših valovih. Moj spomin na te SDM-je, kot jih označujemo s kratico, je osredotočen predvsem na svetovno srečanje mladih v Rimu, saj sem se ga tudi sama udeležila kot romarka, pa tudi kot poročevalka za Radio Ognjišče, na koncu pa sem ob prenosu dogajanja preko radia pristala celo kot bralka prevodov papeževih besedil in pričevanj mladih. To je bilo nasploh moje prvo branje v živo, zato se mi je dogodek še toliko bolj vtisnil v spomin. Živo mi v spominu ostaja zasidrana podoba dveh milijonov prižganih svečk, ki so se raztezale po ravnini okrog rimske univerze Tor Vergata, ter papeža Janeza Pavla II., ki je kljub bolezni, ki je že leta 2000 postajala vse bolj očitna, z roko v taktu udarjal ob stol in spodbujal mlade. S tem je nakazoval, kako je kljub starosti, po srcu še vedno mlad. Med svetovnimi srečanji mladih se mi je v spomin vtisnil tudi križev pot v Sydneyju, ki ga je režiral Mel Gibson. Dogodek je za v živo spremljala kolegica Nataša Ličen, sama pa sem ga po delčkih gledala le po televiziji. Seveda pa se po mojem mnenju nič ne more primerjati s himno SDM-ja iz Rima. Emmanuel.

POSTAVITEV NOVIH ŠKOFOV IN ODSTOPI; piše Petra Gorše

Trenutki, ki so imeli v minulih dvajsetih letih zgodovinski pomen za Cerkev na Slovenskem, so gotovo slovesneje in širše odmevali med slovenskimi verniki prav zato, ker smo jih med poslušalce ponesli tudi z našega radia. Tako je bil velik dan 6. april 2007, ko je Cerkev poleg ljubljanske metropolije dobila še mariborsko in s tem nove škofije. Odlok papeža Benedikta XVI. je prebral apostolski nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castello: »V Sloveniji se ustanovi tri nove škofije: v Celju, v Murski Soboti in v Novem mestu. Mariborska škofija se povzdigne v nadškofijski sedež kot glava nove cerkvene pokrajine.« Metropolija s sedežem v Ljubljani od tedaj zajema koprsko in novomeško škofijo ter ljubljansko nadškofijo.

Papež je za mariborskega nadškofa in metropolita imenoval Franca Krambergerja, za celjskega ordinarija Antona Stresa, za murskosoboškega Marjana Turnška in za novomeškega Andreja Glavana, ki je bil dotlej pomožni ljubljanski škof. Kot je ob imenovanju dejal škof Stres, je to »vsekakor velik dogodek za Cerkev na Slovenskem, bl. Anton Martin Slomšek se prav gotovo tega z nami veseli«. Škof Turnšek je izrazil prepričanje, da je to »prav gotovo zastonjski božji dar, ki se ga lahko in se ga moramo skupaj veseliti, vendar bo to za nas vse tudi skupna naloga«. Škof Glavan pa je povabil k zaupanju, »da se bo z ustanovitvijo škofij sprostila nova duhovna energija, če bomo edini v sodelovanju in medsebojni bratski povezanosti in če bomo za pravo modrost in za prave odločitve skupaj prosili in molili«.

Ob razglasitvi preureditve slovenske cerkvene pokrajine je takratni ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran med drugim izrazil veliko hvaležnost Svetemu sedežu, veselje nad ustanovitvijo novih škofij, hkrati pa je opozoril na delo, trud in sodelovanje vseh, da bodo nove škofije mogle izpolniti naloge, ki bodo v korist vsem. »Potrebno je zaupati v delovanje Božjega Duha v zgodovini in imeti pred očmi predvsem pozitivne vidike: večjo preglednost škofije, boljši stik med župnijami in škofijo, bolj neposredno vodenje škofije, povečanje zavesti pripadnosti in s tem povečanje zavzetosti za sodelovanje, bolj neposreden stik škofa z verniki in podobno«.

Nadškof Uran je ljubljansko nadškofijo vodil še naslednja tri leta, nato pa prav na dan 15. obletnice Radia Ognjišče, 28. novembra 2009, svetemu očetu dal odpoved službi zaradi poslabšanega zdravja, službo pa je prevzel celjski škof Stres. Čez slabi dve leti, 3. februarja 2011, in ravno nekaj časa po razkritju finančnih dolgov Nadškofije Maribor, je 3. februarja 2011 odstopil tudi njen nadškof Kramberger. Nasledil ga je dotedanji nadškof pomočnik in murskosoboški škof Turnšek.

Po dveh letih in le nekaj mesecev po prihodu novega Petrovega naslednika, papeža Frančiška, je Sveti sedež tako mariborskega kot ljubljanskega nadškofa Turnška in Stresa zaradi odgovornosti pri finančnem zlomu v Mariboru pozval k odstopu in tako sta tudi odgovorila, v upanju, da bo njuna odpoved prispevala k obnovi življenja v Cerkvi na Slovenskem. To nedeljo, ko bo Radio z Gala koncertom praznoval svojo 20. obletnico, pa bomo v Nadškofiji in metropoliji Ljubljana priča slovesni umestitvi novega nadškofa Stanislava Zoreta.

BEATIFIKACIJA DRINSKIH MUČENK; piše Helena Škrlec

„V vsakem mučeništvu je nekaj absolutnega, volja ostati zvest do konca tudi za ceno življenja. In tu nam s svojo krvjo spregovorijo blažene drinske mučenke. V tem času verske brezbrižnosti in duhovne plitvine, v času, ko mnogi pozabljajo na Božje zapovedi, moramo ponovno odkriti vrednost in lepoto zvestobe, popolne zvestobe Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju.“ Te besede je izrekel kardinal Franc Rode v pridigi pri sveti maši, s katero se je naša krajevna Cerkev 22. oktobra 2011 zahvalila za beatifikacijo svojih rojakinj, sester Krizine Bojanc in Antonije Fabjan. Dober mesec prej, torej 24. septembra 2011, smo namreč Slovenci po blaženih Antonu Martinu Slomšku in Alojziju Grozdetu dobili še dve priprošnjici pri Bogu.

Sestri Krizina in Bojana sta bili na čast oltarja povzdignjeni skupaj s sestrami Berchmano Leidenix iz Avstrije, Julo Ivanišević iz Hrvaške in Bernadeto Banjo iz Madžarske. Vseh pet je v prvi polovici prejšnjega stoletja na Palah, nedaleč stran od Sarajeva, skrbelo za otroke različnih narodnosti in ver ter negovalo bolnike. Decembra 1941 so njihov samostan izropali in požgali četniki ter sestre odvedli v Goražde. Potem ko niso želele prelomiti obljube čistosti, so umrle nasilne smrti. Njihov grob je postala reka Drina. Približno 70 let pozneje jih je v imenu papeža Benedikta XVI. za blažene razglasil prefekt kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato. Med 18 tisoč romarji sta se nekaj več kot 700-im, ki so na slovesnost pripotovali iz Slovenije, pridružila tudi radijska sodelavca Alen Salihović in Helena Škrlec. Obema v posebej lepem spominu ostaja trenutek, ko je kardinal Amato prebral vsebino obrazca beatifikacije. V olimpijski dvorani Zetra v prestolnici Bosne in Hercegovine, ki je ob tej priložnosti postala največje svetišče sarajevske nadškofije, sta se razlegla ploskanje in pesem. Sliko drinskih mučenk je odkrila vicepostulatorka postopka sestra Ozana Krajačič, ki sta jo uspela ujeti tudi pred mikrofon. „Potrebujemo takšne pričevalce vere in zvestobe redovniškim obljubam, zvestobi življenjski odločitvi.“

Poln simbolike je bil večer pred slovesnostjo beatifikacije. Bdenja v Cerkvi Kraljice rožnega venca v Sarajevu se je udeležila tudi ekipa Radia Ognjišče. Poleg skupnega sajenja palme, ki je znak mučeništva, in ubranega petja številnih mladih jo je ganila molitev rožnega venca v maternih jezikih drinskih mučenk, ki je združila pet narodov. Marsikdo jih prej ni poznal. „Zdi se, da mnogim vernikom, odkar smo imeli zahvalno mašo v Žužemberku, res nekaj pomenijo - so jim blizu kot preproste žene, ki so zrasle sredi naše dolenjske pokrajine, iz tistega preprostega kmečkega življenja, in to jih je tudi posvetilo,“ je ob prvem obhajanju njihovega godovnega dne, ki je 15. decembra, poudaril novomeški škof Andrej Glavan.

Upamo trditi, da smo drinske mučenke slovenskim vernikom dodobra približali tudi prek naših valov. Predvsem želimo, da bi v srcih ljudi ostalo sporočilo blaženih: Sprejeti in nositi svoj križ, ki ni kazen, ampak pot v odrešenje.

Papež Janez Pavel II. prvič v Sloveniji, maj 1996; piše Tone Gorjup

Poslanstvo katoliškega radia je na prvem mestu oznanjevanje in posredovanje veselega oznanila. Zato smo v informativnem programu vsa leta posebno pozornost namenjali papežem, obredom, ki so jih vodil, njihovim nagovorom, katehezam, avdiencam, objavam različnih dokumentov pa tudi njihovim pastoralnim obiskom po svetu. Med slednjimi se nam je vtisnilo v spomin apostolsko potovanje svetega Janeza Pavla II. med 17. in 19. majem leta 1996, ko je prvič obiskal našo domovino Slovenijo. Spremljali smo vsak njegov korak od obiska pri Mariji Pomagaj na Brezjah, kjer je pustil svoj rožni venec do ljubljanske stolnice, kjer je duhovnikom, redovnikom in redovnicam naročil, naj bodo nesebični pričevalci ljubezni, zvestobe Bogu in Kristusu. "Naj vam stoji ob strani Gospodova Mati, ki jo tako prisrčno častite po vseh slovenskih krajih."

Drugi dan obiska je odmevala podoknica v atriju nadškofijskega dvorca z voščilom za papežev 76. rojstni dan in zatem slavje vere v Stožicah, kjer se je zbralo 150 tisoč vernikov. Sv. Janez Pavel II. je na prošnjo nadškofa Šuštarja „Oče, potrdi nas v veri !“ odgovoril z besedami: "Slovensko krščansko ljudstvo, poj Bogu z veseljem."

Opoldne je papež obiskal Zavod sv. Stanislava in osebje v njem. Žal so morali radijci takrat zapustiti svoje prostore in počakati za ograjo, da je bil obisk mimo. Zato pa so nekateri doživeli nepozabne trenutke Postojne in prisrčne besede svetega očeta "Papež ‘ma vas rad." Zadnji dan je papež obiskal še tretjo slovensko škofijo in daroval sveto mašo v Slivnici pri Mariboru. Omenil je Slomška in njegovo skorajšnjo beatifikacijo. Pri tem je spomnil, da ni vse v tem, če Cerkev nekoga razglasi za svetnika. Pomembneje je, da se vsi trudimo za svetost. "Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet," je dejal sveti Janez Pavel II.

Tri dni je slovanski papež podaril naši Cerkvi in narodu. Še nikoli ni noben Petrov naslednik spregovoril toliko spodbudnih besed v našem materinem jeziku. Njegovo pričevanje je namenjeno tudi današnjemu času in prihodnjim rodovom. V informativnem programu skrbimo tudi za to, da odmev njegovih besed ne ugasne.

Papež Janez Pavel II. drugič v Sloveniji, beatifikacija Slomška; piše Tone Gorjup

Sveti Janez Pavel II. nas je drugič obiskal 19. septembra 1999, ko je med slovesno sveto mašo pri Betnavskem dvorcu za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška. Radio Ognjišče je svoje poslušalce na dogodek temeljito pripravil. Že pred beatifikacijo je Slomšku v različnih oddajah posvetil več kot 80 ur govorjenega programa, sledil je prenos večurnega programa pred papeževim prihodom, zatem prenos bogoslužja z beatifikacijo in nazadnje še odmevi na dogodek.

Za mnoge se je dan začel v trdi temi, ki jo je proti jutru zamenjala gosta megla. Ko je letalo s papežem pristalo na mariborskem letališču, so skozi oblake pridrli prvi sončni žarki, ki so v sozvočju s pesmijo več tisoč pevcev in pritrkavanja zvonov naredili praznično vzdušje.

Na začetku svete daritve je šesti naslednik na Slomškovem škofijskem sedežu stopil pred svetega očeta z besedami: »Ponižno prosim v imenu vsega slovenskega ljudstva in vseh, ki smo tukaj zbrani, da povzdignete med blažene božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška.« To je bila hkrati prošnja številnih rodov, ki so si že več kot sto let želeli Slomška častiti tudi na oltarju. Sveti oče je odgovoril: »... s svojo apostolsko oblastjo dovoljujem, da se častitljivi Božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 24. septembra.« Množica je navdušena zaploskala, zbor pa zapel pesem zloženo v čast novemu svetniku Zazvonite zdaj zvonovi, zatem pa še V nebesih sem doma. Na steni desno od oltarja pa so odkrili sliko blaženega Slomška, narejeno po izvirnem delu Staneta Kregarja. Od takrat je v cerkvenem koledarju zapisano tudi Slomškovo ime. Njegov god je v Sloveniji praznik, v mariborski škofiji pa slovesni praznik.

Dogajanje pri Betnavskem dvorcu nas bo še dolgo spominjalo na naklonjenost papeža Janeza Pavla II., ki se je kmalu po smrti pridružil blaženemu Slomšku v nebesih in nam ponavlja: Hodite po sledeh tega svetniškega rojaka

 

Romanje Marija Pomagaj v Celje; piše Tone Gorjup

Marija Pomagaj ima posebno mesto v življenju Radia Ognjišče. Pozdravi nas in vas, ko vstopimo v radijske prostore v Zavodu sv. Stanislava. Pri njej se zberemo vsako leto na predvečer njenega praznika, 23. maja in ji zaupamo svoje delo. Slovesnosti, ki se odvijajo na Brezjah, pogosto neposredno prenašamo na valovih Radia Ognjišče. Z njo smo bili povezani tudi junija 2010, ko je zapustila svoj dom na Brezjah in odšla na evharistični kongres v Celje. V treh dneh je obiskala župnije Naklo, Šenčur, Nevlje, Ljubno ob Savinji, Šmartno ob Paki, Polzelo, Vojnik, Šentjur pri Celju in župnijo Sv. Duha pri Celju.

Romanje brezjanske Marije bo mnogim, ki so bili zraven, ostalo v nepozabnem spominu. Marija, h kateri se zgrinjajo množice vernih Slovencev iz domovine in sveta, je za nekaj dni zapustila svoj dom in šla k svojim častilcem. Ti so jo s hvaležnostjo sprejeli in bdeli pred njeno podobo tudi v nočnih urah. Sam sem jo spremljal na poti skozi Zgornjo savinsko dolino. Večer pred tem sem se zapeljal v Nevlje, da bi jo pozdravil. Sredi naselja so me ustavili gasilci, češ da ne morem naprej, ker je procesija. Pustil sem avto in peš odšel v smeri, od koder se je oglašalo praznično pritrkavanje. Ko se je pri zadnjih hišah s svečkami na okenskih policah odprl razgled, sem zagledal morje lučk, ki so preplavile prostor pred cerkvijo. Domačinka je ganjena pripovedovala: „Ja, Marija Pomagaj je z Brezij prišla v Nevlje. To je nekaj neverjetnega! Ko smo imeli sejo župnijskega pastoralnega sveta, je rekel gospod župnik: To je velika milost za vso faro, za vso župnijo, za vso dekanijo, da je milostna podoba z Brezij prišla k nam, v to našo prafaro Nevlje.“ Milostna podoba se je že vrnila v cerkev. Ljudje so tudi po blagoslovu vztrajali pred svetiščem, ki je bilo nekajkrat premajhno za vse. Šele po enajsti uri zvečer, ko se je začela maša, so se razšli, cerkev pa je bila še vedno nabito polna.

Marijo Pomagaj, ki so jo spremljali bratje frančiškani z Brezij, pa tudi ekipa radijskih sodelavcev, so poleg vernikov in duhovnikov sprejeli tudi škofje, ki so imeli kateheze. Tako smo se skupaj z Marijo Pomagaj pripravljali na evharistični kongres in na beatifikacijo Lojzeta Grozdeta