Pastirjeva vrnitev po 68. letih

| 10.04.2013, 14:34 Jože Bartolj

V soboto 13. aprila, se bo simbolično sklenilo najbolj travmatično obdobje slovenske zgodovine. Zemeljski ostanki 29. rednega ljubljanskega škofa bodo po letu 1959 končno počivali v slovenski zemlji.

Na nek način se bo izgnani, preganjani in časti oropani škof, simbolično vrnil domov. V svojo domovino. Med svoje ljudi.

Totalitarna miselna poškodovanost

Seveda je za nekatere tudi ta, najosnovnejša civilizacijska norma, na kateri sloni naša civilizacija, se pravi pravica do groba, za nekatere sporna. Naj navedem le en citat anonimnega nestrpneža, ki v okolico spletnih komentarjev siplje mržnjo: »Absurdi se dogajajo. Titu, ki je vodil borbo proti fašizmu odvzamejo pravico do imenovanja ulice po njemu, škof, ki se je rokoval z fašisti pa bo v Ljubljani deležen slavnostnega pokopa.« Ta citat kaže vso bedo in shiranost povprečne slovenske zavesti. Enači namreč poimenovanje ulice s pravico do groba. Enači rablja in žrtev. Enači našo totalitarno preteklost, tlakovano z nepreštetimi, nikoli obsojenimi žrtvami množičnih pobojev in masovnega kršenja človekovih pravic, z žrtvijo, ki ji ni bilo omogočeno niti to, da se o njej pove vsa resnica. Dokumenti, ki jih zbrala obramba, da bi na »sodnem procesu« leta 1946 osvetlili njegovo vlogo, so namreč pred sojenjem izginili…

Kriv ali rehabilitiran?

Pravniki so, sicer veliko kasneje, svoje povedali v letih 2007 in 2009, ko je bil montirani proces proti škofu Gregoriju Rožmanu razveljavljen. To sicer na ljudi, ki osebo škofa Rožmana gledajo skozi očala pristranskega zgodovinopisja, ne vpliva kaj dosti. Zanje je Rožman kriv. Neprizivno. In tako bo ostalo, čeprav je uradno od leta 2009 rehabilitiran. Nikakršna krivda mu ni bila dokazana.

Kaj torej lahko v Sloveniji pričakujemo od 13. aprila? Bo to res dan, ko bomo bolj sproščeno zadihali? Bo to dan, ko se bo končno začela uresničevati slovenska sprava? Bo to res trenutek, ko se bo matica poklonila pred žrtvijo in vsaj simbolično v svoja nederja sprejela človeka, ki je sicer v težkem trenutku konca vojne za marsikoga sporno odreagiral, vendar pa je bil kasneje nesorazmerno krivično oblaten čez vsako razumno mejo? Da je to res, priča velika množina posredovanj pri okupacijskih oblasteh za ljudi, ki so bili v stiski in to ne glede na njihovo politično pripadnost. V nekaterih primerih je uspel, v drugih spet ne, vendar bi ga zato težko sodili. Prav tako bi ga težko obsodili za domobransko prisego. Ni si je on izmislil. Z njo tudi ni soglašal, saj je znano, da je takoj po maši na ljubljanskem stadionu 10. aprila 1944, od tam odšel, ne da bi domobranski prisegi sploh prisostvoval.

Zakaj prekop šele 2013.?

Seveda nekatere že skrbi, kaj se bo ob pokopu škofa Rožmana v ljubljanski stolnici dogajalo, kakšne besede bodo tam izrečene in kako bodo to sprejeli verniki. Mnogi menijo, da prav zato temu dejanju še ni napočil pravi čas. Ta argument časovne primernosti je pravzaprav najtežje umljiv. Kako bi si sicer lahko razložili nastop nekdanjega predsednika Milana Kučana in njegovo zavzemanje za Rožmanovo vrnitev v domovino? In to že v časih, ko je bil ljubljanski nadškof še dr. Alojzij Šuštar? V Vatikanu so takrat svetovali naj se prekop opravi po sodni rehabilitaciji. Ta pa se je kljub vsem sodnim oviram, zgodila že pred štirimi leti. Zakaj se torej škof v domovino ni vrnil že takrat? Težko verjamem, da bi prekop uspešno ovirali ideološki nasprotniki? Še sploh, če je bil Kučan za. Kdo ga je torej oviral? Verjetno ni ravno skrivnost, da ima dr. Gregorij Rožman nasprotnike tudi tam, kjer jih sicer ne bi pričakovali…

Zgodovinskost dogodka

Če smo realisti, si bomo priznali, da se tudi po 13. aprilu na zunaj ne bo kaj dosti poznalo. Vzdušje razklanosti in kulturnega boja, ideoloških krilatic in podobne navlake se bo bržčas nadaljevalo. A simbolno bo njegov pokop v ljubljanski stolnici pomenil marsikaj. Upamo lahko, da bo pospešil reševanje vprašanja pietetnega pokopa nepokopanih žrtev množičnih grobišč, ki prav tako čakajo, da bodo našli svoje mesto zadnjega počitka v za to primernih kostnicah. Upamo lahko tudi, da bo to dejanje spodbudilo svojce umrlih nepokopanih, da se bodo bolj aktivno zavzeli za popravo krivic na področju državnega oviranja civiliziranega pokopa žrtev med in povojnih pobojev. Kajti človekovo dostojanstvo je tisto, ki daje krivemu ali nedolžnemu, izobraženemu ali neukemu, bogatemu ali revnemu, pravico do spoštljivega zadnjega počivališča. To bo morda dalo spodbuden signal tudi našim zdomcem, ki so si po vojni z begom iz domovine reševali gola življenja, da je zdaj le napočil drugačen, bolj civiliziran čas.

Več komentarjev na Casnik.si