Okrogla miza - mladi, Ajdovščina

VIDEO: V Ajdovščini čez prag iz otroške v odraslo vero

Slovenija | 28.02.2013, 22:24

V Srednji šoli Vena Pilona v Ajdovščini smo v počitniškem tednu, v četrtek 28. februarja, pripravili drugo okroglo mizo v nizu šestih, ki jih na temo skupne odgovornosti za vero mladih ter ob krovnem dokumentu slovenskega pastoralnega načrta Pridite in poglejte, pripravljamo skupaj Radio Ognjišče in Društvo skupnosti katoliške mladine. Drugi večer so ob naslovu „Čez prag iz otroške v odraslo vero“, razmišljali teologinja Polona Vesel Mušič, prof. Romana Pravne, biolog Peter Skoberne in katehist Tomaž Mivšek.

Teologinja dr. Polona Vesel Mušič: „V naši kulturi in v današnjem času prag iz otroške v odraslo vero predstavlja v veliki meri prejem zakramenta svete birme. Opažamo pa, da po birmi mladi verniki težko najdejo pot in motivacijo za dejavno in odgovorno versko življenje, kar se kaže v osebnem življenju in v odnosu do verske skupnosti. Birmanska pastorala je danes eminenten pastoralni izziv in predmet širših premislekov, iskanj in eksperimentiranj ne le pri nas, temveč širom po katoliškem svetu. Kjer zrelosti v veri še ni ali pa še ni vidna, to ne pomeni izključevanja in odlašanja, ampak vero, zaupanje, molitev za te, ki prejemajo zakrament birme, da bo Sveti Duh v njih deloval. Pri tem pa je seveda potrebno upoštevati, da je vsak človek enkraten in da ima vsak otrok svoj ritem razvoja. Nekateri duhovnih stvari ne predelajo tako hitro, ampak šele čez čas, ko jim o tem spregovori življenje ali njihove življenjske okoliščine. Mladi potrebujejo dar Svetega Duha tudi za to, da bodo lahko molili. Povabljeni smo narediti vse za to, da bi mladim približali vero tudi z zgledom, hkrati pa vse prepustiti tudi Bogu. Delovanje božje milosti v dušah ljudi je namreč skrivnost.“

Prof. Romana Pravne: „Ko sem razmišljala o tem kakšna je pot moje vere, mi je prišlo na misel, da jo lahko primerjam s tem, kako raste ljubezen. V zelo mladostnih osnovnošolskih letih sva se z Bogom samo malce gledala, hodila sem k verouku in k maši, ampak ni bilo nekaj posebnega oz. zelo osebnega-globokega. Malce spogledovanja je že bilo v zraku, saj sem odšla tudi na nekaj duhovnih vaj. Več dogajanja pa je sledilo pozneje. K temu je veliko pripomogel župnik, ki je prišel k nam ravno ob začetku mojega srednješolskega šolanja. Začeli smo z mladinskim veroukom, z animatorji in »nekimi« pripravami na oratorij, za katerega mi takrat sploh ni bilo jasno kaj je, ampak hodila pa sem, ker je bilo fajn. In kot je za srednješolska leta značilno – zaljubljenost. Sva se v tistem obdobju tudi midva z Bogom zelo zbližala in lahko bi to obdobje vere poimenovala zaljubljenost. Zgledalo pa je nekako takole: sveto pismo je postalo moj zelo dober prijatelj, veliko mi je povedal in tudi jaz sem vanj zapisala ogromno stvari, sveta maša ni bila več samo običaj, ampak posebno doživetje, ki je bilo čustveno zelo nabito. Na vsakem koraku sem predstavljala svojo vero z veseljem, navdušenjem in gorečnostjo. Zdi se mi, da je na poti od otroške do odrasle vere zelo pomembno, da si aktiven v iskanju in da pri tem »izkoristiš« skupine, društva, srečanja, ipd., kjer lahko raziskuješ, še iskreno pogovarjaš ter aktivno živiš svojo vero.“

Biolog Peter Skoberne: „Gotovo temelji moje vernosti segajo v družino, kjer se spominjam večjih poudarkov v povezavi s praznovanji. Precej pozneje sem se zavedal tudi pomembne dote: mama me je naučila in navadila redno moliti jutranjo in večerno molitev. Tega nisem nikoli prekinil ali opustil. V mladostniškem obdobju sem imel velike predsodke do Cerkve kot ustanove, Boga sem iskal in srečeval predvsem v naravi. Študij biologije je bilo logično nadaljevanje čudenja naravi, njeni raznovrstnosti, originalnosti, povezanosti, enkratnosti... Od tod je bil le še korak do izkustva obstoja presežnega. Glede organiziranja dela z mladimi sem zagovornik neposrednega stika z naravo, lahko so to organizirani izleti v naravo, na določeno temo osredotočeni projekti. Pomembna je neposredna izkušnja, naravnana na ostrenje opazovanja in čudenja.“

Katehet Tomaž Mivšek: „V zgodnjem otroštvu je bil svet verovanja najbolj priklopljen na domače okolje – družino. Z druge strani sem po vrsti požiral svetopisemske stripe, ki sem jih dobil pri prvem svetem obhajilu. Do prijateljskega srečanja z Njim je prišlo v Assisiju, v začetku srednje šole. Srečanje skupnosti je pustila neizbrisen pečat, iz katerega črpam tudi danes. Živa romarska skupnost je bila zame nekaj novega, česar v domači župniji nisem poznal. Takrat sem prvič začutil žuboreč Izvir žive vode. Posredovanje vere mlajšim generacijam mi kot katehistu predstavlja velik izziv. Izobraževanje na tem področju je nepogrešljivo, zelo rad izhajam tudi iz preteklih izkušenj in molitve. Pri oznanjevanju imam velikokrat zapore, kadar jih presežem, uspeh ne izostane. Če nimam pri sebi razčiščeno, me mladi hitro ulovijo. Da imam moč oznanjati Odrešenika, potrebujem samo pristen stik z Njim. Nanj se nenehno obračam. Drugačnega vidika Boga Očeta in Sina - Brata si ne morem predstavljati. Je odnos veselja, zaupanja in trmoglavljenja ter dvomov. Tako mi ni težko iti popoldan v birmansko skupino, prinesti sodelavcem jutranjo kavo ali dati prednost vozilu, da lahko zavije v stransko ulico."

Vabljeni naslednjič v škofijo Novo Mesto, kjer se bomo srečali v Črnomlju, na tretji okrogli mizi v nizu šestih. V pastoralnem centru v Črnomlju se bomo srečali v torek, 5. marca, ob 19.30, z gosti pravnico Urško Makovec, glasbenikom Matejem Virtičem in zakoncema Tomažem in Eriko Koncilja. Za škofijo Celje pripravljamo četrto okroglo mizo, 7. marca v dvorani glasbene šole v Brežicah. Za nadškofijo Maribor bo okrogla miza 12. marca v župnijskem domu v Slovenskih Konjicah, v četrtek, 14. marca, pa bo zadnja okrogla miza v župnijski dvorani v Murski Soboti.