Zakaj še vedno tako velik odpor do religijskega pouka v šolah?

Slovenija | 05.12.2012, 12:33

V Zavodu svetega Stanislava poteka mednarodna konferenca z naslovom Religijski pouk v svetu danes. Na konferenci so predstavniki iz različnih držav sveta predstavili položaj religijskega pouka znotraj njihovih izobraževalnih sistemov.

Med predavatelji so bili predstavniki iz Avstrije, Indonezije, Latvije, Nepala, Poljske, Portugalske, Rusije, Slovenije, Slovaške, Srbije in Združenih držav Amerike. V večini evropskih držav je ljudem omogočeno javno izražanje njihove vere. Ena od temeljnih pravic staršev pa je, da vzgajajo otroke po svojem verskem prepričanju. Sistem poučevanja religijskega pouka je v vsaki od držav verodostojen izraz, do kakšne mere je religija omejena samo na zasebni sektor ali pa ima legitimno vlogo tudi v javnem življenju. Kot je znano, pri nas, v Sloveniji, kljub temu, da imamo versko svobodo zapisano v ustavi, šolski sistem ne omogoča kakršnegakoli religijskega pouka. Zato tudi nismo primerljivi z ostalimi evropskimi državami.

Učiteljica pravoslavnega verouka iz Srbije Olivera Koprivica je za naš radio povedala, da so religijski pouk sedmih verskih skupnosti, ki je izbirni predmet in ga v javnih šolah izvajajo predstavniki vsake od njih, v njeni državi znova uvedli leta 2001. "Če otroke prikrajšamo za razsežnosti duhovnosti in tradicije ter jih poučujemo le o materialnih resničnostih našega sveta, jim lažemo. Če se že v otroštvu ne srečajo s temeljnimi bivanjskimi vprašanji življenja, potem njihovo izobraževanje ni popolno," je dejala Koprivica, ki je tudi prepričana, da bi država morala zagotoviti takšno vzgojo. Povedala je še, da po 11 letih religijskega pouka v šolah lahko vidijo pozitivne rezultate pri osebnostni rasti in večji odgovornosti učencev.

Večina predavateljev je napisala prispevek za zbornik The Routledge International Handbook of Religious Education, ki je pred kratkim izšel pri založbi Routledge Press. V zborniku je opisano aktualno stanje na področju religijskega pouka v 53 državah sveta. Zbornik predstavi vse vodilne svetovne politične sisteme, v pregled vključi 23 evropskih držav (tudi osem nekdaj socialističnih, danes članic Evropske unije), osem azijskih držav, Avstralijo, Kanado, Združene države Amerike, štiri države nekdanje Sovjetske zveze, tri države Srednjega vzhoda in tri afriške države. Omenjene države predstavljajo tudi različne verske prakse oziroma prevladujoče religije, in sicer krščanske Cerkve (katoliško, pravoslavno in protestantsko), islam, hinduizem, budizem in druge verske skupnosti.

V uvodu, ki ga je napisal dr. Cole Durham in sodi med vodilne avtoritete na tem področju v svetovnem merilu, je poudarjeno, da prispevki kažejo, kako mora vsaka država sama najti rešitev pri iskanju ravnotežja med zahtevami po spoštovanju pravic posameznika ter interesi institucij (države, Cerkve). Pri tem je sistem poučevanja religijskega pouka verodostojen odraz, do kakšne mere je religija v določeni državi omejena samo na zasebni sektor ali pa ima legitimno vlogo tudi v javnem življenju oziroma ali ima religija ključno vlogo pri vzgoji in izobraževanju ali pa v tem procesu predstavlja oviro. Poleg praktičnih opisov stanja pri religijskem pouku v posameznih državah (npr. problematika nošenja muslimanskih naglavnih rut na francoskih šolah, križ na javnih šolah v Italiji), se zbornik dotika tudi vse večjega odstotka svetovne populacije, ki je neverujoča oz. versko neopredeljena, s čimer se mora danes soočati vsak izobraževalni sistem. Tudi s predstavitvijo zgodovinskih razlogov za današnje stanje v posameznih državah pričujoči zbornik prispeva k boljšemu razumevanju med narodi in pravičnejši družbi.