VIDEO in FOTO: Od Marije k Mariji - drugi del

Slovenija | 08.09.2012, 09:27

Pod streho kapucinskega samostana v Svetem križu nam je noč hitro minila. Nekaterim še posebej, saj je bilo potrebno pripraviti slike za spletno stran, napisati nekaj besedil, obdelati filmske posnetke in še marsikaj ... Eni so medtem odganjali komarje, drugi so jih pobijali, spet tretji so občudovali "kloštrskega" petelina, ki kikirika že ob dveh ponoči. Ne glede na vse, smo se pošteno odpočili in se pripravili na nove izzive.

Seveda se je nekaterim delovni oziroma romarski dan začel z jutranjim javljanjem, večini pa s sveto mašo v samostanski cerkvi. Po naključju je bil mašni dar tega dne namenjen novim duhovnim poklicem in stanovitnosti že poklicanih. Tako je brat Vladimir Kolenko to povezal z našim romanjem od Marije k Mariji. V kapeli z brati kapucini nismo bili sami, saj so prišli k maši tudi domačini in nekateri naši znanci, ki smo jih srečali že prejšnji dan. Po zajtrku v samostanski obednici smo se zahvalili bratom kapucinom za gostoljubje, se za slovo slikali v atriju križnega hodnika in že smo bili na kolesih. Tako kot zadnji del poti prejšnjega dne, nas je tudi tokrat spremljal brat Gregor, ki je ostal z nami do cilja - do bazilike Svetogorske Kraljice. Pa ne samo on. Na dvorišču sta nas čakala postavna fanta, ne kar trije so bili. Prvi, Sašo Mugerli, je prišel zaradi pogovora. Druga dva sta imela kolesi, eden celo kolesarski dres Ognjišča. Kmalu smo zvedeli kako in kaj. Z nami sta kolesarila župnik v Kamnju Rafko Klemenčič in diakon Blaž Batagelj, od danes duhovni pomočnik v Portorožu.

Vrtovin

Ste kdaj slišali za Vrtovin? S stare ceste, ki pelje proti Novi Gorici, smo krenili levo v hrib, in kmalu prišli do podružne cerkvice, posvečene Mariji. Krasi jo lesen kip Marije Kraljice z Jesusom iz petnajstega stoletja. Tam so nas pričakali vaščani Vrtovina in nas pogostili. Obenem smo zvedeli, da so bili kraji pod Čavnom naseljeni že štiri tisočletja pred Kristusom. V rimskem času so tod mimo šle številne legije, Atila s svojo vojsko in stoletja zatem Turki. Domačini so se pred njimi umikali v utrjena naselja v skalnatem bregu. Ker nas je čas priganjal, smo spet zavrteli pedala in po krajšem ovinku prispeli do kamnoseka Mužine, ki nam je naredil oltar za radijsko kapelo. Spregovoril je o svojem poklicu, obdelovanju kamenja in še čem.

Črniče

Naslednja postaja našega romanja so bile Črniče. Tudi tam so nas pričakali predstavniki župnijske karitas in to s pesmijo. S harmoniko jih je spremljal naš "poldnevni" kolesar Blaž. Povedali so nam, da stojimo pred kmetijo odprtih vrat in nas povabili za mizo. Pridružil se nam je železnomašnik Aleksander Lestan in nam razlagal, kaj vse je doživel v svojih dolgih duhovniških letih. Njegov sošolec Sluga je moral umreti skupaj s sokaplanom Piščancem. Tudi njega so že obsodili na smrt, a ga je rešila neka učiteljica. Tudi ko smo obiskali cerkev Sv. Vida, nam je povedal marsikaj zanimivega. In še bi govoril, če se nam ne bi mudilo naprej. Naslednja postaja: Mirenski grad. Zataknilo se nam je že v Šempasu, kjer sta nas ustavila stara znanca z naših počitnic. Čeprav hiša stoji tik ob cesti in ima majhno dvorišče, nimaš občutka, da dobrih deset metrov stran vozijo avtomobili. Gospa je imela nočno službo v šempeterski porodnišnici, a nas je kljub temu pričakala s svežim štrudlom.

Mirenski grad

Pot do Mirna smo nadaljevali skozi Volčjo Drago, kjer sta se poslovila Rafko in Blaž. Kako daleč je še, smo se spraševali, ko nas je nenadoma sredi ceste ustavil STOP znak. Prometnik nam je pokazal, naj zavijemo levo in kmalu smo se znašli na dvorišču. Prijateljica Tatjana iz Bilj z družino nam je pogrnila mizo in spet smo se morali pokrepčati. Priznati pa moram, da se nismo branili. Ker je bilo predvideno javljanje z Mirenskega gradu, sta morala Matjaž in Mateja na kolo - spremljal ju je Gregor - seveda z napol praznim želodcem, ali pa tudi ne. Glede na prvi dan so bili postanki namreč bolj pogosti in tudi stradali nismo. Kmalu smo se poslovili tudi mi in pozdravil nas je Miren. Šele na drugem koncu se na levo odcepi pot za Mirenski grad. Kmalu smo pribrcali na vrh, kjer nas je pričakala skupina sester. Tudi duhovik iz Italije, ki je pripeljal nekaj romarjev, se je zanimal, od kod smo prikolesarili in kam smo namenjeni. Kar onemel je, ko je slišal kako in kaj. Srečali smo še lazarista Jožeta Zupančiča, pozdravili Marijo v cerkvi in se spustili po hribu navzdol. Tik pred koncem strmine je zatajil najboljši "bicikl". Mateja je predrla prednjo zračnico, naš kombi pa je bil medtem že v Italiji. Žrtvovala se je Lidija in sredi Mirna čakala na odrešitev, mi pa smo krenili za kombijem v Štandrež. Spet se je izkazala Tatjana z možem in tudi Lidija se je lahko poslovila z napol praznega trga. Rezultat smo videli v Šempetru.

Štandrež

V Italiji smo se znašli, ne da bi pravzaprav vedeli, kje smo. Pridno smo poganjali in se kmalu znašli pod zvonikom, ki smo ga opazovali z Mirenskega gradu. Prvo presenečenje so nam pripravili srednješolci, ki so se zbrali v župnišču. Sredi prostornega dvorišča so postavili stojalo za kolesa in s kredo napisali DOBRODOŠLI ter napis okrasili s cvetjem. Don Karlo (Bolčina) nam je pripravil še drugo presenečenje. Nedaleč od nas se ustavi avto in iz njega stopi nadškof Dino de Antoni. Prišel je do nas, nam namenil par besed in prosil, naj se na svojem romanju spomnimo tudi na duhovne poklice v Italiji. Povedal je, da se poslavlja od Gorice in da je to za vsakega škofa precej težka preizkušnja. Nasledil ga bo Karlo, pa ne Bolčina, ker je slednji za to verjetno še premlad. Karlo nam je pred odhodom pokazal še zanimiv križev pot umetnika, ki ga sicer vsak dan srečujemo v radijskih prostorih. Verjetno ni težko uganiti, za koga gre. V cerkvi nam je podelil še blagoslov in že smo bili na poti za Slovenijo.

Šempeter

Ustavili smo se v Šempetru, na dvorišču župnijskega doma, kjer nas je sprejel župnik Janez Kržišnik s sodelavci ali bolje sodelavkami. Izvrstno "kolesarsko" kosilo so nam pripravili, z mislijo, da v svetogorsko strmino ne smemo s preveč obteženimi želodci. In potem ga sploh ni bilo treba dolgo prositi, naj pokaže skoraj novo kolo in ga preizkusi. Obljubil je, da nas bo vodil do konkatedrale v Novi Gorici. In res je šel z nami in to celo do Prevala. V cerkvi Kristusa Odrešenika nas je sprejel župnik Aleš Rupnik in ko smo dorekli načrt, smo krenili proti Sveti Gori. Kombi je ostal pred konkatedralo, kjer je že prej čakal še drug radijski avto, ki ga je zjutraj pripeljal Matjaž. Naj tukaj dodam, da se nam je pridružil pri prvih kilometrih drugega romarskega dne, v Vrtovinu. Vsi gremo s kolesi k Svetogorski Kraljici, smo sklenili, le jaz sem napovedal, da ne bom pretiraval, saj grem v večjih strminah hitreje peš kot pa s kolesom.

Sveta gora

Še ena vmesna postaja je bila pred nami. V Solkanu so ta dan župnika poslali v Ljubljano, on pa jim je naročil, naj nas počakajo z vodo. Precej več kot to so nam ponudili, ko smo se ustavili pred stopniščem cerkve. Zapeli smo še Marijino pesem in nazaj na kolo ter v klanec, ki ni bil daleč. Tiho in vsak zase smo zagrizli v strmino in prvi ovinek je bil za nami; sledili so novi in novi in po nekaj kilometrih smo na Prevalu zagledali odcep za Sveto goro. Najtežji del poti!Čez dobre pol ure ali nekaj minut več smo bili vsi na vrhu. Na strmini pred zadnjim ovinkom nas je pričakal možakar iz Kanala oziroma naselja v bližini in nam dajal korajžo. Na vrhu pred Marijino baziliko se je pred nami odprl čudovit razgled z obronki gora na severu in očakom Triglavom. Tudi proti jugu smo videli daleč, le morja tokrat ni bilo videti. K temu lahko dodam še zahajajoče sonce ... Dva ali trije so se spustili nazaj proti Solkanu, da bi pripeljali avta in naše nahrbtnike, saj smo bili premočeni do kože. Pred prehladom, ki bi nas gotovo obiskal, nas je rešil brat Ambrož s "svetogorsko pokoro". Medtem smo lahko občudovali stvarstvo, se ustavili v svetišču in si delili spomine s poti, ki je bila za nami. Kmalu smo se lahko tudi preoblekli in sedli za mizo v obednici frančiškanskega samostana, kjer nas je čakala večerja. Žal smo se po večerji razšli, saj nekatere jutri čakajo obveznosti, nekaj pa nas je le ostalo na Gori. Skupina vernikov se vsak prvi petek zbere v kapeli za glavnim oltarjem k molitvi za domovino, ki jo končajo zjutraj; za rajši čas smo se jim pridružili tudi mi, potem pa se odpravili do Doma Tau, kjer prenočujemo.