Nadškof Stres v Gornjem gradu družinam: Nad življenjem nima oblasti noben človek

Slovenija | 03.09.2012, 08:38

V Gornjem gradu je v soboto potekalo romanje družin ljubljanske nadškofije. Družine so prosile blagoslova ob začetku šolskega in veroučnega leta. Ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres jim je spregovoril o vrednotah, ki naj bi jih živeli v vsakdanjem življenju, tudi če je zato včasih treba iti proti toku današnje miselnosti. V nagovoru po evangeliju pa jim je za vzor postavil Sveto družino.

Tudi Božji sin je po besedah nadškofa Stresa odraščal v družini. Danes velikokrat slišimo, da je družina ogrožena. Med glavne povzročitelje sodi dejstvo, da sta starša odsotna, predvsem zaradi zaposlitve. Člani družine se težko dobijo skupaj. Ko pa se že zberejo, pogosto skupaj, saj na primer gledajo televizijo. Pri sveti družini pa je drugače, je dejal nadškof Stres. Ko je otrok na poti, sta ga oba, mati in krušni oče, pripravljena sprejeti, čeprav je bilo takoj jasno, da bo ta otrok prekrižal načrte, ki sta jih morda imela za svojo prihodnost.

Sprejeti otroka, ko prihaja, tudi če ne pričakovano, je po nadškofovih besedah prva naloga zakoncev. „Otroci so in do neke mere celo morajo ostati nepredvidljiv dar in vse življenje morajo čutiti, da so jih starši sprejeli, ne zato ali pa samo zato, ker je to ustrezalo njihovim načrtom in pričakovanjem ampak zato, ker se zavedajo, da je vsako človeško življenje, vsak otrok nosilec neskončnega dostojanstva, vrednosti in bogastva. Otroci niso proizvod za naše potrebe, starši si jih tudi nimajo pravice prilaščati ali odločati o tem ali se bodo, ali ne bodo rodili. Nad življenjem nima oblasti noben človek.“

Brez družinskega okolja je veliko težje odrasti v zrelo osebnost, je poudaril nadškof Stres. V družini se mlad človek nauči, kaj je prav in kaj ni prav, kako je mogoče z drugimi sodelovati in jih upoštevati. Vzgoja, ki jo je otrok deležen v svoji družini, je odločilna za vse njegovo življenje, je poudaril nadškof Stres. Vsi drugi vzgojitelji samo nadgrajujejo na temeljih, ki jih položijo starši. Od kvalitete družinskega življenja pa je po njegovih besedah odvisno, kakšna bo naša prihodnost.

Ob tem je nadškof Stres poudaril, da tudi otroci veliko dajo staršem: postavljajo jih pred vprašanja, jih vzgajajo, zahtevajo pristnost in iskrenost ter so njihovo ogledalo. Zakoncem se je zahvalil, saj so najtesnejši božji sodelavci, zato lahko računate na njegovo pomoč in blagoslov, je poudaril in dodal: vi ste prihodnost naše Cerkve in celotne nadškofije, ki je v tem trenutku še posebej preizkušana. Toda združeni v tej preizkušnji bomo zdržali.

Na srečanju družin se je zbralo približno 200 vernikov. Dan naj bi sicer postal tradicionalni kraj srečevanja krščanskih družin, kot je to Stična za mlade, pa je za Radio Ognjišče povedal vodja pastoralne službe pri Nadškofiji Ljubljana Igor Dolinšek.

 

Nagovor nadškofa Stresa ob romanju družin v Gornji Grad

Družinsko okolje je bilo normalno okolje tudi za rast za Božjega Sina. Tudi učlovečeni Božji Sin je hotel odraščati v trikotniku oče – mati – otrok, saj je to okolje, ki je najbolj zasidrano v človeku in je zato nepogrešljivo. Tisti, ki v takem okolju iz najrazličnejših razlogov niso mogli odraščati, v večini primerov to doživljajo kot velik primanjkljaj in nesrečno okoliščino.

Velikokrat slišimo, da je v našem svetu družina ogrožena. S tem hočemo reči, da so sodobne življenjske razmere takšne, da niso naklonjene intenzivnemu, močnemu, razvejanemu in lepemu družinskemu življenju. Med glavne povzročitelje tega sodi prav gotovo dejstvo, da sta starša veliko odsotna predvsem zaradi zaposlitve, ki jo ima velikokrat vsak od njiju na različnih krajih in ob različnih časih. Člani družine se težko dobijo skupaj: ko eden pride, drugi odhaja. Kadar pa so skupaj, kvaliteto in lepoto odnosov in pogovorov kvari televizija. Namesto, da bi se pogovarjali, gledajo televizijo in tako so bolj drug ob drugem kakor eden z drugim.

Pri sveti družini – kljub sinu edincu – najprej vidimo, kako sta starša v službi življenja. Ko je nenapovedani in povsem nenačrtovani otrok – ki je Božji Sin – na poti, sta ga oba, mati in krušni oče takoj pripravljena sprejeti, čeprav jima mora biti takoj jasno, da bo ta otrok popolnoma spremenil njuno življenje in prekrižal načrte, ki sta jih mogoče imela o svoji družinski prihodnosti. Sprejeti otroka, ki prihaja, tudi ko prihaja nepredvidljivo in nenačrtovano, je prva dolžnost zakoncev. Saj ideja o načrtovanju družine sama po sebi ni slaba in zanič, vendar nikoli ne sme pomeniti, da bi zaradi načrtov, ki smo jih naredili, zavrnili otroka, ki prihaja nenačrtovano. Nič manj hudo ni, če starši otroka sicer sprejmejo, a mu od prvega trenutka dajo čutiti in vedeti, da je nezaželen, nepotreben nebodigatreba in odveč. Otroci so in do neke mere celo morajo ostati nepredvidljiv dar in vse življenje morajo čutiti, da so jih starši sprejeli, ne zato, ker je to ustrezalo njihovim načrtom in pričakovanjem, ampak zato, ker je vsako človeško življenje, vsak otrok nosilec neskončnega dostojanstva, vrednosti in bogastva. Otroci niso naši proizvodi za naše potrebe. Starši si jih nimajo pravice prilaščati in odločati o tem, ali se bodo ali ne bodo rodili. Nad življenjem nima oblasti noben človek. Znani pesnik in mislec Khalil Gibran je lepo zapisal: »Vaši otroci niso vaši otroci. So sinovi in hčere Življenja, ki kliče. Prihajajo po vas, vendar ne od vas. Tudi če so z vami, vam ne pripadajo«.

Jezus je to svojim staršem dal zelo jasno vedeti, ko je bil star 12 let in se je izgubil v templju. Takrat sta Jožef in Marija bridko izkusila, da ta otrok ne pripada njima, da ni njuna last, da ga nimata zase, ampak da sta kakor dok v ladjedelnici, kjer je nastala ladja z njeno lastno plovbo: »Kaj sta me iskala …«

Brez družinskega okolja je veliko težje odrasti v zrelega človeka. Družina da otroku ne samo gmotne pogoje, da ga hrani, oblači in skrbi za njegovo telesno rast. Daje mu tudi moralne, intelektualne in duhovne osnove za življenje. V družini se mlad človek nauči, kaj je prav in kaj ni prav, kako se treba vesti do drugih ljudi, kako je z njimi mogoče živeti in sodelovati, kako jih je treba upoštevati, ker človek ni sam na svetu in se mora naučiti, da ne more biti vse po njegovi želji, temveč je treba znati z drugimi shajati, potrpeti, jih spoštovati in upoštevati.

Starši rodijo otroka pravzaprav dvakrat. Prvič, ob telesnem rojstvu, ko priveka na svet, drugič ga pa rojevajo dolgo časa, ko ga vzgajajo in usposabljajo za samostojno, zrelo in odraslo življenje. In šele tedaj, če jim uspe to drugo rojevanje, so pravi starši. Otroka spočeti in roditi ni posebno zahtevno, otroka vzgojiti v dobrega, poštenega in plemenitega človeka pa je velika stvar in tudi velik uspeh, dar in milost, če res uspe.

Vzgoja, ki jo je otrok deležen v svoji družini, je odločilna za vse poznejše življenje. Vsi vzgojitelji, ki pridejo pozneje, učitelji v šoli in duhovniki ali kateheti v cerkvi nadaljujejo in dograjujejo na temeljih, ki so jih položili starši. Prva otrokova doživetja in življenjske izkušnje otroka odločilno usmerijo za vse nadaljnje življenje. Kakor se glina oblikuje enkrat in ko pride iz peči, je ni več mogoče zmehčati in na novo oblikovati, tako je s človekovim značajem, njegovo osebnostjo, ki si jo je izoblikoval v domači družini. Vse druge tako imenovane »prevzgoje« imajo zelo omejeno možnost uspeha. Temeljno je tisto, kar je otrok dobil doma od svojih staršev, zato je dobro, lepo in srečno družinsko življenje in oblikovanje otrok v zdrave in plemenite ljudi velika milost, dar in sreča. V interesu vsake družbe, naroda, države in Cerkve je, da bi imeli čim več dobrih družin. To je prvorazredna naloga in dolžnost, ki se je v Cerkvi in naši nadškofiji še posebej zavedamo. Od kvalitete družinskega življenja in družinske vzgoje je odvisno, kakšna bo naša prihodnost.

A ne samo starši otrokom tudi otroci staršem veliko dajo.

Otroci so ponos za starše: med vsemi življenjskimi uspehi, ki se jih veselimo, so dobri in plemeniti otroci za vsako mater ali očeta najlepši uspeh in dosežek. Velik del življenjskega smisla dajo zato ravno otroci svojim staršem.

Otroci ohranjajo starše mlade, saj jim vedno znova odkrivajo nov svet, postavljajo jih pred vprašanja, ki niso vprašanja starejših, ampak mlajših in jih na ta način uvajajo v svoj svet mladih in vprašanj, ki se zastavljajo samo njim. Res je, da starši vzgajajo otroke, po drugi strani pa je prav tako res, da otroci vzgajajo starše: otroci so kritični, zahtevajo pristne odnose, hitro opazijo našo nedoslednost ali neiskrenost in nam zato stalno držijo ogledalo pred. Spodbujajo nas h kvaliteti in moralnosti, ki jo želimo vcepiti njim. Toda hitro nam dajo vedeti, da bodo od nas sprejeli samo tisti nauk in navodilo, ki ga bodo videli na našem lastnem primeru. Zato končno otroci utrjujejo tudi zakon. Ne samo s tem, da so posebna vez med očetom in materjo in zahtevajo njuno skupno odgovornost, temveč tudi s tem, ko zahtevajo od staršev moralno doslednost, zaupanje, iskrenost in pristnost, ki je tudi za odnos med možem in ženo temelj njunega sožitja.

»Ko sem postal oče, sem razumel Boga«, pravi Balzac v romanu Oče Goriot. Starševska ljubezen do otrok je prava samo tedaj, če posnema ljubezen, ki jo ima Bog do nas vseh. To pa je zastonjska in nezainteresirana ljubezen, ki je daleč od vsakega polaščanja in prisvajanja, Božja ljubezen je zahtevna, hkrati pa odpušča in je vedno pripravljena na spravo. Tako v starševstvu človek na poseben način uresniči v sebi svojo podobnost Bogu Stvarniku in delivcu življenja. Kakor je zapisal tudi apostol Pavel: »Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji« (Ef 3, 15).

Dragi starši, drage družine!

Hvala, da ste prišli. Zame je to spet ena priložnost, da se vam v imenu naše krajevne Cerkve zahvalim za Vašo velikodušnost in Vam izrečem iskreno priznanje za vašo požrtvovalnost, ker vem, da živimo v časih, ko je še posebno težko biti oče ali mati in vzgajati mlade v veri in pripadnosti Jezusu Kristusu v Katoliški cerkvi. Vi se teh težav niste ustrašili, ker veste, da ste najtesnejši Božji sodelavci in zato lahko računate na njegovo pomoč in blagoslov. Za ta blagoslov bomo sedaj skupno molili, kajti vi ste prihodnost naše nadškofije in naše celote Cerkve, ki je v tem trenutku še posebej preskušana. Toda združeni v veri in molitvi bomo vzdržali, kakor so v najrazličnejših preizkušnjah vzdržali skozi 550 let tudi naši predniki v veri. Amen.