Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati

| 02.09.2012, 07:36 Blaž Lesnik

Jezus v današnjem odlomku zelo jasno obsoja hinavščino. Ko citira besedilo iz preroka Izaija tudi poda definicijo hinavščine: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.

Hinavščina, grška beseda, ki je v izvirniku: hypokrysis - igranje vloge) je v tem, ko zaradi ugleda, karierizma ali česa podobnega, gradimo lažni videz s katerim pa se v srcu sploh ne strinjamo, ali pa nam čisto nič ne pomeni. Hinavščina je ne samo izgovorjena, temveč živeta laž.

Jezusovi nasprotniki, tokrat iz vrst farizejev, so njemu in njegovim učencem očitali zanemarjenje verskih praks. Jezus pa jim je pokaže zrcalo in jim pove, da so njihove verske prakse utemeljene na napačnih temeljih. Ker so se ga drznili soditi so se tudi sami izpostavili sodbi. Spomnimo se, kaj je Jezus rekel na nekem drugem mestu: „Ne sodite, da se vam ne bo sodilo.“

Ob tej priliki poda svoj nauk o tem, kaj je resnično čisto in nečisto, kaj je hinavščina in kaj resnično Bogoslužje.

Ena največjih skušnjav in priložnosti za hinavščino v religiji je pozunanjenost, ki se odraža v ritualizmu. Ritualizem je vztrajno javno prakticiranje molitev in obredov, katerih namen ni Bogoslužje, temveč, obvladovanje pripadnikov določene skupine. Obredi in molitve se uporabljajo kot znamenje pripadnosti. Če nekdo iz skupine molitev in obredov ne opravlja ali jih opravlja na domnevno napačen ali površen način, postane tarča kritike, zasmehovanja in sodbe. Na ta način se v njem ustvari močan občutek sramu in krivde, preko katerega se da posameznika ali skupino izredno lahko manipulirati. Fenomen je povsem človeški in ne prav redek. Tudi kristjani podlegamo temu, na osebni in na skupnostni ravni. V lastni duhovniški praksi sem naletel na zelo veliko primerov ljudi, ki se ukvarjajo z občutkom krivde, ki so jim jo vsilili bodisi doma, bodisi s prižnice. In zaradi tega se imajo za slabe ljudi, ter po nepotrebnem trepečejo pred „božjo jezo“.

Jezus močno obsodi takšno „nabijanje krivde“. Človeka ne določajo zunanja, od ljudi določena pravila, temveč to, kar prihaja iz njega. Če je človekovo srce omadeževano, potem bodo njegova dela nosila pečat tega madeža, pa čeprav bo opravljal na videz sveta opravila. Ko v srcu utihne sodba nad drugimi, bodo dela, ki jih človek opravlja, čista in konstruktivna - tako zanj, kot za druge.

RAZMISLI

Ali se v svojem življenju spopadaš z občutki krivde? To ni nujno negativno, če človek tega občutka nima, je z njim nekaj narobe. Vendarle pa poglej, od kod občutki krivde prihajajo. So ti jih morda ustvarili drugi, ker so hoteli imeti nad tabo kontrolo? Potem je čas, da se tega občutka osvobodiš.

Vsak od nas je vsaj malo hinavec, se pravi, da se pretvarja za to, da bi bil všečen ljudem ali za dosego določenega cilja. Če se nekoliko ustavimo in pogledamo vse skupaj vidimo, da hinavščina od človeka terja ogromno energije. Veliko energije namreč vložimo v to, da vzdržujemo lažni videz. Neavtentičnost se človeku nikoli ne obrestuje.

Vzemi si čas in poglej svoje drže, posebno tiste, v katerih si neavtentičen. Skušaj se jih otresti in v polnosti zaživeti tako, da svojo avtentičnost najdeš v Bogu, ki mu nič ni skrito in ki želi, da bi bil svoboden.

MOLITEV

Kristus, tvoje oko seže v srce, v jedro vsega, kar biva in prav vsako masko prepoznaš za to, kar je. Vendar je tvoje oko milostljivo in odpiraš nam oči za odrešenje od laži drugih in nas samih. V tebi se vse razodene za to, kar je in v tebi se vse, kar je temno in zlagano odreši. Izvir življenja, ki si, ostajaš neskaljen in vsakdo, ki od tebe pije se očisti.