Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Andrej JermanAndrej Jerman
Petra StoparPetra Stopar

Kardinal Martini: Živeti kot kristjan v družbi brez Boga

Svet | 02.09.2012, 12:53

Na zadnji dan avgusta leta 2012 je poklical Gospod dokončno k sebi kardinala Martinija. Zadnja štiri leta je preživel v domu za ostarele jezuite v Gallaratih, severno od Milana.Dobri dve desetletji je vodil Milansko Cerkev, poznan je bil kot strokovnjak za Sveto pismo, duhovni učitelj, iskan voditelj duhovnih vaj; vselej pa kot človeško-prijateljski duhovni mož.

Božji klic je zaznal že pri desetih letih

Rojen je bil v Torinu pred 85 leti (15.2.1927). Po mami je prejel globoko osebno vero v Kristusa, po očetu pa podjetnost in sposobnost za poseganje v svet (oče je bil podjetnik gradbenik). Imel je starejšega brata in mlajšo sestro. Klic v duhovništvo je prepoznal že pri desetih letih in ga nato nosil v sebi. Obiskoval je jezuitski licej in pri svojih 17 letih vstopil v Družbo Jezusovo (ta starost je bila za tisti čas precej običajna). Duhovniško posvečenje je prejel l. 1952, ko mu je bilo 25 let.

Kot sam pravi, je bila jezuitska vzgoja predkoncilska, stroga in disciplinirana, a obenem usmerjena v svobodo, v intelektualno globino, v samostojnost razmišljanja in stališč ter odločitev, v duhovno globino (še posebej je omenjal duhovno razločevanje - pozornost v srcu, kako Bog osebno nagovarja).

Po t.i. tretji probaciji v Šentandražu v Avstriji je bil poslan na študij Svetega pisma. Nekaj let je poučeval v Chieriju na severu Italije; od l. 1962 dalje pa v Rimu na Biblicumu (kjer je bil tudi rektor v letih 1969-1978). L. 1978 je bil imenovan za rektorja Gregoriane v Rimu. Koncem leta 1979 je bil imenovan za milanskega nadškofa, službo je prevzel v začetku l. 1980; kardinal je od l. 1983. Na čelu Milanske cerkve je ostal 22 let (kot je rad povedal, je bil do meseca enako dolgo na milanskem sedežu kot pred tisočletjem in pol sv. Ambrož); potem se umaknil v študij (Ariccia pri Rimu, od koder je redno hodil v Jeruzalem). V teh letih se je posvetil tudi krščansko-judovskemu dialogu (poznana je njegova misel izrečena na Gregoriani v Rimu l. 2004, ko je rekel, da kristjani ne bomo doumeli svoje vere, če ne bomo doumeli in spoznali judovske vere, ki jo je živel Jezus in njegovi apostoli); prizadevanjem za mir v Sveti deželi (ki jo čutil kot svojo že od svojega prvega obiska v letih jezuitske formacije).

Po ulicah Milana z evangelijem v roki

Kardinala Martinija so vodile smernice II. vatikanskega koncila, kot vrnitev k Božji besedi, dialog s svetom, dialog z drugimi verstvi. To je v polnosti prišlo do izraza še posebej v letih vodenja Milanske Cerkve. Poglejmo si nekaj vidikov in izkušenj.

Ko je od papeža Janeza Pavla II zvedel o nameri, da bo imenovan za nadškofa v Milanu, se je upiral (tudi kot član Družbe Jezusove, za katere ustanovitelj sv. Ignacij ni želel, da bi postajali škofje). Papež mu je odgovoril, da je treba iti le naprej. Tako je sprejel. Kot je sam rad povedal, ni vedel, kam gre, v kaj gre. Morda se je ravno zato mogel še globlje nasloniti na edini trden temelj – Boga. Poznana je slika, kako je kot novoimenovani nadškof prišel v Milano in peš hodil po ulicah mesta, pozdravljal ljudi, v drugi roki pa držal drobno knjižico – evangelij Jezusa Kristusa.

Prej je bilo njegovo poslanstvo v akademskem svetu, kot strokovnjak za Sveto pismo in profesor in torej ni imel kaj dosti pastoralnih izkušenj. Mogel pa je dati, kar je imel: duhovne vaje sv. Ignacija Lojolskega in dar molitve s Svetim pismom.

Tisoče mladih v tišini in premišljevanju

Kmalu po prihodu so mu nekateri mladi rekli, naj jim pomaga moliti ob božji besedi. Sprejel je povabilo in začeli so s srečanji mladih v Milanski katedrali. Prihajalo jih je tudi po 5 do 6 tisoč mladih; vse kotičke katedrale so zasedli. Pomagal jim je molitveno vstopiti v odlomke Svetega pisma, učil jih je tudi tišine (kot je sam rekel, je bila takšna tišina v cerkvi, navkljub tisočem mladih, da se je slišalo le obračanje listov v Svetem pismu). Mladi so v Božji besedi našli svojo resnico, globino, pot, moč skozi dileme življenja in stiske. Ta mesečna srečanja so trajala skozi sedem let. Vse to je mogel mladim dati, ker je to sam izkusil: kako božja beseda osvetljuje življenje, oblikuje človeka, daje luč in moč za odločitve. Kot pravijo opazovalci, je bil narejen prav tukaj pomemben preboj: da ima nadškof kaj reči mladim v modernem sekulariziranem mestu, kot je že takrat bilo Milano. Da, ker kdor ima mlade, ima tudi prihodnost.

Tudi s teroristi Rdečih brigad

Vodenje Milanske nadškofije je prevzel v času zaznamovanem s terorizmom Rdečih brigad. Tako je npr. kljub nevarnosti pritekel k ubitemu sodniku Galliju (19.3.1980). Obiskoval je teroriste člane Rdečih brigad v zaporih (v zapore je itak zahajal že kot jezuitski bogoslovec). Dogodilo se je, da ga je nekoč en zapornik prosil, da bi krstil njegova dva otroka, rojena prav med sodnim procesom. On je sprejel, čeprav so se mnogi čudili. Ta gesta kardinala Martinija je povzročila spremembo v nekaterih članih Rdečih brigad. Ni bilo dolgo za tistim, ko so prejeli na škofijo vreče orožja (s strani teroristov) kot znak, da ne bodo več počeli terorističnih akcij. Kot si razlaga kardinal Martini, so prej delali atentate, ker niso videli na drugi strani oseb, pač pa jih je vodila zablojena ideja.

Posebno skrb je namenil letnemu pastirskemu pismu nadškofiji. Skrbno je iskal aktualne tematike – a ne v luči dnevnih drobnarij, pač pa celote človeške eksistence, vključno z večnostno. Tako je bilo prvo pastirsko pismo o kontemplativni dimenziji življenja. Milano je mesto aktivnosti, hitrice, usmerjeno v delavnost. Pa ni dobro le to, treba se je ustaviti, se naučiti tišine in prisluhniti božji besedi, ki govori v tišini. O tem govoril tudi delavcem v tovarni.

Duhovne vaje tudi po radiu

Kot že rečeno, mu je bila dana velika ljubezen do božje besede. Že omenjena mesečna srečanja z mladimi, potem duhovne vaje po lokalnem radiu, ko so se ljudje zbirali po stanovanjih, prisluhnili nagovoru in ob tem molili in se pogovarjali. Rekel je, da jih je enkrat povabil, naj po pošti sporočijo, s kartico, koliko se dobivajo in če jim pomaga – in je rekel, da je bil presenečen nad močnim odzivom.

Rad je vodil duhovne vaje in tipično je, da so vselej potem izdali knjigo. Rad se je pošalil, da so to knjige, ki jih on ni napisal, niti bral (ker pač ni imel časa), čeprav nosijo njegovo ime na platnicah.

Vseskozi je vodil tudi biblične tečaje, na raznih koncih sveta. Vselej je uporabljal metodo sv. Ignacija v duhovnih vajah in način molitve lectio divina: lectio (branje besedila odlomka, kaj pravi sveto pismo, katera je ključna beseda), meditatio (sporočilo besedila), contemplatio (kaj rečem jaz kot molivec tistemu, ki me nagovarja v besedilu). Tako je v molitev ob božji besedi oseba vključena. Pravi, da je preprosta metoda, a je bila zelo široko sprejeta.

Človek dialoga in odprtosti

Kardinal Martini je bil človek dialoga. Upal je razmišljati samostojno, imel je izoblikovana stališča, a je znal vstopati v spoštljiv dialog. Včasih so časopisi po Italiji pisali o njegovem liberalnem gledanju, nasproti bolj konservativnemu gledanju takratnega predsednika italijanske škofovske konference kardinala Camilla Ruinija. Spominjam se, ko je na to rekel: seveda imava kakšna stališča različna. Saj to je vendar bogastvo Cerkve. Cerkev ni enoumje, kjer bi vsi enako mislili, pač pa je to dinamična napetost, ki je včasih naporna, a rodovitna.

Na sinodi evropskih škofov l. 1999 je bil odmeven njegov predlog o odprtju široko cerkvene razprave o nekaterih temah cerkvene doktrine in prakse. Želel je, naj se odpre teološka diskusija o nekaterih vprašanjih v katoliški cerkvi, ki so potrebna iskanja novega odgovora, kot je katoliška misel in praksa glede poroke in glede civilno razporočenih (npr. vprašanje prejemanja obhajila), službe diakonis v Cerkvi, duhovniškega posvečenja poročenih moških (pod določenimi pogoji) in še nekaterih. Kardinal Martini je upošteval doktrino, obenem pa imel dovolj pastoralne izkušnje, da je poudarjal, naj bodo ta vprašanja obravnavana tudi s pastoralnega stališča – ko gre za konkretno osebo na konkretni osebni poti (in ne gre le za stališča moralne doktrine). Spominjam se, ko nam je študentom teologije v Rimu rekel v zvezi s spovedjo: če boste pomagali narediti ljudem od točke, kjer so, en korak naprej na poti svetosti, je to veliko; če pa bi postaviti le trde kriterije, pa ne kaj dosti.

Z muslimani in budisti

Kardinal Martini se je posvečal tudi medverskemu in ekumenskemu dialogu. Medverski: še posebej z Judi, saj so tam za kristjane korenine, kot je vztrajno ponavljal. Več skupnih srečanj in korektnih skupnih pobud je zaživelo (npr. glede Svetega pisma).

Nadalje dialog z muslimani, pa z vzhodnimi verami. Obiskal je Japonsko in Indijo. Pravi, da ko je blizu Hong Konga govoril z budističnim menihom, je prišel do zaključka, da čeprav eden govori o Bogu in drugi o Nič, sta se razumela - kot da bi govorila o nečem skupnem, pa čeprav so koncepti in pojmi zelo različni.

Pa tudi z nevernimi

Kot nadškof se je veliko srečeval z raznimi kategorijami ljudmi, manj pa z nevernimi. Si je pa tega želel. Tako je nastala t.i. 'catedra dei non credenti' – srečevanja z neverujočimi. Prostor intelektualno poštenega dialoga, da so lahko eni povedali, zakaj verujejo in drugi, zakaj ne verujejo. Še posebej pa, da so se pogovarjali o določenih temah človeške eksistence, kako nanje odgovarjajo neverujoči in kako verujoči: o trpljenju, človeški osebi, politiki, umetnosti, smrti, itd. Mnogi so se odzvali; zelo odmevno je bilo njegovo javno dopisovanje s pisateljem Umbertom Ecom.

Kardinal Martini je rekel, da je to obojne zelo obogatilo. Itak pogoj za dialog ni konsenz, ujemanje v stališčih, pač pa želja in odločitev za pogovor, spoštovanje, intelektualna poštenost, odprtost. Nekoč je celo rekel, da je več prejel po knjigah kritike krščanstva kot po apologetičnih krščanskih knjigah.

Živeti krščanstvo v sekulaziranem svetu

Kardinal Martini je vodil krajevno Cerkev v času močne sekularizacije, ki je zajela tudi njegovo nadškofijo. Ponavljal je, da ne gre za to, da bi množice spreobračal k veri, pač pa, da bi nekaterim pokazal, da je mogoče živeti krščanstvo danes v tem sekulariziranem svetu.

Znana je njegova misel: Zdi se mi, da se v krščanskih skupnostih pritoževanje, da nas je malo in da smo osamljeni, rojeva iz tega, da verjamemo predvsem v našo človeško moč – če bi nas bilo mnogo, bi bili bolj močni, bi nas drugi poslušali; in torej ne verujemo v Božjo moč, ki se more manifestirati tudi skozi šibkost. Prav takrat, ko se v nekem mestu, v neki sekularizirani družbi pojavi višek negiranja Boga, je Gospod lahko prisoten preko osamljene moči pričevanja kristjanov. Najprej se je potrebno zahvaljevati. Spominjam se, da ko sem obiskoval župnije, je običajno ŽPS začel tako: 'Žal nas je zelo malo, vselej smo isti, ne uspemo narediti to, kar načrtujemo, manjkajo nam mladi, itd.«' In jaz sem jim odgovoril: 'Toda, ali nimate nič za kar se zahvaliti? Ali ne razumete, da je že zgolj dejstvo, da živite vero v tako poganskem kontekstu, en velik Božji dar?'

Kardinal Martini je bil bogato obdarovan in je znal dati te darove Bogu na razpolago. Bogu hvala za kardinala Martinija in za vse, v čemer je mogel otipljivo pokazati Kristusovo prisotnost v sedanjem svetu.

Svet, Cerkev po svetu
Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...